Dramski balet Gospa Bovary po motivih istoimenskega znamenitega romana Gustava Flauberta je v koreografiji naše priznane koreografinje Valentine Turcu doživel premiero v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) Zagreb 25. junija 2022. Predstava je postavljena kot enodejanka v trajanju okoli 90 minut v izvedbi baletnega ansambla HNK.
Valentina Turcu je v svoji bogati karieri ustvarila kar 139 odrskih del, ki zajemajo tako baletne kot tudi dramske in operne predstave, nova zagrebška premiera pa predstavlja njen 140. premierni naslov. Njen koreografski slog izhaja iz konteksta čistega klasičnega baleta, katerega pozna in občuti do potankosti. Lahko bi rekla, da balet razume v njegovih temeljih in samem bistvu, zato ga lahko razstavlja na njegove primarne elemente, ki jih nato oblikuje, modelira in združuje s samosvojimi sodobnejšimi prvinami, s čimer ustvari svoj, danes že nekako prepoznaven plesni in dramaturški diskurz.
V SNG Maribor smo si v izvedbi mariborskega baleta do danes lahko ogledali kar nekaj njenih celovečernih baletov: Carmen, Nevarna razmerja, Smrt v Benetkah, Evgenij Onjegin in druge, zadnja leta pogosto sodeluje z gledališčem v Augsburgu, Latvijskim nacionalnim baletom, Narodnim baletom v Brnu, francoskim Opéra-Théâtre de Metz Métropole, HNK v Splitu in Zagrebu, Festivalom Ljubljana, Dubrovniškimi poletnimi igram in drugimi, v ljubljanski Operi pa je kot koreografinje za naš baletni ansambel žal še nismo gostili.
V svojih predstavah Valentina poleg koreografiranja ponavadi prevzema tudi vloge režiserke in dramaturginje, veliko pozornosti posveti izbiranju prave glasbene predloge, ki naj bi v končnem produktu vzpostavila enakovreden dialog s plesalci, njihovim gibanjem in čustveno dramaturško pripovedjo. Valentina je za svoja dela prejela številne prestižne nagrade doma in v tujini, naj jih izpostavim le nekaj: bronasta medalja na svetovnem plesnem tekmovanju leta 2002 v Nagoji na Japonskem, Glajzerjeva nagrada za Balet Evgenij Onjegin, izveden v SNG Maribor, ki ga je revija Dance Europe razglasila za eno od petih najboljših evropskih premier v letu 2016, nagrada Prešernovega sklada 2018, njeno kreacijo Smrt v Benetkah, izvedeno v HNK Zagreb, pa je londonska revija Dance Europe Magazine razglasila za najboljšo produkcijo leta 2018. Kritiki delo Valetnine Turcu izjemo pozitivno sprejemajo in ocenjujejo, izpostavljajo njeno odrsko zrelost, senzacionalno čustvenost, edinstven smisel za gledališče, glasbeni perfekcionizem ter predvsem njen subtilen, močan, svež, inovativen, presenetljiv in visoko estetski koreografski rokopis, ki nam na novo odkriva zvrst dramskega baleta in razsežnosti v razumevanju plesne umetnosti.
Realistični roman Madame Bovary francoskega pisatelja Gustava Flauberta je prvotno izšel leta 1856 v šestih nadaljevanjih v literarni reviji Revue de Paris, v slovenščino pa ga je leta 1915 prvič prevedel Vladimir Levstik. Osrednjo temo romana predstavlja izpraznjenost zakona in malomeščanskega življenja, zaradi česar glavna junakinja išče uteho v izvenzakonskih ljubezenskih avanturah. Zgodba se odvija v 19. stoletju v provinci severne Francije, v Normandiji. Charles Bovary predstavlja podeželskega zdravnika, ki ob obisku pacienta na lokalni kmetiji spozna njegovo hčerko Emo, lepo, mlado in izobraženo žensko, ki se je šolala pri nunah v samostanu. Ema hrepeni po razkošju in romantiki, o čemer bere v priljubljenih romantičnih romanih, in na tej osnovi fantazira o svojem bodočem zakonu in družini. Charles se zaljubi v Emo in kmalu se poročita, vendar Ema kmalu pozna, da Charles karakterno predstavlja njeno pravo nasprotje, življenje v majhnem, malomeščanskem mestu Tostes je popolnoma drugačno, kot si ga je predstavljala, kar jo začne dolgočasiti. Mož ji postaja vsak dan bolj zoprn, zanemarja gospodinjska opravila in se zateka v sanjski svet svojih romanov.
Nastala situacija se stopnjuje do te mere, da pahne Emo v psihično bolezensko stanje, zato se Charles odloči, da se preselita v večje mesto, Yonville. Ema tam rodi punčko, vendar ji materinstvo ne pomeni veliko. Hčerko Bertko odda v rejo in začne iskati to, kar v zakonu pogreša – ljubezen. Zaljubi se v Léona Dupuisa, inteligentnega mladeniča, študenta prava, ki tako kot Emma ceni literaturo in glasbo ter ji vrača naklonjenost. Vendar Emma ne prizna svoje strasti do Léona, ta obupa in odide v Pariz, da bi nadaljeval študij. Bogati Radolphe Boulanger, izkušen zapeljivec in ženskar, postane Emin prvi ljubimec. Po štirih letih strastnega razmerja Ema vztraja, da pobegneta skupaj, vendar Rodolphe ne deli njenega navdušenja in na predvečer njunega načrtovanega odhoda prekine razmerje s pismom, kar Emo tako šokira, da hudo zboli in za kratek čas najde olajšanje v veri. Ko si popolnoma opomore, v gledališču ob ogledu opere s svojim možem znova sreča Léona, s katerim kmalu začneta strastno afero. Medtem ko Charles verjame, da Ema obiskuje ure klavirja, ta vsak teden odpotuje v mesto, kjer se srečuje z Léonom v vedno isti hotelski sobi, ki jima predstavlja začasni dom. Ljubezen je sprva ekstatična, toda Léon postane kmalu naveličan Eminih čustvenih ekscesov in ambivalence. Ema razvaja svojo željo po luksuznem blagu in oblačilih z nakupi na kredit pri trgovcu Lheureuxu. Charles je skrb za finance prepustil Emi, zato ne ve, da ga žena spravlja ob imetje. Dolg vztrajno narašča in ko trgovec od Eme zahteva poplačilo, ta prosi za finančno pomoč več ljudi, vključno z Léonom in Rodolphejem, a jo vsi zavrnejo. Ema ne vidi več rešitve iz denarne in psihične krize, zato se odloči narediti samomor, pogoltne arzen in umre v mukah. Obupani Charles pošlje hčer k obubožani teti, kjer mora začeti delati v bombažni tovarni, on pa se s strtim srcem prepusti žalosti, neha delati in živi od razprodaje svojega imetja. Ko najde Rodolphejeva in Léonova ljubezenska pisma, se za vedno zlomi, izgubi razum in umre.
Zgodba Gospe Bovary s svojimi globokimi psihičnimi stiskami, strastno in prepovedano ljubeznijo, dramatičnimi preobrati in subjektivno tragiko posameznika gotovo predstavlja na kožo pisan scenarij Valentini Turcu za njen najnovejši dramski balet. Svoje videnje dramskega besedila mojstrsko predaja plesalcem skozi lastno fizično in čustveno iskrenost, ti postanejo prenašalci njenih subjektivnih glasov, jih ponotranjijo in tako ustvarijo svoj glas, svoj edinstveni lik, ki gledalcem pripoveduje zgodbo o človeških šibkostih, slabih odločitvah, razgaljenih dušah, ljudeh, stremljenju k izmišljenemu svetu in neizbežnemu, pogubnemu koncu.
Sama sem si ogledala zadnjo predstavo Gospe Bovary v tej sezoni, 5. julija 2022, kjer je v naslovni vlogi glavne protagonistke nastopila odlična Natalia Kosovac, prvakinja zagrebškega baleta, zrela in izkušena balerina, ki je svojo vlogo Eme odigrala in odplesala ekspresivno, čustveno, željno ljubezni z vso svojo bitjo. V nenasitnem iskanju le-te doživlja razočaranja nad življenjem, ki ji polzi med prsti in jo na koncu utrujeno od borbe z okolico in samo sabo dokončno zlomi. Izurjeno baletno telo Natalie Kosovac deluje čvrsto, prežeto z živalsko slo in energijo ter hkrati nežno, lomljivo, prekrhko, da bi obstalo. V solističnih delih je prepričljiva skozi spekter čustev, ki se kopičijo, jo vzdigujejo v najekstremnejših različicah in hkrati puščajo v tišini globoke praznine.
Valentina Turcu je predstavo napolnila s številnimi virtuoznimi dueti Eme s svojim možem Charlsom (Takuya Sumitomo), ljubimcema Leonom (Bálint Rauscher) in Rodolfom (Taiguara Goulart), kot tudi svojo taščo (Ozana Mirković). Morda se dueti kljub njihovi dramski in fizični perfekciji včasih zazdijo nekoliko predolgi in zato kljub svoji siloviti ekspresiji nekako izgubljajo na intenziteti. Osebno menim, da preveč ”dobrega naenkrat” lahko izgubi na svoji vrednosti, treba je najti pravo mero, pripeljati kontekst do vrhunca in ga tam pustiti ravno toliko, da še zadrži svoj naboj, potem pa preusmeriti v drugačno dinamiko, pustiti občinstvo lačno, v mislih, da se je fantastična energija prepleta dveh teles prehitro zaključila. Tako dramaturška nit ne izgubi svojega naboja in gledalca drži v stalnem pričakovanju in želji videti še več. Morda bi Valentina lahko nekatere duete nekoliko skrajšala, razen tega pa njena dramaturška zasnova teče mojstrsko prefinjeno in razumljivo, v izrednem sozvočju z izbrano glasbo, katero Valentina sliši v vsej njeni celoti, razume in izbere tako smiselno, kot da je namenjena prav temu baletu. Izstopajoči romantični Frederic Chopin in drugi izbrani skladatelji (Philip Glass, Sakamoto, Gainsbourg …) si skozi predstavo ne nasprotujejo, ne oporekajo, temveč skozi prefinjeno kolektivno dialoškost ustvarjajo poglobljen glasbeni diskurz. Ta se nadalje dialoško povezuje s telesnostjo in duševnostjo plesalcev (in hkrati igralcev) v svojih likih, kot tudi z neprekosljivo estetiko glamuroznih kostumov Alana Hranitelja, ki Emo skozi živobarvna oblačila loči od črne malomeščanske sredine, markantno, premično in prepričljivo sodobno scenografijo Marka Japlja, izza katere skozi celotno predstavo kot solze drsijo in šelestijo dežne kaplje v zasnovi video projekcije Martina Svobodnika.
Ples in igra prav vseh zagrebških plesalcev je skozi delo Valentine Turcu izpiljena do perfekcije. Takuyo Sumitoma sem videla že v več različnih vlogah in prav vsakič me pusti brez daha s svojo tehnično dovršenostjo in (kar mi osebno pomeni več) neizmernim igralskim talentom, sposobnostjo vživljanja v posamezen lik, razgaljanja svojih skrajnih čustev do absurda. Valentina mu je skozi predstavo kot zdolgočasenemu možu namenila neko nezaznavno prisotnost, melanholično otožnost, dokler v Chopinovi etudi ne spregovori v vsej svoji globini, vsa nakopičena čustva in frustracije eksplodirajo in naenkrat obstaja samo še ON, ki ob Eminem samomoru ne zbeži z odra, temveč se usede pred občinstvo, postane del porote, ki jo spozna za krivo, in negibno opazuje njeno boleče odhajanje v onostranstvo. Neverjetno močan moment, morda celo najmočnejši v celotni predstavi.
Oba Emina ljubimca, Bálint Rauscher in Taiguara Goulart, sta prepričljivo odigrala svoji vlogi, prvi kot občutljiv, nežen in pozoren Léon, drugi kot skrivnosten in mačističen Rodolfo. Poleg odlične interpretacije, tako tehnično kot igralsko, sta oba plesalca izredna partnerja z dobro popotnico tehnike pas de deuxa, saj sta vrtoglave duete z Emo v neizmernem tempu ter visokimi in zahtevnimi duetnimi figurami izpeljala z neverjetno lahkoto in postavila baletno tehniko v pozicijo ”drugega”, v vlogo spremljevalnega glasu orkestraciji čustev, ki so tako lahko zaživela v vsej svoji intenziteti. V solističnih vlogah izstopata lažna Emina prijateljica, vzvišena gospa Lheureux, ki jo je impozantno uprizorila markantna in elegantna balerina Lucija Radić, ter Ozana Mirković kot ledena in obtožujoča tašča, ki iz svojega neprebojnega oklepa pobegne le ob čustvenem zlomu svojega sina, ko jo preplavijo prvinska materinska čustva. Dan Rus predstavlja toplega starega Bovaryja, nemočnega ob svoji ukazovalni ženi. Omeniti moram še vedno izstopajočo Rieko Suzuki v vlogi gospe Homais, ki v svoji navidezni krhkosti skriva neizmerno moč in vrelec čustvene energije, ter njenega moža Maria Diligente, s katerim predstavljata ekstremen, dekadenten par, ki zdolgočasenost svojega plitvega bivanja ubija v alkoholu in drugih substancah. Celotna ekipa baletnega zbora je neverjetno uigrana, hitra, prepričljiva in v svojem obstoju podpira prezenco solističnih likov skozi bučno prisotnost na Eminih bogatih, razuzdanih zabavah, ko pa ta bankrotira, ji brez kančka empatije nemudoma obrnejo hrbet. To so bili: Mirnua Miciu, Simon Yoshida, Drew Jackson, Asuka Maruo, Mutsumi Matsuhisa Batr Engelen, Nika Kristina Crnić, Arnau Velazquez Rodriguez, Valentina Štrok, Adam Harris. Vsakega od njih je Valentina izpostavila v določenih momentih, vendar sočasno delujejo homogeno kot brezčutna skupina izkoriščevalskih in neusmiljenih meščanov.
Valentina Turcu torej, kot ponavadi, zgodbe ne podaja le pripovedno, skozi niz baletnih epizod, združenih v celoti, temveč skozi fizično in čustveno doživljanje, razgaljanje protagonistov do golega v njihovi lažni malomeščanski morali. Njena dramaturgija ne ostaja mikro, vezana na posamezno uprizoritev produkcije, saj ta oživi skozi svojo interakcijo z občinstvom in z vsem, kar se dogaja zunaj njene orbite, ter se razširi v makro dramaturgijo (Marianne Van Kerkhoven, 1994): ”/…/ in okoli produkcije leži gledališče in okoli gledališča leži mesto in okoli mesta, kolikor lahko vidimo, leži ves svet in celo nebo in vse njegove zvezde. Stene, ki povezujejo vse te kroge, so narejene iz kože, imajo pore, dihajo.” Kerhovnova poudarja vlogo dramaturga kot graditelja mostov med mikro in makro dramaturgijo, saj s tem podpira umetnike v njihovih prizadevanjih brati svet okrog njih in ga razumeti v vsej njegovi kompleksnosti, s čimer dialoško povezuje plesalce, izvedbeno ekipo in občinstvo in vse kar jih obdaja. Valentina Turcu nam s svojim dramaturško koreografskim delom ponuja ravno to – preseganje meja v času in prostoru, potovanje izven tukajšnjega bivanja v subjektivne dimenzije posameznika.
