Nova sezona slovenskega kulturnega središča Cankarjev dom Ljubljana se je veličastno začela na njihovih odrih, tako glasbenih, gledališčnih, plesnih kot novih hibridnih, kjer se odrska umetnost združuje, poglablja, tudi izpoje. Veličastni abonma, tako kot vsa ta leta, čeprav poprej pod imenom Veličastnih 7, se je letos začel že 16. oktobra z veličastno predstavo Wakatt.
Pripoved Wakatt združuje ljudi in čase, tudi veličastno odseva naša nedavna ustrahovanja, grožnje, celo zaide v svet, v katerega vdirajo nepoklicani, drugačni ali tujci. In tujce danes nekam globalno delimo na tiste zaželene, turiste, in tiste nezaželene, ki iščejo boljši svet, torej begunce. Naslov Wakatt izhaja iz uradnega jezika Burkine Faso: mooré, v prevodu pa pomeni ‘naš čas’. Predstava je nastala po idejni zasnovi in v koreografiji belgijskega koreografa, ki se navdihuje z afriškimi kulturami, sicer rojenega v Burkini Faso, stacioniranega v Belgiji in delujočega po širnem svetu, Sergeja Aiméja Coulibalyja. Njegov koreografski jezik je barvit, sodoben, plesalci predani vsestranskim impulzom plesne umetnosti, tudi njegovim gibalnim inovacijam, je znanilec plesne silovitosti, usidrane v meso življenja, ko tudi silovito portretira karizmatične osebnosti časa.
Na začetku se uzre deset plesalcev njegove plesne skupine: Faso Danse Théâtre (ustanovljene 2002), postavljenih na odru, prekritim s črno zemljo (scenografija in kostumografija: Catherine Cosme), s hrbti obrnjenimi proti gledišču, in to vsak v svojem svetlobnem krogu, ko pa se zazrejo v temo pred seboj, se zaslišijo zvoki afriškega bluza v izvedbi tria Magic Malik Orchestra (flavta, bobni, bas), ki predstavo spremljajo v živo. Vseh deset plesalcev in soustvarjalcev predstavlja človeško združbo, prepojeno s strahovi, še posebej pred ‘prišleki’, zato se gostijo napetosti, sprožajo siloviti pretepi, tudi koga odpeljejo s prizorišča, ko se bolečina in strah obdata s smrtnimi naboji, tudi si posamezniki zakrivajo obraz z zloveščimi maskami. Skupina je v nenehnem gibanju, tudi ko pojejo žalostinke ob tegobi trenutka ali izvajajo obredne plese, ko zemlja frči po zraku, črne grudice pa senčijo svetlobno ozadje luninega polkroga ali pač pordelega obzorja vzhajajočega sonca (oblikovanje svetlobe: Giancinto Caponio). Na sceni se sledi kar kaotičnem kaosu, znotraj tega pa vlada nek ustaljeni red, kjer vsak posameznik ima svoje mesto in vlogo. Wakatt je predstava barvitega življenjskega trenutka, ki ima svoje boleče frekvence, tudi nove naboje upanja, je tudi čas vabljivih vrednot, ki znajo zavajati, zato Wakatt kar nekam svari pred našim časom.
V mesecu novembru je že sledil novi veličastni vzlet, v veličastni izvedbi Ballets Jazz Montreal: Dance me na glasbo izbranih pesmi kultnega umetnika in kantavtorja Leonarda Cohena, tudi po vsem svetu čaščenega avtorja obsežnega glasbenega opusa. V predstavi je izbranih njegovih 16 pesmi iz petih ustvarjalnih obdobij (1967–2016), ki zaživijo v lebdečih plesnih preletih, prelivajočih se iz ene v drugo avtorjevo kompozicijo, in to v trajanju 85 minut; ko ob koncu dvorana eksplodira od navdušenja nad izvedbo predstave, tudi razplesanega veličastja petnajstih plesnih umetnikov Ballets Jazz Montral na čelu s prvakom Yosmellom Calderonom. Predstava je nastala po konceptu njihovega umetniškega direktorja Louisa Robitailleja v dramaturški zgoščenki režijskih domislic Erice Jean. In so koreografijo prispevali trije mednarodno priznani koreografi, ki so se iskrivo umetniško dopolnjevali: Andonisu Foniadakisu, Annabelle Lopez Ochoa in Ihsanu Rustemu.
Na sceni se sledi plesalcem v večnem plesnem vzgonu od začetka pa vse do konca uprizoritve, ko ti v obliki dueta, skupine ali sola izpojejo eno kompozicijo, se že zasvetijo obzorja nove kompozicije, novih kostumov in novih talnih osvetlitev za novo skladje plesa in glasbe, tudi se tisto, kar je minilo, nemudoma prelije v nov dovršen vizualni začetek; kar plesu omogoča tudi domiselno oblikovana scenografija (scena in oblike rekvizitov: Pierre-Étienne Locas). Koreografija se dobesedno zliva z glasbenimi naboji in čustvenimi globinami Cohenove pesniške lirike, kar plesalci doživljajo, izražajo, tudi na novo poslikajo v popolno vizualno skladje in čarobno doživetje umetnosti plesa v različnih časovnih obdobij, ko se je jazz gradil kot ples ter nadgrajeval, tudi dopolnjeval z novimi trendi. Plesalci Ballets Jazz Montreal s svojo umetniško ekspresijo vidno presegajo tako prostorske kot telesne omejitve, njihovo gibanje pa zračno, lebdeče, tudi kompaktno in trdno usidrano v tla, in je mehko gnetljivo, z eno besedo osupljivo in vseobsežno, ko se združujejo v duetih in prelivajo s Cohenovo poetiko. Čestitke si zasluži celotna umetniška in tehnična ekipa za brezhibno izvedbo, tudi enkratno umetniško doživetje, ki je obenem veličasten poklon njihovemu someščanu in kanadskem umetniku Leonardu Cohenu.
Veseli december je kar veselo potekal po odrih Cankarjevega doma, ko se je moj pogled teh predbožičnih dni usmeril h gledališko-glasbeni predstavi, h gledališkemu muzikalu družinskih božičnih večerov: Božična pesem, tudi prvi slovenski uprizoritvi SNG Nova Gorica, ki v prevodu Ane Duša sledi znani zgodbi A Christmas Carol Charlesa Dickensa (1843), 2002, Neil Bartlett, v režiji Ivane Djilas, ob avtorski glasbi Boštjana Gombača in glasbeni priredbi Jožeta Šaleja, Boštjana Gombača, Blaža Celareca, tudi nadvse dobro vkomponirani koreografiji Maše Kagao Knez, ki slikovito portretira junake zgodbe, tudi jih dodobra razgiba v stilu kabareta. Je zgodba o starem stiskaču Ebenezerju Scroogeju/Rudolf Bončina, ki nikoli ne praznuje božiča. Znana zgodba se zanimivo razpleta in zapleta ob lutkovni tehnologiji ter svetovalki za animacijo Barbari Bulatović, tudi je priporočljiva za ogled vsem, ki si želijo lahkotnih odrskih večerov teh prazničnih dni, tako kot je 22. 12. različna populacija navdušeno pozdravila izvajalce na odru Linhartove dvorane. Gledališki igralci, tudi pevci SNG Nova Gorica so se dobro odrezali v pripovedni temačnosti Dickensovih dni, kjer vlada zlo zlata; in se nekam sila podobno zrcali naše dni. No, tiste dni so bili še duhovi naklonjeni poštenim ljudem, tudi vsem, ki se dajo še spreobrniti.
Tako se je Duh preteklosti/Patrizia Jurinčič Finžgar zavrtel pred stiskačem v svoji beli krinolini in brzicah kolesja, tudi svaril, vendar učinka ni bilo, tako kot ne pri grozečem Duhu sedanjost/ Ana Facchini, ko so švigale svetleče frekvence in grozili kovinski naprstniki. Ko pa je tik pred božičnim večerom prispel še Duh bodočnosti, temen in ogromen ter uprizoril pogreb, ki trdosrčneža Ebenezerja čaka takoj po božiču, se je njegovo srce le odprlo, da je božično jutro lahko zaživelo v sreči, ko lahko svoje bogastvo podeli. Zgodba je vsekakor poučna, še posebej prikladna za praznične daritve decembrske dni. Tudi je bila prva tovrstna zgodba tistih časov, ki je neposredno pokukala v prihodnost, vendar ne kot pravljični oris, ampak napovedano posvarila, kaj se bo v kratkem pripetilo.
Znano je, da je veličastni znanstvenik vseh časov Nikola Tesla tudi potoval v prihodnost, kjer je celo dobil uvid, kako se bo končalo njegovo življenje, storil pa nič, le znal reči: “Golob je golob in človek je človek,” torej se prepustil svoji usodi. V okviru abonmaja Veličastni je 28. decembra v Gallusovi dvorani gostovala Opera in balet SNG Maribor s svojo najnovejšim glasbenim spektaklom (11. 11. 2022), opernim muzikalom šestih prizorov Tesla. Predstava je nastala po libretu Nejca Gazvode in v avtorski glasbi Slavka Avsenika ml., osredotoča pa se na Teslova popotovanja po prihodnosti, ko je npr. svoj avto prepoznal kot električni avto teh naših dni, celo predvidel dejanje Edisona in izgubo svojega patenta – svetilke, tudi opazoval svojo samoto v hotelski sobi v New Yorku, kjer ugasne njegovo življenje.
Predstavo je režiral umetniški vodja Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski, dirigiral pa umetniški vodja Opere SNG MB Simon Krečič. Gotovo je vsaka domača praizvedba opernega dela velik dogodek za slovensko glasbeno umetnost. Tokrat pa celo gre za novi glasbeni eksperiment, ko se partitura gradi na stilu muzikala ob izvedbi opernih solistov in zbora Opere SNG MB. Glavno vlogo je odlično odigral, tudi spevno oblikoval Klemen Slakonja; in jasno artikuliral tekst, kar se pri zboru in ostalih vlogah težko potrdi; nadnaslovi pa v višavah teme tudi težko berljivi. Dobro uigran zbor predstavlja narod, ki je ves čas v krogotoku dogajanja, ko časti velikega znanstvenika v dneh njegovih vzponov, ob zatonu njegove slave pa mu obrne hrbet scena (Sven Jonke, Katarina Ivana Jonke) je moderno zasnovana, hitro prilagodljiva, ko ob videu spektakularno preletava znanstvenikove čase in zrcali paralele z našimi dni, npr. v 6. sceni in na ulici se prepirata prodajalca časopisov, kateri od njunih časopisov razglaša resnico oziroma laži; danes tovrstna vprašanja niso niti več aktualna, ko skoraj že vsak posameznik ima svojo resnico. Svetloba zadnjega bivališča Nikole Tesle v njegovi hotelski sobi pa vsekakor sila temačna, in to prav pri njem, ki nam je botroval umetno svetlobo. V scenskem ozadju je zaplesal tudi Balet SNG MB (koreografija: Cleopatra Purice, oblikovanje odrskega giba: Klavdija Stanišič), tudi so dobro zasnovani kostumi teh in onih časov (Leo Kulaš) bogatili sceno. Polno zasedena Gallusova dvorana je dobro sprejela mariborsko praizvedbo opernega muzikala Tesla.
Kot zadnje plesno dejanje odhajajočega leta 2022 so na odru Gallusove dvorane gostili HNK Balet Ivana pl. Zajca iz Reke, njihovo baletno predstavo za otroke in mlade, tudi za vse tiste mlade po srcu: Hrestača P. I. Čajkovskega.
V novem letu in na istem odru pa nas pričakuje nova premiera SNG Baleta Ljubljana: A. Adams, Giselle v koprodukciji SNG Opera Ljubljana in Cankarjevega doma ter v koreografiji Joséja Martineza, direktorja Baleta Pariške opere.
Ob začetku novega leta 2023 želim, da bi bilo naslednje leto veliko boljše, lepše in srečnejše za vse nas; in da bi veselo plesali in plesali …!
