Vesna Lavrač na glas. Matjaž Farič mi je ukradel blagovno znamko Intakt!

Vesna se je po 30 letih oglasila in povedala, kaj se je dogajalo z Intaktom. (Foto: arhiv V. L.)

Današnji zapis bo eden tistih, za katere vedno znova rečem, da ni naključij v življenju. Name se je obrnila plesalka in koreografinja Vesna Lavrač in pojasnila nekaj dejstev (priznam, da o njih nisem imela pojma) o tem, kako naj bi ji koreograf, pedagog in plesalec Matjaž Farič ukradel blagovno znamko Intakt, ki letos obelodanja 30-letnico obstoja. Vesna me je opozorila, da smo tudi na našem portalu napačno pisali o zgodovini Intakta, zato objavljam njeno pismo oziroma pojasnilo v celoti.

Predstava Vesne Lavrač leta 1989

"Pred 30 leti sem ustanovila Plesni studio Intakt v okviru CIDM-a na Kersnikovi 4 v Ljubljani (ustanovni akt je glasil — Intakt: to so dejavnosti, ki jih organizira in vodi Vesna Lavrač). V priloženem pdf-dokumentu je slika plakat iz tistega obdobja (ob koncu šolskega leta), spodaj pa so na linkih priloženi tudi članki in oglasi tistega leta. To je bilo rojstvo mojega profesionalnega delovanja na sodobnoplesnem področju, a žal tudi smrt. Kako je bil Studio Intakt zastavljen, vidite v članku na linku spodaj. Šola in studio s klasi odprtega tipa z večino naših, v tujini izobraženih pedagogov, s produkcijami, predstavami … Pred par dnevi sem na današnji Intaktovi spletni strani (www.intakt.si) odkrila video (odprta tribuna ali nekaj takega) z dne 10. 5. 2018: 30 bosih …, kjer se Matjaž Farič po okoli šestih minutah posnetka javi v živo po zvočniku in pove v bistvu/skrajšano naslednje (cel zvočni posnetek je na Intakotovi spletni strani): "/…/ v zadnjem času se širijo govorice, da sem Intakt ustanovil jaz, kar ne drži. Ustanovila ga je Vesna Lavrač … Ko je prišlo do krize vodenja, sem Intakt prevzel jaz /…/" Moja pripomba: v zadnjem času? To je zadnjih 30 let???!! On po 30 letih demantira javno Intaktovo informacijo, da je bil ustanovitelj oziroma vodja on, oziroma pojasni, kako je pa njegovem prišel do vodenja Intakta. Moja trditev je, da mi je blagovno znamko Intakt leta 1990 ukradel.

Matjaž Farič

Kje pa ima Farič dokaz o tem, da sem vodenje predala njemu? To se namreč ni nikoli zgodilo. Po izrednih začetnih uspehih in predstavitvi planov za prihodnost sem namreč dobila odobreno Fulbrightovo štipendijo za enoletni podiplomski študij v New Yorku 1989/1990. Žal (samo ustni) dogovor s Faričem je bil, da me bo Matjaž Farič v tem letu kot vodja nadomeščal, potem bom pa nadaljevala spet jaz. A zgodilo se je kaj? Šolska oblika kraje identitete in vsega, kar je s tem povezano, kar je bil eden glavnih udarcev za smrt moje kariere na sodobnoplesnem področju. Ko sem se vrnila, ne samo, da je Farič prevzel Intakt in mi vodstva ni hotel vrniti in mi je bilo rečeno, da tam nimam več kaj početi, vzeli so mi tudi ustanovne dokumente Intakta, ki tega opredeljujejo kot ime za mojo dejavnost. Ti so bili na CIDM in so mi onemogočili dostop do njih. Dve leti sem študirala tudi dramsko režijo na AGRFT v Ljubljani in bila sem tudi dipl. učitelj integralne joge. Torej Intakt je bil ime za moje različne dejavnosti. Le kako so se skoraj 30 let širile govorice, da je Intakt ustanovil in vodil Matjaž, le kdo je to širil?!  Na osnovi česa? Da se Matjaž danes spreneveda, da 30 let ni vedel, da se širijo te govorice, je norost. Saj ga je sam vodil, saj je sam imel predstavitve …
Zakaj je to pojasnil zdaj, po 30 letih? Ker je danes vse instantno preverljivo in se napačne informacije na internetu lahko hitro preverijo. Na facebook lahko dam članke o ustanovitvi (časopisi imajo digitalne arhive), slike, v trenutku ljudje preverijo pravilnost in objektivnost izjav. Kaj bi lahko naredila leta 1990, ko sem se vrnila iz NY? CIDM in Fariča tožila? Na začetku prof. kariere naj bi se podala v tožbo? Saj to bi bila tudi takojšnja smrt moje kariere. Kako bi zbobnala skupaj učence Intakta? Ali naj bi jih individualno prepričevala? Oni so hoteli plesati, se učiti, ne pa ukvarjati s takšnimi ‘zbrkami’. In Farič  je imel Intakt v posesti, čeprav pravni lastnik nikoli ni mogel biti. Kako bi lahko bil on vodja nečesa, kar je v osnovi definirano kot dejavnosti, ki jih organizira in vodi Vesna Lavrač. Plesni studio Intakt je bil samo del tega. CIDM bi pravno gledano lahko legitimno izbral Matjaža Fariča za vodjo, koreografa druge plesne dejavnosti v njihovem okviru. Matjaž bi tam legitimno lahko odprl drugo plesno šolo. A pod drugim imenom. On je takrat za svojo dejavnost uporabljal ime Vzhodni plesni projekt, kar je preverljivo. Zakaj ni dejavnosti pri CIDM-u registriral pod svojim imenom, če bi bilo res, da je v po njegovem "Intaktovo šolo v krizi" pripeljal trume svojih učencev iz Urške? Zakaj jih ni pripeljal v takrat njegov Vzhodni plesni projekt? Zato ker je bil Intakt uveljavljena blagovna znamka, ki je imela status na ministrstvu za kulturo, ki mu je zagotavljal dotok finančnih sredstev na osnovi mojega preteklega delovanja, ker je Intakt imel širok krog učencev – ne drži, da je večino učencev pripeljal on. To smo bili vsi pedagogi, izobraženi v tujini: Maja Milenović (ZDA,VB), Iris Savernik (ZDA,VB), moja malenkost (ZDA), Jasna Knez, Iztok Kovač (sodeloval v predstavi), Inge Kerec, Lena Knific … Ko bi Farič lahko popolnoma legitimno izvajal isto dejavnost na CIDM-u pod svojim imenom – če je bil on tako uspešen, Intakt pa tako v krizi, pa ni. Je ukradel mojega oziroma mojo blagovno znamko Intakt in s tem vse koristi, ki so šle zraven. Mene pa skupaj v tandemu s takratno tajnico CIDM-a Tanjo Đurđević odslovil.
Zakaj jaz pišem to zdaj po 30 letih. Ker sem šele zdaj pred par dnevi dobila pravno preverljiv in dokumentiran dokaz o kraji identitete oz. blagovne znamke Intakt. Ker je Farič šele letos 10. 5. 2018 na javni tribuni v Intaktu sam prvič javno priznal, da Intakta ni ustanovil on, ampak jaz. Če sem jaz ustanoviteljica, kje ima dokaz, da sem vodenje predala njemu. Nobene krize vodenja ni bilo. Začasno naj bi me nadomeščal. Kriza je bila v tem smislu, da sem nadomeščanje zaupala napačnemu človeku. Ker je ta čas moje začasne odsotnosti izkoristil, da si je blagovno znamko prisvojil. Danes sicer priznava samo, da sem bila ustanoviteljica jaz, in laže, da sem mu predala vodenje zaradi krize vodenja. To, da sem dobila enoletno štipendijo Fulbrightove fundacije, je zamolčal, a je dokazljivo. Ker je prišla ta izjemna priložnost, sem za nadomeščanje izbrala njega in dobila nož v hrbet. Kje ima dokaz, da sem njemu predala vodenje?
Kaj je kraja identitete? Tu gre za šolski primer kraje identitete. Vzamejo ti dokumente, povezane z imenom. (Ti so bili v dokumentaciji CIDM-a, ki mi jih takrat ni hotel izročiti ali kopirati. Intakt je bil v prošnji za mojo dejavnosti pri njih definiran kot dejavnosti, ki potekajo pod mojim vodstvom in organizacijo.) In z njimi ime. Ko imajo ime, razpolagajo s sadovi preteklega dela na to ime, dejavnostjo, registrirano na to ime, materialnimi dobrinami, povezanimi s tem imenom (uporaba dvorane in pisarn za delo, renome za pridobivanje financ na ministrstvu za kulturo …), sodelavci, uveljavljenostjo blagovne znamke, ki pripada temu imenu: ustvarjene medijske in druge komunikacijske kanale za pridobivanje drugih finančnih sredstev …
Še nekaj imam za povedati, da boste bolje razumeli celoto. Matjaž na ministrstvu za kulturo takrat še ni imel profiliranega imena, kot ga ima danes. Tudi Iztok Kovač ne. Jaz sem edina v Sloveniji imela priznano visoko izobrazbo, nostrificirano sicer kot iz umetnosti, a na dokumentaciji je jasno pisalo, da je iz plesa. Zato je Iko Otrin izgubil tožbo na sodišču, ko je tožil SNG Maribor, ker so leta 1984 mene zaposlili kot v. d. vodje baleta in koreografa in ne njega. Za seboj sem imela torej izobrazbo, delo z mariborskim baletom, priporočila od priznanih slovenskih dramskih in opernih režiserjev oziroma izkušnje z delom z njimi (Mile Korun, Zvone Šedlbauer, Križaj, Erceg, Vito Taufer, Moderndorfer, Soldatović, Stojan … ), in na osnovi tega so na ministrstvu za kulturo kot sogovornika jemali resno v glavnem samo PTL s Ksenijo Hribar in mene. Z vsemi drugimi, v tujini šolanimi pedagogi, sem jaz na ministrstvu pridobila ‘credentials’, da so resno vzeli tudi Intakt in začeli bolj spoštljivo obravnavati sodobno plesno ustvarjalnost kot potencialno samostojno področje. To so bili začetki profesionalnih sodobnih plesnih projektov v Sloveniji, financiranih od ministrstva, ko resnejše šole za sodobni ples pri nas še sploh ni bilo. Ker na novo prišli nismo imeli plesalcev, PTL pa je bil zelo zaprtega tipa in tam so imeli dovolj gneče potencialnih novih koreografov, ki so sami želeli koreografirati poleg Ksenije (Sinja Ožbolt, Tanja Zgonc, pozneje Sebastijan Starič, Jana Menger …), mi je bilo jasno, da je pri nas treba ustvariti šolo in podoben sistem, kot je v ZDA. In sem se poleg pozornosti na lastne koreografije posvetila tudi razvijanju področja. Zato Studio Intakt. In ko me po študijski odsotnosti pri Intaktu niso več spustili zraven, je to bilo, kot da bi me izbrisali oziroma odrezali noge. Spet sem bila na začetku oziroma slabše. Za ustvarjanje nove šole tako širokega tipa je bila priložnost zamujena. To po izrabljeni možnosti pri Intaktu ne bi več ponovno uspelo. Pri Intaktu smo se žrtvovali vsi. Res sem jaz delala brezplačno organizacijsko eno leto, a sem dobila potem povrnjeno vsaj delno, ker sem dobila plačano koreografijo pri produkciji oz. predstavi ob polletju, a plesalca (Iris Savernik  in Iztok Kovač) nista. Iris je to razumela in me zagovarjala, Iztok ne. Kot rečeno, Iztok je takrat začenjal, in popolnoma suvereno trdim, da sem ga jaz takrat brezplačno naučila ogromno procesov koreografskega postopka. Jaz sem bila šolan strokovnjak, on začetnik. Koreografija je res nastajala iz improvizacijskih postopkov, a pod mojimi navodili in postopki. Dosti koreografov v New Yorku je takrat delalo na ta način in so v koreografiji vedno podpisali sebe. Ustvarjanje gibalnih materialov in ‘lepljenje’ njihovih oblik na plesalce je bilo preživeto. Koreografi smo dostikrat iskali osebno noto izraznosti plesalca v danem gibalnem vzorcu in kako ta vzorec spremeniti. Zato nisem imela pomislekov sprejeti honorarja za koreografijo, saj sem tudi jaz ogromno pedagoškega, koreografskega in organizacijskega dela pri Intaktu naredila brezplačno. Honorar sem sprejela samo za koreografijo. A tu je bila že ena zamera.
Ista zamera se je ponovila kasneje pri novem studiu, ki sem ga odprla, to je pri Plesnem studiu Vesna Lavrač (moje ime zato, da mi ga ne bi spet ukradli). A pojdimo po vrsti. Da so me odrinili od Intakta, je bil prvi velik hud udarec pod pasom. Sledil je obliž na rane: koreografija v 4x4s PTL v Cankarjevem domu, kjer je bila moja ena od štirih koreografij. Da je v vojni v Bosni 1992 umrl moj bivši fant Ivo Štandeker, novinar Mladine, je bil drugi velik udarec. Po prvem (kraja blagovne znamke Intakt) sem si še nekako opomogla in sem rekla, da se bom osredotočila pač bolj na lastno koreografsko in pedagoško delo in ne bom več razvijala celega področja, kar sem hotela pri Intaktu. Sem odprla studio za nove začetnike, jih v enem letu naučila toliko, da smo naredili produkcijo (Vid v temi v Starem Gleju). V enem letu sem začetnike toliko naučila, da je bila produkcija tako dobra, da sem jo post festum lahko prijavila na ministrstvo za kulturo kot profesionalni projekt in res je tudi dobila finančno podporo s strani ministrstva in tudi presenetljivo – dobre profesionalne kritike tudi za nastopajoče, ki sem jih plesa oziroma igre učila le eno leto. Res je bila koreodrama (gib tehnično ni bil tako zahteven), a vseeno. Vse skupaj je bilo po kvaliteti na profesionalnem nivoju. In potem, ko je prišel denar, so hoteli nastopajoči biti tudi profesionalno plačani – kot Iztok pri Intaktu. Tudi oni niso sprevideli tega, da sem jih jaz brezplačno učila eno leto, da sem jih dvignila na ta nivo, da so dosegli profesionalno kvaliteto nastopa. Pojma niso imeli, koliko brezplačnega organizacijskega dela gre v organizacijsko delo vodenja studia kot šole in gledališča (iskanje prostorov, odra, tehnike – sama sem jo iskala za Stari Glej, ki je bil takrat zapuščen, brezplačno sem delala ‘design’ svetlobe; pa itak vse, kar spada k temu, da produkcija steče). Vse to, kar je služba (oz. delo pri PTL) za pet ljudi, sem delala sama brezplačno. In potem jim je šlo v nos to, da pa sem bila plačana  profesionalno pri koreografiji, oni pa ne pri nastopu (plesu in igri). Po mojem mnenju je to bilo za njih brezplačno izobraževanje, saj so bili, preden so se pričeli učiti od mene, popolnoma neizkušeni začetniki. Sem se konzultirala tudi z drugimi umetniki, ali res postopam pridobitniško ali se okoriščam na čigav račun (Iris Savernik, Ana Vovk …), in tudi njihovo mnenje je bilo, da ne. A tako delati na dolgi rok, da se tako žrtvuješ, a si hkrati za to obtožen,  je nemogoče … To je bil drugi udarec. Tako se žrtvovati za ljudi, ki tega ne razumejo, nima smisla. Še posebej, ker  je takrat istočasno prišel tretji velik udarec. Istočasno je namreč umrl Ivo. In zaradi vsega tega sem kasneje tudi zbolela in dobila, kar se plesa tiče, status delovnega invalida. Zaradi revmatičnega artritisa se s plesom profesionalno nisem mogla več ukvarjati. Ves ta psihičen stres je sigurno vplival na mojo imunsko odpornost, saj je to avtoimuna bolezen.
Ne morem dvigniti nove generacije plesalcev na profesionalni nivo, koreografirati zanje in ne biti plačana za nič. Vse drugo sem delala brezplačno, koreografijo sem pa dobila plačano. Sredstva, ki jih je ministrstvo za kulturo namenjalo našim nedržavnim produkcijam, so bila v primerjavi z državnimi institucijami smešno majhna oziroma drobiž. Za profesionalca takrat skromno, a nekaj je bilo. To lahko počneš deset let, potem pa vsaj jaz nisem zmogla več. Ali hotela. Pa zakaj bi se kregala? Se sploh nisem. Samo umaknila sem se. Še Intakta nisem tožila, kaj se bom zagovarjala pred lastnimi učenci, ki sem jih eno leto brezplačno učila in se toliko žrtvovala za njih, ko še sploh ni bilo jasno, ali bo kakšen denar prišel ali ne. Jaz sem za svojo diplomo v ZDA delala marsikakšna dela, ker je šolnina na moji šoli letno znašala okoli. 7000 dolarjev in štipendija ni pokrila vsega. Po končani šoli pa nisem bila učeči se amater, ki je delal z drugimi amaterji in bi bili na koncu vsi enako plačani. Sodelujoči pri predstavi so od mene brezplačno dobili znanje, za katerega sem jaz plačala slabih 30.000 dolarjev. Pa tu ne gre za denar – vse štipendije so šle samo v šolnino. Gre za kvaliteto. NYU TSOA  (New York University Tisch School of the Arts) je ena najbolj priznanih šol v ZDA. Moja sošolka v paralelki je bila koreografinja in vodja skupine Rosas https://en.wikipedia.org/wiki/Anne_Teresa_De_Keersmaeker/. Če ljudem v Sloveniji to ni jasno, potem je bolje, da se pričnem ukvarjati s čim drugim, sem si rekla, in se razvijem sama na novo področje. Pa sem šla na magistrski študij menedžmenta. Itak sem pa tudi zbolela, tako da izbire sploh nisem imela.
Sebe nisem nikoli smatrala kot plesalko. Tudi na ministrstvu sem imela prijavljen status koreografa in ne plesalca. Plesalci imajo boljši status
odobreno benificirano dobo, koreografi ne. V svojih predstavah sem plesala po sili razmer, ker drugih plesalcev nisem imela. Še v 4×4 pri PTL v Cankarjevem domu sem plesala po sili razmer, ker se je ena od plesalk, Nataša, proti koncu procesa pred premiero poškodovala. Plesati sem začela šele pri 16. in moje telo je bilo gibalno precej omejeno, zato je bilo tudi moje gibalno nastopanje omejeno. Dober igralec ni nujno dobre režiser in obratno. To je vsakemu jasno. Bi pričakovali, da bo Pandur igral glavne vloge v svojih predstavah, ali Taufer? Tako tudi dober koreograf ni nujno, da je dober plesalec in obratno. Moje osrednje delo je bila koreografija. Saj imam izjemno odrsko prezenco, tako so smatrali vsaj Korun, Šedlbauer, na NYU, zelo izrazen gib, a fizično gibalno omejenost za sodobne plesne tehnike. A v Sloveniji sem kot koreograf ostala brez plesalcev! Zaradi Ivotove smrti sem izgubila moč iskati nove. Če ne bi bilo Ivotove smrti, bi verjetno kljub udarcem še vedno vztrajala. Še prijatelje sem izgubila. Nekatere punce, ki sem jih učila, so bile tudi moje prijateljice. Kako bi v takšnem ‘knockoutiranem’ stanju razlagala, da ni greh, če dobim plačano koreografijo. Kar pa se drugih prijateljev tiče: kdo pa hoče biti okoli tako depresivne osebe, kot sem bila takrat jaz? Pa so kljub temu nastali leta 1994 Ciklusi, kjer sem po sili razmer spet plesala sama in dobila odlične kritike, in leta 1998 koreodrama Kraljestvo ptic v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Pri baletu v Mariboru sem v enem letu plesalce šele začela izobraževati v sodobno smer, pri PTL smo pri edinem sodelovanju imeli med delom nesrečno pavzo več mesecev, ker je bila sredi postopka dela vojna za Slovenijo. Po pavzi so se plesalci vrnili zelo drugačni in dosti elektrik, vsebinskih nians, ki so bile bistvene v duetu, ki je bil centralen del moje koreografije, se je tekom pavze izgubilo. In do premiere je bilo premalo časa, da bi jih ponovno obudili. Proces ustvarjanja je bil super, končni rezultat pa iz tega razloga ne najbolj. Še vedno dobro za naše razmere, a ni bil to, kar je bil pred nekaj mesečno pavzo pred premiero. Več priložnosti pa nisem imela. Potem sem že zbolela in postala delovni invalid. Sem pa magistrirala iz menedžmenta na ICPE  EF UNI LJ leta 2002. O tem takrat, ko mi Farič ni hotel vrniti vodenja Intakta, pravnih implikacijah itd., očitno nisem vedela dovolj. Toliko zaenkrat. In zakaj tako pozno moja resnica o Intaktu po 30 letih. Kdo bi mi pa prej, ko nisem imela pravno preverljivega dokaza, verjel. Šele letošnja izjava Matjaža Fariča na novo razsvetljuje dejstva.
P.S.: Danes sem sedaj delujočim v Studiu Intakt dovolila nadaljnjo uporabo imena, saj oni z nelegitimnim Faričevim prevzemom Intakta verjetno niso imeli ničesar. Kdo je imel, nisem nikoli zvedela, zato sem se izogibala vsem plesalcem Intakta. So pa sedanji vložili ogromno dela v to, da je Intakt obstal in uspešno deluje v našem prostoru, čeprav drugačen, kot je bilo sprva zamišljeno. Razlago pomena besede Intakt vam bom poslala drugič, če boste hoteli."

Nataša Tovirac vodi PS Intakt od leta 1992. (Foto: Ana Kovač)

Za pojasnilo sem prosila tudi Natašo Tovirac, programsko in umetniško vodjo PS Intakt ter samostojno ustvarjalko na področju kulture. "Naša 30. obletnica je priložnost, da se ozremo nazaj in osvetlimo fenomen nastanka, razvoja in sedanjega delovanja Plesnega Studia Intakt. V Intaktu sem že 25 let v družbi ustvarjalne ekipe izvrstnih pedagogov, koreografov in plesalcev. Vesna Lavrač in Matjaž Farič pa sta del njegove pomembne zgodovine iz prvih petih let Intaktovega delovanja, ki je nikoli nisem poznala podrobneje. Vesna Lavrač nam je pred kratkim poslala pismo, v katerem obrazloži nastanek Intakta, ki ga je tudi ustanovila leta1988, in zelo smo ji hvaležni za podrobnosti procesa od ideje do realizacije PS Intakt, o kateri nismo vedeli prav dosti. Ko smo se leta1992 vrnili iz študija na plesni akademiji v tujini, smo Nataša Tovirac, Gregor Kamnikar in Lena Konific entuziastično pristopili do Matjaža Fariča, za nas takrat edinega znanega vodjo PS Intakt, in predložili nov program, s katerim bi peljali PS Intakt naprej. Ob Matjaževi privolitvi se je začelo novo obdobje za Intakt. Vedno pa se je vedelo, da sta PS Intakt ustanovila Vesna Lavrač in Matjaž Farič. Za Vesno Lavrač sem vedela le to, da se je kasneje umaknila s plesne scene zaradi zdravstvenih težav. Plesni Stuido Intakt je danes ime, v bistvu že kar ‘brand’, ki je na plesni sceni že 30 let po zaslugi vztrajnega dela Nataše Tovirac in Tanje Skok. Tudi ko nam je grozil izbris leta 2002 in sva s Tanjo ustanovili samostojno društvo Plesni Studio Intakt – združenje ustvarjalcev sodobnega plesa, sva razumeli širino in transparentnost imena, v katerem pomenu se najde zelo veliko ljubiteljev plesa in ljudi s plesne scene. Bilo bi sebično ime spreminjati. Je prostor nas vseh s plesne scene in označuje manifestacijo genialne umetniške ideje od začetkov do danes. Ime INTAKT je bilo, je in bo ostalo tisti odmev v etru, v katerem se ve, da je doma sodobni ples in je že dolgo na svoji poti neobremenjen z zgodovino. Od nje se le uči."

Teden odprtih vrat, s katerim Intakt odpira letošnjo sezono.

Razkritje po 30 letih je samo dejstvo, da je treba blagovne znamke preprosto zavarovati. Za to imamo Urad RS za intelektualno lastnino v Ljubljani, in če se boste obrnili na katero od tamkajšnjih svetovalk, konkretno recimo na Matejo Kržan, vam bo položila na srce, da je blagovna znamka danes največji kapital. Sicer pa je bila že od nekdaj, a se tega nekateri še niso oziroma se ne zavedate.

View Gallery 5 Photos