Velikopotezna predstava slovitega Shen Weia v Ljubljani

Kitajsko-ameriški koreograf in vsestranski umetnik Shen Wei se je znova predstavil ljubljanski kulturni srenji, in seveda spet navdušil ljubitelje plesne umetnosti. Pomladi 2010 nas je presenetil in osvojil s svojo likovno koreografsko umetnino Zgibanje, slikovito gibalno strukturo čarobnega molitvenega prepogibanja mahakala budistov.  Koreografijo je postavil leta 2000, pet let po svojem prihodu v ZDA.  V Ameriki je kot mlad nadarjen izseljenec dobil dovolj podpore in možnosti, da  je v izredno kratkem času osvojil mednarodno plesno sceno in si prislužil prestižne mednarodne nagrade za svoja koreografska dela.
Ob neki priložnost je Shen Wei povedal, da je telo orodje njegove umetnosti. In da bi to živo telo lahko sploh delovalo kot umetniški izziv, potrebuje svojega umetniško navdihnjenega nosilca, ozaveščenega plesalca.

Tudi njegov izbran plesni ansambel Shen Wei Dance Arts je skupaj s svojim umetniškim vodjo prav hitro zaslovel, za plesno raven ansambla pa skrbi baletna mojstrica Kathleen Jewett, ki je obenem članica in plesalka ansambla. Na uprizoritvi se je predstavilo trinajst izvrstnih plesalcev: Javier J. Baca, Cecily Campbell, Sarah Lisette Chiesa, Evan Copeland, Andrew Cowan, James Healey, Kathleen Jewwett, Cynthia Koppe, Russell Stuart Lilie, Sara Procopio, Chelsea Retzloff, Joan Wadopian, Brandon Whited.

Tri koreografije Re-I,II,III so nastale ob različnih priložnostih in v različnih letih. Kot skupni projekt pa so bila vsa tri dela prvič uprizorjena leta 2009, ko je bila premierno predstavljena koreografija  Re-III. Kratico Re lahko razlagamo kot retrospektivo nekega spomina, obnovo iz preteklosti ali refleksijo razglabljanja ter spoznanja, kar je tudi bistvo vseh treh Shen Weijevih koreografskih izpovedi. Vsaka od treh koreografij Re se nanaša na točno določeno obdobje koreografovih vračanj na  azijsko celino. Re-I zaobjame njegov občutja, ko je potoval po Tibetu v letih 2005/06, medtem ko v Re-II niza spomine na tempelj Angkor Vat in bivanje v Kambodži leta 2006. Poleti 2007 pa je štirinajst dni potoval po kitajski svilni poti od Pekinga do Xi´ana. In ko se je čez nekaj mesecev vrnil v prenovljen Peking, pripravljen za Olimpijado, za katero je Shen Wei koreografiral otvoritveno slovesnost leta 2008, je nastalo delo Re-III, koreografska refleksija prepletanja preteklega in sedanjega, skupinskega ter individualnega duha vzhoda in zahoda. 

Triptih Re se začne ob vhodu prvega gledalca v Gallusovo dvorano, ki ga dočaka razsvetljen oder in meditativno vzdušje oblikovanja slikovite mandale, ko plesalci razmeščeni po odru iz barvastih peščenih delcev ustvarjajo veliko barvito mandalo, okrogli diagram, ki v budizmu in hinduizmu služi za meditacijo. Meditativno vzdušje prekrije dvorano, taoistični mir in duh Tibeta zavladata avditoriju, ko pa se začne ples in šumenje korakov po peščeni predlogi, se ob vsakem koraku vijejo nove poti po tleh in nove geometrične oblike; saj mandala ni večna, vedno znova jo oblikujejo nova meditativna stanja njenih ustvarjalcev. Kako preprosta scena, pa vendar ob vsej tej preprostosti je umetnik poustvaril  močan scenski vtis s posejanimi peščenimi motivi in živopisnimi kosmi papirja lebdečimi po prostoru.
Ples, ki se vije in drsi po pesku, je naraven, preprost, sestavljen iz mehkih korakov, upočasnjenih zdrsov in plastičnih padcev, pa vendar gibalno ilustrativen in dorečen v slikanju skupinskih in posamičnih oblik ter utripov, domnevno tudi obtežen, včasih celo onstran ravnotežja, docela pa čutno poglobljen v molitev ob glasbi in zvokih tradicionalnih tibetanskih napevov; zvočno kuliso dopolnjuje petje tibetanske nune Ani Choying Drolma iz Katmanduja.
Shen Wei je predstavljene gibalne oblike, kot omenja, snoval po spominu na svoja doživetja tibetanske pokrajine in ljudi; ko primanjkuje kisika in se izgubljajo tla pod nogami na višavah najviše zemeljske strehe. Ko pa pomislim na stanje okupiranega Tibeta v koreografiji začutim vso težo časa, stoični mir in upanje v molitvah avtohtonega prebivalstva Tibeta. Kakorkoli, Shen Wei je začutil duh Tibeta, ki ga je prevzel, in ga je znal tudi mojstrsko umestiti na plesno sceno ter izoblikovati svojo prostorsko koreografsko mandalo.

Druga koreografija R-II  naznanja umetnikov svet likovnih oblik in estetike. Avtorjevi posnetki v obliki video projekcije (oblikovanje Shen Wei in  Daniel Hartnett) zapolnjujejo zadnjo steno odra, tudi tla, po katerih se giblje množica-skupina plesalcev. Na video posnetkih se izpišejo  likovne mojstrovine narave, impresivne oblike korenin, rastlinja, prepletov vozlov figovcev v svetišču Ankor Vat ter budističnih reliefov na starih zidovih starega samostana, ki jih je umetnik Shein podoživljal na svojem popotovanju po Kambodži. Postavitev luči Jennifer Tipton še dodatno poglablja vizijo mističnega in neznanega, scenske povezave med koreografskimi oblikami in nemim pričanjem zgodovinskih posnetkov. Tudi zvočna kompozicija izoblikuje most različnih  stilov, povezav,  naravnih okoljskih zvokov, ki se dopolnjujejo s tradicionalno kamboško glasbo skupine, ki so ji v času Rdečih kmerov onemogočili delovanje, in sodobne glasbe Tears of the Angels Johna Tavenera.
Koreografija Re-II je senzibilna likovna mojstrovina, kjer Shen Wei povzdiguje in plastično gnete lepoto telesnih skulptur, jih oblikuje v sozvočju z naravo ter upodablja v svoji koreografski izpovedi, kot bi oživljal svet starih reliefov. Poetika nadrealizma preveva koreografijo Re-II, ki se zaključi z nadčutno in skoraj negibno skulpturo telesne beline v valoviti lepoti živih ljudskih podob, kot bi jih mojster klesal v belem marmorju in v barvitosti naravnega kamna.

Rahla nostalgija pa vlada v tretji triadi Re-III, ko se koreograf ozira po starodavnih poteh trgovanja s svilo, ko skupine korakajo po ustaljenih tirnicah in se po točno določenem redu preusmerjajo ter preoblikujejo po vzorcu rojev rib, ptičev v nove skupinske formacije, kjer na trenutke posameznik uzre novo misel in idejo, zasije v določenem solističnem trenutku, preden se znova ne zlije s skupinskim utripom. Začetek tretje triade ilustrativno izpoveduje preteklost Kitajske, njeno trgovino s svilo, poti svile in skupin, dozdevno povezovanje z drugimi svetovi. Gibanje skupine se preliva, razprostira in razmejuje po ploski odra vse do duetov, ki v oblikah loka izrišejo mostove povezav.
Stare oblike  neopazno zamenjajo prihodi novih ljudi v modernejših preoblekah, v črnih sodobno oblikovanih oblačilih (kostumografija vseh treh triad Shen Weia), in ko na odru zavladajo gibalne forme sodobnih tehnik.

 
Re- III je dinamična prostorska konfigurirana koreografija, je urbana plesna arhitektura, ki jo prežema utrip vsesplošne globalizacije, pred katero ni imuna niti novodobna Kitajska. Presunljivo in obenem provokativno je deloval zvok vlaka prav na koncu, s katerim simbolično udira novi svet in ruši stari mir … Tako je tudi v novejši zgodovini vlak s Kitajske pridrvel na teritorij Tibeta.
Glasba je avtorska, po naročilu skupine komponirana prav za to koreografijo, je delo  Pulitzerjevega nagrajenca Davida Langa, in v solistični izvedbi eksperimentalnega violinista Todda Reynoldsa. Tudi v glasbeni kompoziciji se mešajo zvoki sodobnega utripa mehanizacije s starodavnimi zvoki, značilnimi za čas svile, in tistimi popularnimi  iz prenosnika.
Plesni jezik Shen Weija se spogleduje z naravo gibanja in plesnim izrazom, ki smo mu sledili že na začetku sedemdesetih, ko se je raziskovala in poglabljala pristnost  telesnega gibanja in z gibom brodilo po sferah vsakdana ter mehanizacije. Njegov plesni jezik je raznolik in obogaten z izvirnim gibanjem, ni pa obremenjen s formo akademizma. 
Koreograf Shen Wei je povsem izviren in specifičen v oblikovanju živih telesnih skulptur, v gibalnih izrisih likovne ekspresije in estetike, ki se zlivajo v  koreografsko izpoved  in oblikujejo monumentalni plesni ter tudi  scenski utrip.

View Gallery 7 Photos