V mariborskem baletu končno zavladale ženske

Na Velikem odru SNG Opere in baleta Maribor je bila 28. marca baletna premiera dveh plesnih enodejank: Baletni divertimento Paquita in baletni triler Carmen. Oba baletna dela sta nastala v različnih časovnih dimenzijah baletne umetnosti, povezuje pa ju glasbeni pridih sončne Španije in privlačna moč ciganskega miljeja, ki sta tako kot danes burili strasti in domišljijo tudi že v 19. stoletju.

 
Balet Paquita je nastal po libretu Josepha Maziliera in Paula Fouchera, ki v ospredje postavi svetlopolto Ciganko Paquito, ki se je po Napoleonovih vojnah znašla med Cigani, pa čeprav plemiškega rodu, usoda pa ji je namenila, da se v pravšnjem trenutku sproži ljubezenski vžig, ki jo pripelje do ustoličene poroke s plemičem njenega rodu. Skladbo za balet je prvotno napisal skladatelj Édouard Deldevez. Prvič so balet predvajali leta 1846 v pariški operi, koreograf pa je bil veliki Marius Petipa, ki je balet predstavil carski Rusiji in ga na novo po svojem libretu postavil leta 1888 ter poskrbel za novo glasbeno podlago pri skladatelju Ludwigu Minkusu. In s Paquito se je začel novi čas dvornega baleta, ki je v Rusiji z velikimi borbami še večjih umetniških imen preživel tudi čas ruske revolucije in postal pojem ruske baletne šole, predvsem filigranske porcelanske lepote in eterične ženske subtilnosti. Balet je umetnost, ki se je porajala v razkošju estetike in zahtevah prefinjenih okusov dvorne umetnosti, značilnih za umetnost tega zgodovinskega obdobja. Zato so na klasični baletni sceni poleg predstavitve zgodovinskih časov dvorne etike skoraj vedno v ospredju mladi plemeniti princi in še bolj plemenite mlade princeske-vile; kar enačimo s sanjskim svetom pravljic in  z  ezoteričnimi razglabljanji.

Za mariborski balet je Baletni divertimento Paquita po koreografiji in libretu Petipaja obnovila koreografinja Irina Ivanova Olegovna. Asistentka koreografije in baletna mojstrica pa je Alenka Ribič, prva solistka mariborskega baleta, ki se je po poškodbi stopala odločila, da svoje bogato znanje baletne umetnice prenese na mariborski ansambel; in napredek ansambla je več kot očiten.
Štirinajst plesalk se je v baletnih korakih zlilo v eno telo, izvedbene različice se sicer še kažejo v prefinjenih oblikah nagibov in pogledov. Vrstile pa so se  prelepe baletne konfiguracije in tekoča sosledja v objemu Minkusove glasbe, ko glasbo gledaš in občutiš igro plesnih linij. Tu pa tam se v starodavni klasični koreografiji zasledi še baletni vzgon labodjih rok, ki rahlo spominjajo na španski flamenko ali držo bikoborca, in kjer hitrosti  ritma zavejejo razigrani ples, pa čeprav razvrščen v stilu dvornega poplesavanja, vseeno pa obdan s sončnim pridihom tega dela evropskega juga. Glavna solista premiere sta bila Tetiana Svetlična in Yuya Omaki, v alternaciji pa vlogi plešeta še Catarina de Menses in Anton Bogov.

Tetiana Svetlična se je sproščeno in z nasmeškom razdajala eleganci baletne klasike, še kanček eteričnosti pa bi bilo tisto, kar se pričakuje na velikih odrih. Japonec Yuya Omaki, veliko novo razodetje slovenskega baleta, kar lebdi in plava po odrskih višavah in se v hitrostih vrtavk-piruet  želi približati vrtinčenju drsalcev, je lahek, je plesen in je stabilen plesni partner, za princa pa bo potrebno še nekaj več sanjske domiselnosti in dvorne prezence. V sosledju glasbenih stavkov so se predstavile še solistke Catarina de Menses (v alternaciji Tetiana Svetlična), Tijuana Križman Hudernik, Branka Popovici, Galina Čajka, Olesja Hartman in Asami Nakashima. Tijuana Križman je osvajala s svojo baletno subtilnostjo, povrh pa še prefinjena drža – občudovani baletni épaulements, ki ga niti v zboru ni moč spregledati, v svojih solističnih variacijah so ta večer izstopale tudi Galina Čajko in Olesja Hartman. Scenografija in romantični kostumi izhajajo iz fundusa SNG Maribor, romantično svetlobo pa je oblikoval Tomaž Premrzl.

Baletni divertimento Paquita in Baletni triler Carmen postavljata v ospredje žensko-balerino, ki se v Paquiti razodeva v lepotah dvorne krhkosti in telesne eteričnosti, v baletu Carmen pa izstopa svobodoljubna temperamenta ženska novega časa, obdana z moško fizično močjo in njihovo čustveno krhkostjo, ki v koreografiji Valentine Turcu še posebej vzplamti v "mesenih" strasteh erosa.

Atraktivni začetek koreografske enodejanke Carmen predstavi plesalko Carmen v piramidni višavi, okoli nje pa pohlevne moške figure. Navkljub slikovitem scenskem trenutku se docela razgali prisotnost vsakega plesalca posebej, nekaj jih je žal kar tako gledalo v svoj predmet oboževanja, v ponosno in zapeljivo držo baletne solistke Catarine de Meneses (alternacija Olesja Hartman). Baletna suita Carmen je nastala na iniciativo velike ruske balerine Maje Pliseckajeve, glasbo opere Carmen skladatelja G. Bizeta (1838-1875) je za balet priredil njen življenjski sopotnik, skladatelj Rodion Ščedrin, ki se ni odpovedal melodiki habanere in je zgoščenim ritmom tolkal dodal čutnost glasbenih strun. Za koreografa je Pliseckaja izbrala kubanskega mojstra in baletnega plesalca Alberta Alonsa (1917-2007), praizvedba baleta pa se je zgodila 1.aprila 1967 v moskovskem Bolšoj teatru.

Valentina Turcu je svojo novo koreografsko delo postavila in režirala po motivih istoimenske novele Prospera Ménimérea (1803-1870) Carmen iz leta 1845. Pariška publika je leta 1875 ob premieri Bizetove Carmen ostala ravnodušna, celo jezili so se zavoljo drznih prizorov strasti, verjetno se je kdo podobno odzival na lepljivost telesnih strasti v baletni simfoniji Valentine Turcu, kjer so občutki docela materializirani v valovanjih plesne telesne estetike glavne junakinje, ki jo kar premetavajo po sceni in se oplajajo v opoju objemov njenih oboževalcev. Svobodna in samosvoja Carmen beži od stereotipa patriarhalne ženske, njeni ljubezenski objemi so resnični, pristni in čustveno doživeti, kar v odličnosti plesne izvedbe prepričljivo zaveje baletna solistka portugalskih korenine Catarine de Meneses, ki ji je vloga prav pisana na kožo. José, Anton Bogov (v alternaciji Sytze Jan Luske), je vedno znova in na novo prenovljen srčni princ, ki s svojim plesom in čustveno prezenco izpostavi moško nemoč, ki izgoreva v ljubosumju in ubija, samo da ne izgubi svojega osvojenega in ljubljenega plena. Toreadorja je zaplesal odličen Matjaž Marin, ki je ob poškodbi Sergiua Moge nastopil že na premieri. V plesnem ospredju so se ponovno izpostavili solisti Baleta Maribor: Yuya Omaki, Branka Popovici, Tanja Baronik in Tijuana Križman Hudernik. Posebno vlogo med ljubimci Carmen ima pokroviteljski, skoraj očetovsko ljubeči Zuniga, ki je Carmen vedno v uteho ob tokovih njenih ljubezenskih osvajanj in padcev, v vlogi pa dozorel in jo nadvladal Vadim Kurgajev.

Koreografinja Valentina Turcu je v svojem novem baletnem delu obdržala nekaj plesnih segmentov, ki so bili tudi del plesne praizvedbe Carmen, dodala pa svoj sodobni baletni stil, ki osvobaja baletno telo in ga plastično gnetejo v plesnih napevih. Morilske misli in želje ljubosumnega Joséja je domiselno ilustrirala v sceni, ko svoje moške tekmece  v filmskem stilu) brez orožja kar pokosi. Carmen kljub novi ljubezni do Toreadorja še vedno strastno ljubi svojega Joséja in se rada zateče v topel objem Zuniga, pa kaj ko v opoju strasti mladi ljubimec tega ne more sprejeti, in tudi očetovski objem zaščite svobodne Carmen ne more zadovoljiti. Karakterje in stanja poželenj ter moč strasti v moško-ženskih odnosih je z žensko čutečo roko Valentina Turcu tudi izvrstno gibalno izrisala. Koreografija bi lahko še bolj posegala po gibalni raznolikosti, kajti prevečkrat se ponavljajo podobni segmenti korakov, manjka tudi moč kompaktne ženske energije, ki jo glasba kar kliče in vabi v strnjeno gručo izzvanih furij, žal se sižejska glasbena struktura porazgubi v razpršenem plesu ženskih razprtij – duetov, ki jih itak na sceni ne manjka. Zelo dobro je zastavljena dramaturgija in zasnovan dramaturški lok uprizoritve, kjer se scene menjavajo v hitrostih glasbene kompozicije, v vsaki posebej pa izstopajo deli zgodbe, ki nazorno izpostavijo karakterje glavnih junakov in oblikujejo celostno barvitost koreografskega mozaika; ena teh je tudi domišljena  plesna scena, ki se dogaja istočasno v zaporu in izven zaprtih sten, ko kot sirena vabi in se kot kača zvija Carmen ter osvaja mladega stražarja Joséja, in se seveda osvobodi … Domiselno in enostavno premično scenografijo je postavila Dinka Jeričević, k dobri izvedbi predstave so doprinesli še asistent koreografinje Leo Mujić, kostumografa Michel Negrin in Vesna Novitović, luč pa oblikoval Aleksander Čavlek.
V zaključni sceni objemov na poljani rdečih vrtnic, simbolu ljubezni in barve krvi, v trpečih bolečinah morilca in ljubimca Joséja, ki objema svojo žrtev in za vselej samo svojo mrtvo ljubico Carmen, se zaključi koreografska simfonija čutnega ženskega razodevanja Valentine Turcu, njena Carmen. Ob donečem aplavzu pa zadoni še čustven napev portugalskega fada, ki se po dvorani razlega (kot po vzoru filmske špice) in na novo izpoje doživetje baletne zgodbe, kjer bolečina strasti in strast bolečine izpišeta zgodbo andaluzijske Carmen.   

View Gallery 8 Photos