Voaerji človeške intime

Peeping Tom je ime belgijskega umetniškega kolektiva, ki deluje v Evropi in po svetu že dobrih deset let, pred dvema letoma pa je gostoval tudi pri nas s predstavo Dnevna soba, drugim delom izjemno uspešne trilogije Vrt, Dnevna soba, Klet. Ime Peeping Tom nosijo tudi nek glasbeni bend, neka pesem, pa film, pa revija … In kdo je bil Peeping Tom? Fant je po stari angleški legendi iz 11. stoletja znan po tem, da je kljub prepovedi skozi skrivno luknjico opazoval prelepo Lady Godivo, ki se je zaobljubila, da bo gola, pokrita le s svojimi dolgimi lasmi, na belem konju jahala po ulicah Coventryja. S tem je rešila podložnike hudih davkov, ki jim jih je bil naložil njen soprog. Svoj užitek je naš "kukač" – voajer bi rekli danes, plačal z oslepitvijo … In zakaj si je njegovo ime nadela ta gledališko plesna skupina? Najbrž mora biti vsak umetnik neke vrste skrivni opazovalec življenja, če mu hoče "držati ogledalo", nekakšni kukači pa smo tudi mi, gledalci: lepo skriti v temi avditorija opazujemo človeško intimo, drame in strasti, ki se pred nami razkrivajo na odru, le da nismo kaznovani z oslepitvijo, ampak nagrajeni z lepoto, sočutjem, razmislekom in jasnejšim pogledom.

V tej predstavi prav zares kukamo skozi okna v notranjost nekakšnih bivalnikov, nameščenih v zasneženi gorski vasi, morda prenočišč za obiskovalce ali turiste, ki so se znašli tam, ali pa opazujemo dogajanje na omejenem prostoru pred hišicami. Izpod  temnih oblakov le tu in tam posije sonce, večinoma pa okrog vogalov zavija močan veter, dežuje ali sneži. V tem od sveta odrezanem okolju smo priča skupini mladih ljudi, ki se v osami soočajo s svojimi problemi in notranjimi konflikti. Zgodba sama se zdi banalna; spominja na kar nekaj filmov tipa Deliverance – Odrešitev (fantje gredo za konec tedna v naravo uživat v spustih po divji reki, v neobičajnih situacijah pa se razvije prava grozljivka nepredvidenih težav, razgaljanja človeških značajev in slabosti). Srečamo dobro definirane karakterje: par v krizi, noseče dekle, materinsko žensko in dva prišleka – nesrečnega zaljubljenca in osamljenega sanjača. Zgodba pa se ne razpleta v logičnem, realnem zaporedju dogodkov, marveč v fragmentih, v čustveno nabitih, slikovitih epizodah. Razpuščena dramaturgija, značilna za sanje, se ne ravna po logiki budnega sveta. Glavno izrazno sredstvo je nenavadno sugestiven, izviren gib, le tu in tam je tudi nekaj govorjenega besedila. Da je med dekletom in fantom nekaj hudo narobe, dojamemo iz njunega čudnega plesa z ekstremnimi, togimi zakloni, tako da sta združena in hkrati odmaknjena drug od drugega, premikata se s skoraj robotskimi gibi, on pa manipulira z dekletovim  telesom, kot  bi bila predmet ali njegov privesek. Fantov solo je spastičen, na trenutke grozljiv. Spominja na gibalno prizadeto osebo – seveda gre za stilizacijo kot prispodobo notranjega stanja. Negotovost s torbami otovorjenih prišlekov, preden se vselita, dojamemo skozi duhovit ples s težkim nahrbtnikom, ki enega od njiju vrže na tla in mu ne dovoli, da bi se postavil na noge. Drugi začne plaho in nerodno dvoriti nosečemu dekletu: vidimo ga v smešni hoji po prstih in v fantastično odplesanem (ali "odgibanem") prizoru z dežnikom, ko se skuša v močnem vetru prebiti do dekletove hišice. Seveda gre za čisto iluzijo, ustvarjeno s telesom: res se nam zdi, kot bi zapihal orkan, ki na koncu dekle in njega odpihne od tal (kako sta to naredila, ne vem, a res sta bila v zraku kot kakšna Chagallova ljubimca). Nenavadno posrečena mešanica hiperrealizma in hkrati nadrealizma je sploh značilnost te predstave. V veselem prizoru se vsi dričajo po drsalnicah, se kepajo in se spravijo crkljat  na kup k "mami". Ta pozneje ustvari čudovito vzdušje, ko v živo s temnim mezzosopranom zapoje "Casta divo". Močan je solo drugega prišleka v belem spodnjem perilu, ki ekstatično odpleše svoje erotične sanje, in je ves osramočen, ko se zave, da ga srepo opazujejo trije mimoidoči smučarji.

Potem je tu še prevara (fant se spetlja s sosedo), pa dekletov ples obupa in moledovanja ter fantov hlad, dokler punca z enim samim škorenjčkom na nogi za vedno ne odtava v temo … Čudovite so sanje neuslišanega ljubimca, ko ves srečen stoji pod dežnikom s svojo v belino odeto nesojeno nevesto. Pretresljiv je njegov ples, ki odseva notranji razpad: telo je kot iz gume, razteza se in krči, obraz je živa maska grimas, kot odsev v zrcalu, ki deformira vse poteze: te transformacije telesa so tako neverjetne, da gledalcu jemljejo sapo. Drama se tu konča: fant se zgrudi ob hišici, temni se, tiho začne snežiti. Luči za okni počasi ugašajo.

Glasba – novi motivi, priredbe in izvirniki (Bellini, Stravinski, Pink Floyd), posnetki zvokov iz narave, montaže elektronskih zvokov), je prilagojena likom in njihovim psihološkim stanjem, podpirajo pa jih tudi scenografija, luč in kostumi. Peeping Tom nadaljuje in nadgrajuje tradicijo zlate dobe evropskega plesnega teatra 70., 80 in  90. let prejšnjega stoletja (Pina Bausch, Reinhild Hoffmann, Susanne Linke, Anna Sagna, Josef Nadj, DV8 in drugih., pri nas deloma Koreodrama Damirja Zlatarja Freya), navdušuje pa predvsem z nekonvencionalnim gibom, ki je preplet plesa, akrobatike, igre in mima. Vendar ne gre zgolj za kombinacijo naštetih prvin, marveč za inovativno zlitje. Zato bomo v tej skupini zaman iskali že neštetokrat videne in prežvečene sodobne ali baletne tehnične elemente. S svojimi plesno celovito obvladanimi telesi so izvajalci namreč preskočili v novo gibalno kvaliteto, ki jo odlikuje močan ekspresivni naboj.

View Gallery 4 Photos