V Stari Mestni Elektrarni, Elektro Ljubljana (SMEEL) je bil uprizorjen nov koreografski duet plesalk in koreografinj Magdalene Reiter in Mateje Rebolj: Preludiji in fuge, odrska premiera 11. aprila je sledila spletni premieri iz decembra 2020; produkcija Zavod Mirabelka, partnerja: Zavod Bunker, Zavod Maska.
Naslov Preludiji in fuge je povzet po naslovu sedmih izbranih Bachovih skladb: Preludiji in fuge iz zbirke Dobro uglašeni klavir. Podlaga k plesni predstavi so krajše vadbene klavirske kompozicije, ki polnijo, pravzaprav božajo čustvene dimenzije. Beseda preludij izhaja iz latinske preludium, kar pomeni izkušnjo ali možni uvid v drugačno, je izraz, ki nakazuje uvod v poznejši dogodek, torej je uvod in je napoved. Napoved ali uvid v ta novi glasbeno-plesni duet me opomni na njun prvi duet Forma Interrogativa iz leta 2003, na gibko vprašalno obliko dveh plesalk in ustvarjalk (koreografija: Magdalena Reiter, soustvarjanje in izvedba: Mateja Rebolj in Magdalena Reiter). ”V ospredju se v svetlobi reflektorske luči predstavita dve ženski. Ena vznemirljiva, mladostno prekipevajoča, spuščenih las, druga stoična, resna, zrela, kratko postrižena. Gibalni dialog se začne skupaj z glasbo, potem ponikne, utihne tudi glasba /…/” je bilo tisto, kar me je spomnilo, tudi zapisano v oceni predstave (Večer Kultura, 3. 2. 2003).
Magdalena Reiter je v Slovenijo prišla iz Poljske, kjer je diplomirala na nacionalni baletni šoli v Gdansku, nato še na šoli Anne Teresa de Keersmaeker, P.A.R.T.S. v Bruslju. Od leta 2002 pa živi in vidno deluje v Sloveniji. Mateja Rebolj je leta 2010 postala prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki zaobjema njen umetniški cikel na baletni in sodobni plesni sceni. Kot članica in solistka SNG Opera in balet Ljubljana se je upokojila leta 1995, v Plesnem Teatru Ljubljana pa aktivno začela sodelovati že od samega začetka (1986) in je do leta 2010 sodelovala z 52 koreografi, režiserji in umetniki s področja vizualnih umetnosti, ko je na zanjo svojstveni umetniški ravni povezovala tako klasično kot sodobno umetnost. V predstavi Forma Interrogativa se je potrdila v vlogi performerke, ki ji leži tudi ritem ležernega pouličnega gibanja, še zlati prodorna mimika in izrazita gestikulacija.
Magdalena Reiter je Formo Interrogativo zasnovala na nasprotjih, ki se privlačijo in dopolnjujejo, tudi medsebojno spodbujajo. Ko najprej nastopi faza zastavljenih vprašanj, nato iskanja odgovorov, na katerih sta takrat gradili svoj duet. Ko začetni dialogi tečejo v drobnih individualnih gestikulacijah, ki jim sledijo faze razhajanj, soočanj, iskanj podpore, tudi humorno zasnovanih rešitev.
Po okoli dvajsetih letih se v njunem novem duetu Preludiji in fuge da kar slediti nekaterim scenskim paralelam iz takratne Forme Interrogative, vendar v rahlem odsevu spomina, tudi v iskanju odgovora na vprašanje o časovnem zamiku, ne le na utečeni sodobni plesni sceni novih trendov, ampak predvsem prehojenih ustvarjalnih poti in osebnih usmeritev obeh nastopajočih ustvarjalk. Koreografijo in izvedbo predstave Preludiji in fuge sta obe umetnici suvereno in enakovredno soustvarjali, tudi izvajali na glasbo Johanna Sebastiana Bacha ob glasbeni analizi Saše Vollmaierja in v dramaturgiji Pie Brezavšček ter ob svetlobnem oblikovanju Mojce Saraš.
Preludiji in fuge, njun novi plesni duet, ne predstavlja nadaljevanja prvotne plesne vizije Forme Interrogative, je novo poglavje njunega umetniškega poglabljanja, tudi nov vpogled v takratna izhodišča, ki jih je v teh dvajsetih letih zaznamoval čas. Še vedno je med njima generacijski in osebnostni razpon ali kontrast, ki ju druži in v katerem soustvarjata svoj umetniški kredo. In je Magdalena še vedno sodobno plesno navdihnjena, tudi razigrana soustvarjalka spuščenih las, medtem ko je Mateja kratko ostrižena, resna in poglobljena v sfero svojih vpogledov ter razmišljanj. Ko v svojih gestah spominov za trenutek obstane kot izklesan kip, se na novo vživeto vrača k svoji klasiki. Nepozabni trenutki, ki kar božajo ob Bachovi glasbi, se izražajo v plesu njenih rok, ko te iz začrtanih sodobnih lomov lahno zadihajo v klasičnih vijugah in sozvočju z Bachovo klaviaturo. Svojega dueta Preludiji in fuge ne nadgrajujeta le na Bachovih skladbah, saj si občasno dovolita ustvarjalno tišino, nov vakuum, ki na novo spodbuja njun plesni dialog. Tako kot je koreografija natančno prostorsko izpisana, je natančno tempirano tudi razmerje tišine in glasbenih spodbud Bachove skladbe, ki ponujajo dimenzijo raziskovanja ob ritmih, harmoniji in kontrapunktu, kar v svojem plesnem duetu umetnici tudi nadrealistično izoblikujeta skozi svoje sočasne, vendar ne skupne prehojene poti. Diametralno sta si različni, ob tem tudi ena drugi navdih v svoji plesni simfoniji Preludiji in fuge, tako v odsevu časa kot naboru ustvarjalne raznolikosti.
In je oder njun poligon ustvarjalnega hoda, prehojenih poti, ki lahko tečejo paralelno, ampak ne neposredno v dvojini in ne sočasno ena ob drugi, ko se njuna pota delijo, križajo in srečujejo. Dobi se vtis, da na podiju teče živ, sila zgovoren plesni dialog, kot bi se povsem na novo obujalo teh dvajset let ob novem nenadnem srečanju. Ko plesni utripi, čustva in misli kar poletijo po odru v neposrednem dialogu z glasbo; v emotivno zasnovanem sozvočju tonov, gibkih struktur in minljivosti časa, tako zgodovinskega kot življenjskega.
Koreografija dobesedno zadiha z Bachovo skladbo, tudi se slišno dopolnjuje in strukturira v zastavljeni kompozicijski viziji, ko sta z glasbo eno, en dih, en čustven izdih. Kar je pravzaprav tudi počelo plesne umetnosti, ki ga oznanja že rojstvo ob prvem gibu v neznanem svetu; in je govorica telesa gibka ter čutna, glasba pa v teh umetniških okvirih njena spodbudna struna. Plesna in glasbena poetika Preludiji in fuge v izvedbi umetniškega dueta Magdalena Reiter in Mateja Rebolj se je spodbudno prelivala po dvorani SMEEL, ko je ob koncu poletel val navdušenja, obdanega z vzkliki in besedami hvale polnega avditorija.
