Valentina Turcu. Absolutno je zmeraj moja kreativna inspiracija in vodilna energija − ljubezen!

Valentina Turcu je z ekipo že pripravljena, da pokaže Nanine pesmi. (Foto: Tiberiu Marta)

Z mariborsko koreografinjo, režiserko se je pogovarjala Barbara Rogelj za programsko knjižico Cankarjevega doma. Premiera Naninih pesmi je načrtovana za 1. december na matičnem odru SNG Opera in balet Maribor, 6. decembra pa na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma.

Cankarjev dom je vaše ljubljansko prizorišče. Nazadnje ste nam srce in dušo poklonili z baletom Smrt v Benetkah, leto poprej smo vaše delo spoznavali na simpoziju … S kakšnimi občutki ste sprejeli vabilo, da kot koreografinja sodelujete v koprodukciji Nanine pesmi, ki jo pripravljamo s SNG Maribor?
Vabilo me je srčno presenetilo! Absolutno sem ga sprejela s hvaležnostjo takoj, brez dvoma in z veliko dozo navdušenosti. V svojem ustvarjalnem opusu poslednjih desetih let sem večino velikih klasičnih naslovov izbirala po svojem občutku, kjer sem se zlila z literaturo, klasično simfonično glasbo in temnejšimi vsebinami. Dramska dela so krojila mojo pot, znotraj katerih sem čutila zmeraj magnetično privlačnost in avtorski izziv. Tokrat je popolnoma drugače, sveže, neznano. Koreografija tovrstne predstave postane del celote. Režija ter glasbeni in dramaturški koncept zahtevajo od mene vseobsegajočo kreacijo vizije, ki je onkraj baletne predstave. Zato me toliko bolj motivira in veseli ta nenavaden projekt!

Valentina Turcu na eni od vaj v Brnu

Umetnikom so optimizem prinesle junijske spremembe, ko smo v kulturnih inštitucijah znova odprli vrata. Ali ste kar takoj začeli z vajami Naninih pesmi?
Skozi ves ta čas smo z ekipo v ustvarjalnem procesu ohranjali optimizem in ustvarjali korak za korakom. Ogromno elementov je treba sinhronizirati, preden se začne tako večplasten projekt. Glasba nastaja, tekst je pripravljen, komuniciramo in razvijamo zamisli skupaj. Trenutno še oblikujem nekatere misanscene, sestavljam režijski in dramaturški koncept v odnosu na glasbo, atmosfero, prostor, čas, prizore, ples, dialog in detajl. Vsi se izjemno veselimo sodelovanja in nadaljujemo z vajami septembra, skupaj z Nano, igralci in plesalci.

(foto: Tiberiu Marta)

Nam lahko zaupate, kakšna je kreativna zasnova projekta in s čim vas je še posebej pritegnil? Kaj je bilo vaše ustvarjalno vodilo, ko ste snovali nov balet za otroke?
Absolutno je zmeraj moja kreativna inspiracija in vodilna energija ljubezen. Tudi tokrat ne more biti drugače. Ljubezen, ki jo čutimo še danes do Frana Milčinskega Ježka, ljubezen, ki jo je on čutil do svojega ustvarjalnega poslanstva, ljubezen, ki je v vsaki njegovi besedi jasna, nesebična in čista do njegove Nane, ljubezen, ki je otroška, realna in človeška ter vsem nam tako ultimativno potrebna. Kadri, ki se vrstijo v predstavi, so vsi na vse možne načine povezani z ljubeznijo. Pustila sem si relativno prazen, preprost prostor, znotraj katerega želim dovoliti vsem nam, da ga napolnimo z ljubeznijo. Moja vizualna estetika je minimalizem, prečiščen prostor, vendar čustvena in imaginarna atmosfera je tista, ki me najbolj navdihuje. In tukaj glasba igra veliko vlogo. Tako kot plesna interpretacija. Od samega začetka smo Nana Milčinski, Jani Hace, Matija Krečič, Rok Predin in Nejc Gazvoda odprli pogovore na temo v katero smer potuje predstava in katera vprašanja, katere vrednote odpira otrokom in občinstvu, ki jo bo spremljalo na tej poti. Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, na trenutke na potovanju in hkrati v Vesolju. Tudi sami se trenutno v ustvarjalnem procesu konstantno počutimo radovedni. Pomemben je ‘Thrill!’

Ekipa Naninih pesmi (foto: osebni arhiv Valentine Turcu)

Nanine pesmi odlikuje izvrstna avtorska ekipa. Lahko verjamemo, da je sestavljena po vaši meri?
Definitivno! Našli smo se v popolni harmoniji. Od prvega trenutka smo vdihnili življenje zamislim po vzajemnem ‘feelingu’.
Če se sprehodite po svojih spominih – je tudi vas zaznamoval ogled katere od odrskih stvaritev? Kakšna je po vašem mnenju celostna umetnina za otroke?
Nekaj mojstrovin je v gledališkem svetu, ki nas za veke vekomaj zaznamuje. Osebno so se me zmeraj globoko dotikale težke predstave, s kompleksnimi režijskimi prizori ali ikonografski baleti velikih koreografov, ki so postavili nove mejnike v zgodovini baletne umetnosti. Vendar otrok, ki je bitje čistosti, ljubezni in ne-onesnaženega uma, zahteva drugačen teater. Preprost. Njegov. Otrok ima lasersko percepcijo, otrok vidi skozi srce, zato mu je treba dovoliti, da sam raziskuje in ustvarja sproti, medtem ko predstava teče in se oblikuje v slehernem trenutku pred njegovimi očmi. Vsak otrok bo začutil predstavo na svoj način. Na nas je, da mu to vesolje brezmejnih možnosti odpremo.