Ekstravagantna plesna predstava z irsko tradicijo Lord of the Dance bo 7. aprila zaživela na velikem odru ljubljanskih Stožic. Ena najbolj obiskanih predstav na svetu že 20 let podira vse prodajne rekorde in za seboj pušča navdušene množice. Z rekordom, ki ga drži še danes, je kar 21-krat razprodala legendarno londonsko Wembley areno in nastopala na nogometnih stadionih po Evropi in Aziji pred očmi 120.000 obiskovalcev. Do danes si je njihove predstave ogledalo več kot 100 milijonov ljudi v 67 različnih državah, na vseh celinah. Predstava je med drugim gostovala tudi na West Endu, Broadwayu, ZDA, Kanadi, Mehiki, Južni Afriki, Avstraliji in Novi Zelandiji.
Minuli teden smo se v ljubljanskem hotelu Urban srečali z vodilnima plesalcema omenjenega šova, plesnima solistoma, 39-letnim Zoltanom Pappom, ki je del predstave že 13 let in nastopa v vlogi Princa teme, ter 30-letno Andreo Kren, ki se je pridružila skupini pred desetimi leti in igra vlogo Morrighan. Plesalca sta na promocijski turneji in sta v našo prestolnico prišla z zagrebške predstavitve šova.
Dobrodošla v Ljubljani. Najprej hvala obema, ker sta si vzela čas za intervju. Zoltan in Andrea, prihajata iz Madžarske, kjer sta začela plesati. In zdaj sta oba del te čudovite keltske pravljice in edinstvenega šova Lord of the Dance; oba sta prav tako učitelja irskega plesa. Bi lahko rekla, da so se vama uresničile sanje? Lahko, prosim, na kratko opišeta svojo življenjsko in plesno pot.
Andrea: To je bila dolga pot. Pri trinajstih sem začela plesati irski ples, v bistvu precej pozno. V Budimpešti sem gledala šov Michaela Flatleyja Lord of the Dance, Želela sem si osvojiti ta slog in postati nekega dne del šova. Začela sem se učiti in šla na avdicijo ter dobila priložnost, da sem se dokazala, in pred okoli desetimi postala del ekipe.
Zoltan: Sam sem začel malo pozneje. Star sem bil 21 let, ko sem se spoznal z irskim plesom. Pri devetih sem začel plesati latinskoameriške plese. Vem, da imate Slovenci veliko zelo dobrih plesalcev, ne spomnim se njihovih imen, ker je minilo od takrat že veliko časa, vem pa, da ko sem hodil na tekmovanja, so bili Slovenci po navadi na vrhu. Pozneje sem se vpisal na madžarsko plesno akademijo, kjer sem se učil balet in diplomiral kot gledališki plesni umetnik. Delati sem začel v madžarski plesni kompaniji kot profesionalni plesalec. Takrat sem videl posnetek šova Michaela Flatleyja na televiziji in se želel naučiti tega plesa, pred tem sem že videl veliko različnih plesalcev/plesov, ampak to je bilo nekaj novega, drugačnega, posebnega. Začel sem študirati na isti šoli kot Andrea. Pridružil sem se manjši skupini. In počasi sem se vzpenjal, nato obul čevlje Michaela Flatleyja. In še vedno sem tukaj.
Po dveh letih in pol se v okviru turneje spet vračate v Ljubljano, že sedmič. Lahko rečemo: Lord of the Dance se nadaljuje … Zakaj menita, da slava in popularnost tega šova tako dolgo trajata, več kot 20 let? Kaj je vaju tako očaralo, prevzelo, da sta še danes del skupine.
Andrea: Menim, da zaradi tega, ker je šov taka klasika, a jo je Michael Flatrly naredil tako drugačno, ekstravagantno, bolj seksapilno, drugačen oder s posebnimi svetlobnimi efekti, kostumi … združil je tradicionalni irski ples z modernim. To je naredil tako nenadoma! In vsi so bili navdušeni. Ter zaradi energije – ko gledaš predstavo, deluje, kot da si na rock koncertu, saj tudi je šov nekaj med teatrom in rock koncertom. In tudi zaradi Michaelovega načina dela z ljudmi, njegove energije, vedno se potrudi iz vsakega potegniti najboljše, kar pride še bolj do izraza na odru.
Koliko plesalcev se je medtem že zamenjalo?
Zoltan: Imamo veliko plesalcev, ki so že leta del skupine, deset, trinajst, petnajst let in več. Vedno pa je nekaj plesalcev – pet, šest, sedem –, ki plešejo v šovu dve, tri leta, potem odidejo zaradi nadaljevanja študija, družine … Polovica skupine je nekako stalna že več let, druga polovica pa se menja.
Je vaš vodja Michael Flatley še vedno tudi vaš trener? Kakšen je ta odnos? Je strog?
Andrea: On (Michael, op. a) se je pred dvema letoma upokojil, ni več aktiven plesalec v skupini, Seveda se še vedno trudi, da je vse v redu poteka, ker je šov njegova kreacija, želi ga ohraniti na najvišji ravni, prizadeva si ga znova in znova izboljšati, je profesionalec in perfekcionist, vedno ima nove vizije, nove zamisli, iz različnih zvrsti jemlje nove vsebine … Občasno ima priložnost ogledati si šov. Z nami tudi poklepeta, želi biti prepričan, da zares uživamo v tem, kar delamo. Vedno ko delamo z njim, se kaj novega naučimo. Iz tebe pridejo talenti, za katere niti ne veš, da jih imaš, še predvsem takrat, ko imaš sam lekcijo z njim. Vedno te vzpodbuja. Ima vizijo, ki jo ima le malo ljudi, in znanje. Menim, da je to njegova največja posebnost.
Kakšno plesno izobrazbo potrebujejo plesalci, da se lahko vključijo v skupino?
Zoltan: Ljudje, ki ne poznajo irskih plesov in vidijo samo šov, ne vedo, da je večina plesalcev tekmovalcev v irskih plesih, svetovnih prvakov, Najboljši pridejo iz tekmovanj v irskih plesih, nato imajo avdicijo, V ozadju vseh irskih plesov so torej tekmovanja, In tukaj se vse začne. Plesati začnejo pri treh štirih letih, tekmovanj se udeležujejo zelo mladi. Ko so stari 18, 19 let nehajo tekmovati in se pridružijo šovu. Tako poteka njihovo izobraževanje.
Od kod prihajajo plesalci?
Zoltan: Predvsem iz angleško govorečih držav – Irske, Anglije, Združenih držav Amerike, celo z Avstralije in Nove Zelandije.
Je bil kdaj član skupine kakšen Slovenec, ne da bi mi to vedeli?
Zoltan: Ne.
Andrea: Ne, ne še, ampak če pogledate najino zgodbo, midva prihajava iz Madžarske, ne iz angleško govoreče države, tako da je vse možno.
Zoltan: Oba sva že precej časa učitelja irskega plesa in bova odprla šolo v Budimpešti, ki bo potujoča. Morda prideva v Slovenijo in najdeva kakšnega Slovenca, ki bo postal del šova.
Kakšno je življenje plesalcev? Delujete kot nekakšni nomadi? Imate čas za zasebno življenje?
Zoltan: Je precej naporno, ker veliko potujemo in nimamo prav veliko možnosti karkoli videti. Ampak začela sva mlada in sva navajena, pripravljena delati to, kar delava.
Andrea: To je tako, kot da živiš s kolegi, si z njimi vedno, tudi v težavah, greste skupaj delat, skupaj ste za rojstni dan, vse počnete skupaj …
Par sta tudi zasebno. Kaj pomeni biti 24 ur na dan skupaj?
Andrea: Normalno je, ker to počneva že več let. Sva navajena. Vem, da je to za večino ljudi nenavadno, živeti, delati, skoraj vse početi skupaj, Seveda gre tudi Zoltan s prijatelji na pivo, gledat nogomet, jaz pa s prijateljicami na kavo. Je tudi čas, ko grem domov in se dobim s prijatelji. Imava pa ta privilegij, da doživljava vse skupaj, potujeva skupaj, obiskujeva različne kraje …
Zoltan: Letos se bova poročila. In je dobro, da sva že navajena živeti skupaj (smeh).
Kaj je tisto, kar vaju poleg plesa še osrečuje?
Zoltan: Všeč mi je gokart, rad gledam formulo 1, ampak nimam časa voziti, zato včasih igram nogomet.
Andrea: Joga, tek, vse, kar je povezano z gibanjem, treniranjem, ker želiva ostati v formi, tudi ko nisva na turneji. Poleti sem poskusila nov hobi – izdelovanje iz lesa, tam sem naredila stol.
Se občinstvo razlikuje od države do države? Želite kaj sporočiti slovenskemu občinstvu pred nastopom?
Zoltan: Da, občinstvo se zelo razlikuje. In v tem delu Evrope je vedno najboljše. Ljudje so že na samem začetku šova veseli, dobro razpoloženi in nam želijo na nek način pomagati, da jim omogočimo to enkratno doživetje. In zato vedno iščemo možnost, da se vrnemo v te države ter spet pripravimo dobro predstavo in poskrbimo za nepozabno doživetje, tako da gledalci, ko odhajajo domov, lahko rečejo: ‘Waw, to je bilo neverjetno!’
In še eno vprašanje za konec. Menim, da sta si že ogledala naše mesto, kaj se vama je najbolj vtisnilo v spomin?
Andrea: Ko sva bila nazadnje tukaj, nisva imela priložnosti, časa za ogled mesta. Upam, da se mu bova lahko zdaj posvetila, kajti oba rada spoznavava nove kraje, drugačne kulture, način življenja ..,
Še enkrat hvala in srečno na turneji, do aprila, ko se spet srečamo.
