V nedeljo se Borštnik zapira. Na odprtju pa pičili s plesom

Prvi umetniški korak na poti k odprtju letošnjega 48. Festivala Borštnikovo srečanje se je zgodil v preddverju SNG Opere in baleta Maribor ob predhodni otvoritvi razstave Vinjeta za Petra, pripravljene ob 80-letnici rojstva pisatelja in dramatika Petra Božiča (1932-2009). Razstava je bila pripravljena s pomočjo Narodne in univerzitetne knjižnice in Mestne občine Ljubljana, in je tudi na novo osvežila stene markantnega stopnišča, ki vodi v nadstropje višje; sprotni komentarji pa so izražali željo po nizanju tovrstnih razstav, ker stene stopnišča kar kličejo po ekspozicijah umetniške raznolikosti.

Umetniška direktorica festivala dramaturginja in teatrologinja Alja Predan je v otvoritvenem govoru dejala, da je letošnji festivalski slogan Pičimo!, in ob promociji risalnih žebljičkov, metafora za drznost in dovršenost gledališkega jezika; kako boleče pa bo pičilo, je odvisno od mehkobe vsake posamezne duše, ki začuti ostrino žebljička. Predanova je povabila tudi slavnostna govornika, mariborskega župana dr. Andreja Fištravca in ministra za kulturo dr. Uroša Grilca, tista, ki ob finančni proračunski mošnji imata kar velik vpliv na kritično ost, sploh če so finance tako okleščene, kot je bilo v letošnji praksi, in dodala, da so morali kar čarati, in so se, kot se ji zdi, kar dobro izkazali v vlogi čarodejev, kajti festivalski program je le stekel. Posebnost letošnje festivalske produkcije je programska raznolikost tako po estetiki kot uprizoritveni plati, skupni imenovalec pa vrhunska izvedba in režija ter opazna ženska dominacija. Selektor 48. Festivala Borštnikovo srečanje, dramaturg in gledališki kritik  Primož Jesenko je od 88 ogledov gledaliških predstav in sodobnejših uprizoritvenih praks izbral deset predstav tekmovalnega in osem  spremljevalnega programa. Na festivalu se bo v času od 18. do 27. oktobra zvrstilo kar 65 dogodkov. Poseben prostor pa se namenja  Mednarodnem programu – Mostovi in Nizozemskemu fokusu, kjer gostijo tri hrvaške predstave, po eno iz Črne gore in Litve ter dve ženski monodrami mainstream gledališča iz Amsterdama.

V spremljevalnem programu se predstavljata kar dve sodobni plesno-gledališki obliki: plesno-gledališki projekt avtorja Gregorja Luštka in Rosane Hribar Korak v dvoje po Pii in Pinu ter Okus tišine vedno odmeva avtorice in izvajalke Irene Tomažin (23. 10. Mali oder SNG Maribor). Plesno-gledališka predstava Korak v dvoje po Pii in Pinu, ki je nastala po zamisli in v koreografiji našega eminentnega sodobno plesnega in koreografskega para Gregorja Luštka in Rosane Hribar, združuje večplasten intimni pogled na skupno življenjsko in ustvarjalno pot naših dveh  mednarodno priznanih umetnikov in koreografskih veličin Pie in Pina Mlakar, nastala pa v produkciji Anton Podbevšek Teatra s koprodukcijo Flota Ljubljana, premierno predstavljena ob koncu minulega leta v Novem mestu in na odru Plesnega teatra Ljubljana. Pomen velikega odra in možnosti novodobne scenske tehnike je jasno osvetlila sila uspešna transformacija predstave z intimne domačnosti odra PTL na Velik oder SNG Opere in baleta Maribora. Z neverjetno energijo so plesalci zaobjeli prostor, kot bi hlastali za tolikšno in še nikoli zaobjeto  velikostjo odrske poljane, ter zapolnili vsak možen in dani kotiček, kar pomeni, da so se identični koraki, zdrsi in preleti podaljševali in prilagajali danim dimenzijam. Predstava prepleta preteklost z oprijemljivo sedanjostjo, lušči spomine zgodovinskega umetniškega para in jih večplastno prepleta z življenjem drugih dveh parov dveh različnih generacij.

Igralca Jette Ostan Verjup in Boris Ostan sta pristno ilustrirala plesni duh Mlakarjevih, in je Danka Jette v Slovenijo prišla iz ljubezni do svojega življenjskega partnerja tako kot nekoč Nemka Pia. Rosana in Gregor, ravno tako kot nekoč Mlakarjeva, življenjski in umetniški par, ki se razdaja ljubezni do plesa, življenjskemu in umetniškem Erosu ter prihaja iz Novega mesta, kjer sta svojo življenjsko jesen preživljala tudi Mlakarjeva v Plesni domačiji. Sklepna slika nazorno asociira na toplino in domačnost  Plesne domačije, plesnega in slovenskega vzdušja, ki je vladal v objemu Mlakarjevih, obdanih s svojimi prijatelji in nekdanjimi plesalci ter učenci. Ustvarjalci in izvajalci poleg že omenjenih so bili: Petra Zupanič, Matevž Česen, Kaja Lorenci, Kaja Janjić, Jana Menger in plesalka flamenka Ana Pandur, ki je bila za svoj solistični nastop na odprtem odru nagrajena z aplavzom. Plesalec, koreograf in plesni pedagog Matevž Česen je tokrat prvič nastopil v obnovi koreografije LOK in v baletnem duetu s Petro Zupančič, tudi navdušil v razigrani sklepni sceni ob  akrobatskih izvedbah – premetavkah, tudi sicer s skokovitim osvajanjem višin ter ob dvigih svoje soplesalke v leteči baletnih pozah. Asistent in svetovalec za balet in obnovo baleta LOK je Vojko Vidmar, skladatelj in oblikovalec zvočne podobe Branko Rožman, dramaturginja pa Andreja Kopač.

Predstavo so gledalci prav lepo sprejeli, na začetku nekoliko zadržano, potem pa se je aplavz vsul, kot je to značilno za Maribor, in so pokloni sledili in sledili …, večinoma bili tudi mnenja, da je bila to pravšnja izbira za otvoritveno svečanost. Ob poznejših pogovorih je sledilo kar veliko pohval, no, brez kakšnega zapičenega žebljička pa bi bilo že vse preveč sterilno.

View Gallery 6 Photos