V Slovenskem mladinskem gledališču so s predstavo o plesnem velikanu in koreografu Vaclavu Nižinskem (1888/89-1950) začeli z novim ciklusom te sezone, ki v ospredje postavlja umetnika, njegovo strast in bolečino. Režiser predstave Marko Mlačnik je svoj projekt snoval na besedilo sodobnega ameriškega dramatika Normana Allana, ki, kot pravi, logično in dopadljivo predstavi odločilne življenjske trenutke, ki zaznamujejo osebnost in življenje karizmatičnega plesalca in umetnika Nižinskega.
Izven odra pa Nižinskega opisujejo kot plašnega in naivnega mladeniča. Bil je lepo grajen in zato ne čudi, da so ga telesno izrabljali; nedolžnost je zgubil z žensko, takoj za tem je bil ljubimec svojega mecena kneza Pavla Lvova, pozneje pa tudi impresaria Sergeja Djagileva. Zaradi svojega seksualnega življenja in ambivalentnih tako odnosov kot vlog je bil v tistem času dokaj razvpita osebnost (menda so gledalci vdirali v njegovo garderobo in odnašali njegovo spodnje perilo). Menim, da je bil Nižinski sila občutljivo bitje, umetnik zavezan lepoti skladij, bitje, v katerem je vrel vrelec plesne energije, ki pa se je težko umestil v zemeljsko realnost in vsakdanji boj družinskega preživetja.
In ko se je Nižinski leta 1913 poročil z Romolo Pulszky, ga je Djagilev izključil iz Ballets russes. V njunem zakonu sta se rodili dve hčerki, starejša Kira ki se je prav tako posvetila baletni umetnosti, in mlajša Tamara. Nato je nastopil njegov čas iskanj, potovanj v Ameriko, vračanja v Evropo, turneje po Južni Ameriki, težav z organizacijo, nemoč umetnika, da se znajde v svetu vsakdanjosti, čutnega človeka, ki ga je iritiral čas vojne. Leta 1917 se je z ženo in triletno Kiro preseli v St. Moritz in počakal mir, imel je nič koliko načrtov, tudi vrniti se v Rusijo. Nekje januarja 1919 se je začel zapirati v svoj studio, risal je oči in govoril, da so to obrazi vojakov, potem si je obesil križ okoli vratu in ljudi na cesti pozival k maši. Januarja 1919 je nastopil v tamkajšnjem hotelu Suvretta House. Na tla je v obliki križa položil dva žametna trakova, črnega in belega; sedel je na stolu in skoraj pol ure samo zrl v občinstvo, potem je pa menda dejal: "Zdaj vam bom odplesal vojno…, vojno, ki je niste preprečili…" Solo, ki je sledil, je bil silovit in se je nenadoma končal. To je bil njegov zadnji javni nastop (citati iz gledališke knjižice).
Po opisanem nastopu sodeč je bil Nižinski umetnik vizionar, futurist, ki je posegal po še nepopisanih stranicah novodobne umetnosti 21.stoletja. Ali njegov zadnji nastop ne spominja na novodobni uprizoritveni performans, v katerem umetnik neposredno nagovarja gledalca in ga sooča z aktualno problematiko? In vojne so tudi še danes … in tudi danes jih ne znamo preprečiti. In istega večera je Nižinski začel pisati svoj dnevnik, ki se je ohranil v treh zvezkih, v četrtem zvezku pa so zbrana razna pisma s predrzno vsebino, ki jih je naslavljal na različne naslove. Svoj dnevnik je končal 4.marca 1919 tik pred odhodom v Zürich, kjer so mu postavili diagnozo shizofrenika.
Zadnji ples Nižinskega v režiji Marka Mlačnika se začne s sceno, ko umetnik v beli srajci sedi sredi paličastega križa v krožno obdani praznini, ograjeni s konstrukcijo, ki spominja na stranice železnih postelj ali ograje, v katere je vpet Nižinski, in ki v določenem trenutku služi tudi kot drog v baletni dvorani. Nižinskega igra igralec Primož Bezjak. Okoli scene se vrstijo gledalci, medtem ko akter nedoločeno in brez besed zre v množico okoli sebe, ki je v neposrednem stiku z njim, je nem in ne kaže nikakršnih znakov, kot da ga ne bi bilo, pa vendar njegova prisotnost in ta nemi pogled ustvarijo napetost, ki polni ozračje. Nato steče linearni monolog, ko se vrstijo dogodki in osebe iz življenja Nižinskega, se ubesedijo njegove misli in obsodbe.
Režiser Mlačnik je s svojo ekipo uprizoril čutno sceno bolečine in notranjih napetosti ki silijo na površje glavnega junaka, že neozdravljivega bolnika. V ospredju uprizoritve je gibanje, giblje se scena, zapleše igralec, vibrira glas, pogledi tavajo po prostoru, luči … Monolog, ki ga v svoji odrski igri sugestivno podaja igralec Bezjak, bi glede na nizanje biografskih zaporedij znal izzveneti monotono, če se v igro ne bi aktivno umeščali svetlobni efekti (Matjaž Brišar), glasba (Bojana Šaljič Podešev) in gibljiva scena (Barbara Kapelj Osredkar). Tudi ustvarjalci predstave so vsak na svoj način vezani na plesni medij.
Igralec Primož Bezjak je leta 2007 diplomiral na AGRFT, še prej pa je postal član Betontanca in 1999 sodeloval v predstavi Matjaža Pograjca ter Betontanca Skrivni seznam sončnih dni. Kmalu pa je postal tudi prepoznavno ime plesno-gibalne scene. Na festivalu sodobne plesne umetnosti Gibanica 2009 je gledalce navdušil v dveh nastopih, v performansu giba in glasa Irene Tomažin Kot kaplja dežja v usta molka in v koreografiji Snježane Premuš Move – AS- Zgodbe o telesu 4. Zanj je koreografinja Mateja Rebolj dejala, da ima telo plesalca in da bi ob primernem šolanju lahko plesal tudi baletne vloge. Plesne fragmente je vsekakor dobro uprizoril, ki pa so osmišljeno umeščeni v celoto predstave. Povsem je jasno, da igralec Bezjak ne pleše Nižinskega, ampak ga predstavlja v fazah, ko je ples del njegove notranjosti, nakazani gibi pa le odsev nečesa, kar se dogaja v njem. In to, kar se dogaja v notranjosti bolnika Nižinskega, Primož Bezjak prepričljivo odseva v moči besede, barvi glasu, v zgovornih pogledih, ki izražajo stisko, trpljenje in prebliske notranjih motenj.
