Večno aktualna Briljantina dvignila Križanke na noge

Že tretje leto Ljubljana Festival uprizarja prestižne muzikale Broadwaya v produkciji Bronowski, z londonskim West Endom. Pred dvema letoma smo z otroki cvetja obujali čas ob koncu 60-ih in uživali ob kultnem Hairu (premiera 1967) v režiji in koreografiji Mykala Randa, že naslednje leto pa se naslajali ob novi Randovi postavitvi, in to prav za Križanke, Jesus Christus Superstar iz leta 1971, letošnjega avgusta ponovno na novo postavljen muzikal in prvič pri nas uprizorjena Briljantina, tudi tokrat prav za oder Križank na glasbo Jima Jacobsa in po tekstu Warrena Caseya. Tako kot pri Hair je tudi tokrat glasbeni direktor Michael England, ki je sodeloval tudi pri muzikalu West Side Story (mogoče še ta prileti k nam v kakšnem od naslednjih poletij?!)

Mykal Rand je bil tako navdušen nad ljubljanskim sprejemom muzikala Hair, da je obljubil, da bo še prišel v Ljubljano, in tako je letos ob asistentki koreografije Layli Pellegrini postavil za Križanke še nepozabno Briljantino, glasbo in songe neštetokrat slišane v plesnih dvoranah, disco klubih in v raznih aranžmajih na vsemogočih valovnih dolžinah, tudi naših. Vsi trije omenjeni muzikali so kmalu po svojih premiernih postavitvah doživeli še filmsko produkcijo. Menim, da skoraj ni človeka, ki se ne bi naslajal ob filmu Grease/1978 in ob plesnih vložkih porajajočega se plesalca, igralca Johna Travolte v glavni vlogi ob Oliviji Newton, ki je s tem filmom zablestel v vsem zvezdniškem in seveda hollywoodskem filmskem sijaju. Angleška beseda grease je v prevodu lahko mazilo ali tudi namazati se, pač pojmovno odgovarja znamki dišečega mazila briljantina, ki lepi lase, jim daje prijeten vonj, in se ti svetijo, da je kaj. In z briljantino so se mazali mladeniči tistih 50-tih in seveda še kako leto pozneje preteklega stoletja, tudi fantovska klapa muzikala Briljantina: The T Birds.

Briljantina predstavi zlata 50. leta broadwayskih muzikalov, ki so zajela prebujajočo se uporniško in svobodoljubno ameriško mladino. Na sceni teče čas ameriške srednješolske mladine, ki se razrašča v novo svetovno silo in razdira stara vzgojna okovja. Vsebina je prava ameriška lizika, ki ob enkratnih songih, dobri igri in plesni razgibanosti odlično zaobjame ter predstavi novo porajajoče se obdobje, ki je pustilo pečat novem času in se zrcali še v 21. stoletju. Glavni junak Danny Zuko se je zaljubil v mladenko, bodočo sošolko Sandy, spoznala sta se še med počitnicami. Ljubezen na prvi pogled zajame oba, kar pa nikakor ni v skladu s fantovskimi pravili klape, ki se zanima za hitre avtomobile in skuša Kenickiejev rdeči avto spraviti iz delavnice v cestni promet. Sandy je še dekle starega pridiha, tisto dobro in všečno obstoječim pravilom odraslih, zato jo tudi njene nove sošolke in članice Thre Pink Girls ne sprejemajo kar tako medse. No, na koncu se Sandy le prilagodi novim ženskim vrednotam, se posodobi in je sprejeta tudi s strani najbolj uporniške ter emancipirane Rizzo kakor tudi s strani fantovske ekipe, in se tako osvobojena končno znajde v objemu svojega izvoljenca Dannyja. Maturitetni ples se bliža in pari so tik pred zdajci že polarizirani, in vseh 22 zgodovinskih songov steče v dveh dejanjih, na koncu pa še nepozaben skupinski finale vseh nastopajočih. No, v filmu, ki je prišel pozneje, pa se oba junaka enakopravno spremenita in prilagodita sodobnejšim pravilom, tako Danny kot Sandy.

Lirična vokala izvrstno odpojeta in glavna junaka odigrata Sean Mulligan/Dannny in Maggy Lynne/Sandy. Sicer je prav težko izpostaviti najboljše, kajti vsak nastopajoči je bil jasno karakterno orisan tako s svojim glasom kot v igri besed, gest in gibov, in vsak zase izvrstno zabaven. Karakterno močna, kar je odsevala tudi barva  vokala, sta bila Dan Burton/Kenickie in Philipa Stefani/Rizzo. Nič manj zabavni, mladostno nori in plesno izpostavljeni niso bili tudi ostali junaki ženskega ter moškega srednješolskega moštva: Gavin McCluskey/Doody, Aaron Ashley Parker/Roger, Benjamin Yates/Sonny, Ruthie Stephens/Frenchy, Ceili O´Connor/Marty, Lindsay Scigliano/Jan; tudi drugi junaki muzikala so enkratno upodobili značilnosti generacije in izstopali v danih trenutkih na sceni: Eugene, Patty, Cha-cha, Gospodična Lynch, Johnny Casino, Vince Fontaine/Teen Angel. Scena oblikovalca Jasona Deniverja je bila zaprta, zapakirana kot kak reklamni paket z značilno reklamo poslikavo kokakole, ki je že vladala 60-im, in univerzalno podobo ameriškega ženskega portreta novodobne mladosti, v stilu risb časa in popart umetnika Roya Lichensteina (1923-1997). Oblikovalca zvoka (Gareth Owen) in luči (David Howe) pa že tretjič spremljata izvedbe muzikalov Mykla Randa. V živo je intenzivno dogajanje na odru ter ob občasnem odkrivanju na vrhu scene in za scensko kulisno poslikavo spremljal orkester Rob Eckland. Kostumi so posegali v značilnosti časa, sicer prepoznavni tudi v mladostniških modnih različicah tekočih let. Zanimivo pa je, da se zvončasta krila obogatena in izpolnjena z dodatnimi spodnjimi krili niso več modno izpostavljala praktično po 60-tih. Plesno-gibalni vložki predstavljajo čas, so pa tudi še aktualni in vidni na plesiščih sedanjosti. 

Muzikal Briljantina pristno zaznamuje nedavno zgodovinsko obdobje, je prelomnica časa, vendar še vedno aktualen, zato je njegova obnova tudi še dobrodošla. Lahko pa bi se, kot se to dogaja pri operah, baletni klasiki ali na gledališki sceni, na novo oblikoval v izrazitejših sodobnih umetniških tendencah, menim pa, da bo za to tudi še prišel čas. Da je navkljub zgodovini ta muzikal še sila aktualen, pa so dokazali gledalci, ki so v času od 19. do 22. avgusta pridno polnili avditorij Križank in nastopajoče vedno znova pripravljali na zaključne ter atraktivne dodatke. Ob premierni obnovi Briljantine 19. avgusta na 61. Ljubljana Festivalu je mladostna populacija dvignila gledišče praktično na noge, in če ne bi ta večer prevladovala premierna ter zrelejša publika, bi gotovo ta isti avditorij doživel eksplozijo mladostnega navdušenja. Torej Briljantina je več kot aktualna tudi za vse tiste, ki ob njenih songih niso živeli svojega časa mladosti, temveč ga živijo zdaj, in ti so tisti pravi kazalec na tehtnici popularnosti že od konca 20. stoletja pa do naših dni, torej že več kot pol stoletja so gonilna sila kulturnih trendov.

View Gallery 6 Photos