V sodobnem plesu je boj za publiko nenehen

V Velenju je od 11. do 13. oktobra 2012 potekala Konferenca plesne pedagogike v organizaciji JSKD. Naslovi predavanj, število delavnic, udeleženci kažejo na pestrost delovanja JSKD (prijavljenih je bilo 120 slušateljev, pedagogov in 18 predavateljev) in na nekaj, čemur se vedno znova čudim: obilno zanimanje za ples. Ljubljansko sodobno plesno dogajanje je preplet paradoksov: po eni strani tako polno in prekrivajoče, da komaj dohajamo, po drugi strani pa letamo s predstave na predstavo, s festivala na festival, kakor da je zadnji. Z vsako predstavo, festivalom se boj za občinstvo začenja, kakor da na novo, vedno znova jih je potrebno na vse načine, ki jih premore domišljija, tudi kilometrina, najti, nagovoriti …

Resda srečujem nove obraze na dogodkih, še vedno pa se ne morem nekako izviti iz objema misli, da je zanimanje manjše. Seveda obstajajo izjeme, toda za sodobni ples je boj za publiko nenehen. Morda sem se vmes samo postarala in utrudila od enega do drugega dogodka, prizorišča. Iščem tisti prvi (prvega menda ne pozabiš nikoli, karkoli to prvo že vse je) šus, presenečenje, vznemirjenje in odpiranje razpok znanega sveta. Izven glavnega mesta pa vlada zanimanje za ples od najmlajših do večno mladih po srcu. Kar me vedno znova preseneča in veseli, predvsem pa se sprašujem, kam zginejo mladi entuziasti po srednji šoli in kam jih pozneje življenje odnese, spodnese, zapelje in odpelje. V ples manjšinsko.

Ostanimo v Velenju. Susan Griss, Američanka, pedagoginja, plesalka in koreografinja je pionirka spajanja umetnosti in izobraževanja. Poučuje ustvarjalni gib kot metodo za raziskovanje kurikuluma, kot je bilo zapisno v predstavitvi njene delavnice. Njena knjiga Minds in Motion: A Kinesthetic Approach to Teaching Elementary Curriculum (Heinemann, 1998) je še vedno široko uporabljana v praksi, trenutno pa piše novo knjigo o uporabi ustvarjalnega giba pri različnih predmetnih področjih. Poučevala je na več fakultetah v ZDA. Je soustanoviteljica in direktorica Beyond paper and pencil, ki izobražuje in promovira uporabo glasbe, plesa in poezije v okviru vključevanja umetnosti v kurikulum za osnovne šole. Kot svetovalka je bila aktivna tudi na Uradu za umetniško izobraževanje NYC Odbora za izobraževanje. Vodila je gibalne delavnice za otroke v mediaciji in reševanju konfliktov ter ustvarjala plesne projekte za gluhe in naglušne otroke. Zavidljiva kariera in prizadevanja, vse, kar si lahko želimo, da bi bilo možno tudi pri nas. Moje razumevanje seže do točke, da so napori in prizadevanja tudi v Sloveniji, le da se ameriška zgodba bere bolj prodorno in predvsem bolj sistematično. Obstajajo torej sistemi, ki vkalkulirajo učinke izobraževanja s pomočjo umetnosti v vse ostale segmente izobraževanja, in to na vseh nivojih.

O predavanjih in delavnicah je več informacij na spletni strani JSKD. Vsekakor pa je bilo težko verjeti vsemu, kar je na predstavitvi Tanzplana Nemčije povedal Ingo Diehl. Tanzplan je mrežni, povezovalni projekt, ki mu je Zvezna Kulturna Fundacija / German Federal Fundation (izpostava nemškega ministrstva za kulturo in medije, pri nas je ekvivalent temu recimo javna agencija) namenila 12,5 milijona evrov. Ob omembi budžeta sem se s soslušateljicami samo spogledala in zavzdihnila: "Znanstvena fantastika!" Tanzplan je v letih 2005 – 2010 povezal vsaj 60 profesionalnih skupin v Nemčiji s plesnimi univerzami in ostalimi predstavniki sodobnoplesne nemške scene. Začetna debata je povezovala akterje, politike, predstavnike mest, da so ugotovili, kakšna je želja, kaj jim manjka in kako projekt povezovanja izpeljati. Na razpis, ki je sledil, se je prijavilo 14 mest, devet mest pa je bilo pri tem uspešnih. Neverjetno je, da so politiki videli Tanzplan kot svoj projekt. Zavidljiva raven politične in siceršnje kulture!

Ko sem se po predstavitvi pogovarjala z Ingom Diehlom o naši situaciji (ukinjanje razpisov za drobiž v imenu varčevanja), mi je rekel, da vse, kar je potrebno, je najti politika, ki posluša in razume. "Nenehni napadi scene pri tem," je dodal, "ne pomagajo." "Pristopite k njim, povejte, kaj lahko scena ponudi, in jih prepričajte, da gre za skupno dobro in predvsem, da je projekt pisan na njihovo kožo." Seveda se je scena sporekla, vsaka akademija je trdila, da njen program najboljši. Rezultat pa je bil: prostori za vadbo in povezovanje v Hamburgu, konkretneje v Kampnaglu, Berlin se je osredotočil na izobraževanje, mesto je prispevalo dodatnih 1,2 milijona evrov, Dresden se je osredotočil na rezidence, v Düsseldorfu na socialne centre in mlajšo populacijo. Vse, kar so torej naredili, je bilo povezovanje že obstoječih plesnih nosilcev, inštitucij. Prav tako je bil poudarek na plesnem arhivu, nabiranju, shranjevanju in dostopnosti plesne dediščine, ker so ugotovili, da mlada generacija ustvarjalcev ne pozna bližnje plesne zgodovine. Vmes je bil, ne boste verjeli, tudi projekt, ki je bil obilno podprt in je prosilce nagovarjal k rekonstrukcijam sodobnih plesnih predstav. Po izteku Tanzplana so akterji ostali povezani in še naprej sodelujejo.

Foto: Tomaž Črnej http://www.tomazcrnej.com

View Gallery 6 Photos