Kaj se dogaja za zaprtimi in zdaj nekoliko odprtimi vrati Konservatorija za glasbo in balet Maribor?
Pred dnevi je precej prahu dvignil članek na temo ‘debelosti na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor’ oziroma o odnosu tamkajšnjih pedagogov do dijakinj tamkajšnjega oddelka za balet, ki so bila menda ‘predebela’ za učenje baleta. Članek si lahko preberete tukaj: https://maribor24.si/kultura/dnevna-temna-plat-mariborskega-konservatorija; Koservatorij je podal tudi demanti na omenjeni članek, razplamtela se je debata na družbenem omrežju Facebook, še posebej po intervjuju, ki sem ga za portal, ki ga pravkar berete, naredila z nekdanjo dijakinjo Laro Lončarič: https://www.paradaplesa.si/na-spici/zaradi-pedagogov-na-mariborskem-konservatoriju-skoraj-zasovrazila-svojo-prvo-in-vecno-ljubezen-ples/. Lara potrjuje zapisane izjave štirih anonimnih dijakinj (ki jih je v demantiju KGBM že izsledil, op. u.), da so jo prizadele izjave v stilu: “Če si razmišljala o drugem poklicu, ker si za balet predebela.”
Lara je skoraj tudi edina, ki si je do zdaj upala z imenom in priimkom izpostaviti, saj se z nekaterimi, tudi nekdanjimi dijaki in dijakinjami, nisem uspela dogovoriti za izjave, ker “lovke sežejo predaleč, ne upam si, hvala, da pišete, a jaz se tega ne grem …”, so bili odgovori. Iskren, jasno anonimen, zapis (ime hranimo v uredništvu, op. u.) je tale: ” … ko me je v četrtem razredu prevzela profesorica, ki je do takrat poučevala izključno srednješolce in ki še zdaleč ni imela tako človeškega, pedagoškega in motivirajočega pristopa do učencev kot moja prejšnja pedagoginja, ki smo bili v tistem obdobju stari 12 let. Tako nam je mnogim v razredu padla volja, ljubezen do baleta je pojenjala. Iz cele moje generacije 11 učencev so šolanje želele nadaljevati samo štiri sošolke. // Jaz sem tisto svojo krizo in žalost uspel prebroditi in ne bi želel stopiti nazaj.” Očitki naj bi leteli na dva profesorja, menda naj bi to bila Galina Dmitrijeva in njen partner Nikolai Chilnikov.
Mama, ki želi ostati anonimna, a je že nekaj časa opozarjala, da se dogajajo pritiski na dijakinje, mi je v dolgem pismu zapisala tudi to: “Po prejetem mailu, ki sem ga poslala, so se pa stvari, odnosi spremenili na baletnem klasu. Nekega dne na treningu je prof. tako poniževal, šikaniral, psihično javno zlomil eno dijakinjo, ki je sicer perspektivna baletka, a je njena mama opozorila na nepravilnosti // kmalu je tako šikaniral, poniževal, poskušal psihično zlomiti, in kar je najusodneje, vedel je, da ima problem s kolkom, da je poškodovan … tudi mojo hči. Od nje je zahteval, naj dvigne nogo in jo maksimalno odpre, pa čeprav je vedel, da trenutno ne more, ne sme tega delati, tako dolgo, da jo je zabolelo, ostra bolečina, urgenca in rezultat − zlomljen obroč, ki drži celi kolk. Sedaj čaka na operacijo, nikoli več ne bo plesala, saj lahko ostane invalid …” Precej šokantne zadeve, na katere pa se menda vodja baletnega oddelka Helena Krieger ni odzvala.
Raziskovanje za nastali članek je terjal kar nekaj časa, zato si vzemite čas, saj nekatere pogovore oz. izjave objavljam v celoti. Tako se je Nuša Urnaut, dijakinja drugega letnika, samozavestno izpostavila in takole odgovorila na moja vprašanja:
Tvoje izkušnje s KGBM so nekje pol-pol, kajne. Kako je bilo na začetku, kaj se je dogajalo s tvojo profesorico in kako, ko si prišla v roke pedagogu Nikolaiu Chilniku?
Z baletom sem se začela ukvarjati nekoliko pozneje kot moji sovrstniki. V tretjem razredu osnovne šole so me starši vpisali v baletno šolo na lokaciji Tabor, a ker je želja rasla, so me prepisali na nižjo baletno šolo Konservatorija Maribor Center v šestem razredu osnovne šole. Takrat se je moje telo šele razvijalo, zrasla sem šele dobri dve leti pozneje, do takrat pa sem imela zelo nerodno postavo. Bila sem opazno pretežka, česar sem se zavedala, a nisem znala ukrepati, saj sem bila le otrok. V času nastopov in produkcije je profesorica večkrat pripomnila, da moram shujšati. Letele so opazke glede mojega trebuha, debelih stegen, ob pomerjanju kostumov je večkrat pripomnila, da imajo punce s srednje šole dvakrat manjše kostume. Menim, da je bil njen pristop k pojasnitvi izgube telesne teže otroku zelo zgrešen. Od otroka, ki se mu telo šele razvija, ne moreš pričakovati, da bo razumel dietetiko in nutricionistiko, če mu le zabičaš, da pač mora shujšati. K temu bi morali pristopiti drugače, otroku razložiti, kakšen je pomen zdrave prehrane in pomen ohranjanja dobre telesne pripravljenosti. Zaradi svoje teže in višine sem bila vedno v ozadju ne glede na to, koliko sem se trudila, kar me je zelo potrlo. Kakšno leto ali dve po tem sem nezavedno začela jesti veliko manj, kar se je takoj poznalo na mojem telesu. Enkrat je profesorica celo ustavila trening in me pred vsemi vprašala, ali še sploh kaj jem. Nato je zahtevala telefonsko številko moje mame, s katero je pozneje imela razgovor. Moja starša sta vedela, da sem se zaradi teže vedno sekirala. Prej ni bilo prav, da sem debela, zdaj pa ni bilo prav, da sem suha. Na nek način bi se rada profesorici zahvalila, saj sem zaradi teh izkušenj dobila trdo kožo, kar se je izkazalo za zelo koristno, poleg tega pa sem zaradi tega tudi močna in neodvisna oseba. Po drugi strani pa mi je to skoraj vzelo voljo do baleta, saj ji nikoli nisem mogla ugajati in nikoli nisem dobila priložnosti, dokler nisem prišla v srednjo šolo. Glede podajanja baletnega znanja z njene strani, je zelo korektna, dosledna in učnega načrta ne prehiteva. Do nje ne gojim nobenih zamer. V srednji šoli se je vse obrnilo na glavo, profesor mi je namenjal pozornost in korekcije, dobila sem prvo priložnost, da pokažem svojo voljo in pripravljenost na trdo delo. Za prvo božično produkcijo mi je dal možnost plesati variacijo. Predlagal mi je, da izgubim kak kilogram ali dva, saj je lažje plesati, če je telo bolj lahko. Nikoli me ni zbadal. Takrat sem se zelo začela zanimati za pomen zdrave prehrane in zdravega telesa, shujšala sem počasi in na zdrav način. Tako je bilo tudi na letošnji božični produkciji, kjer so me fantje morali dvigovati, zato sem shujšala, da bi jim olajšala delo in preprečila možnosti za njihove poškodbe. Profesor me je vedno pohvalil in vzpodbujal. Zdi se mi, da sva stkala dober in pristen odnos, saj od njega rada prejmem kritiko, ker vem, da želi, da se izboljšam.
Nekateri pa imajo s pedagogom Chilnikom grozne izkušnje, da jih je neprimerno nagovarjal glede teže, nekatere menda celo silil v fizične napore, zaradi katerih je prišlo do poškodb. Kaj meniš, je to možno, verjetno si dekleta niso tega izmislila?
Menim, da je to odvisno od posameznika, kako takšno izkušnjo vidi. Če so nagovarjanja dobronamerna in gre za posameznikovo zdravje, potem je pogovor o hujšanju lahko koristen, saj moraš kot profesionalni plesalec takšno kritiko sprejeti. Kar se fizičnih poškodb tiče, menim, da je plesalec za poškodbe odgovoren sam, saj nas profesorji učijo pravilnosti izvajanja gibov, pri katerih se je ob pravilni izvedbi skorajda nemogoče poškodovati. Profesor nam večkrat reče, da če nas kaj boli ali če se slabo počutimo, naj mu takoj povemo, saj nas noče preobremeniti. Tudi tehnične elemente izvajamo po programu in ni prehitevanja glede na naše telesne zmožnosti, razen ob prepričanju, da smo za neke elemente že pripravljeni. Pri treningih upošteva naše telesne predispozicije in jih upošteva pri deljenju korekcij. Če kdo želi na lastno odgovornost po treningu izvajati nove zahtevnejše elemente, mu profesor to odsvetuje. Na treningu nikoli nisem začutila, da bi koga silil v fizični napor. Ampak balet sam po sebi je izumetničen za telo, brez večjega fizičnega napora pač ne dosežeš ničesar.
Verjamem, da si dekleta tega niso izmislila, verjamem pa tudi, da je v njihovih očeh to delovalo veliko bolj grozno, kot se je morda zgodilo v resnici. Kdor nima samodiscipline in ni pripravljen za balet narediti vsega, kar je v njegovi moči, bi lahko morda razmislil o kakšnem drugem športu, čeprav vsi športi za telo predstavljajo fizični napor, ali pa se z baletom ukvarjal bolj ljubiteljsko. Fant mi je zaupal, da se je pripetilo tudi, da se je dijak sam zavedal svoje nezmožnosti in nepripravljenosti pri doseganju zastavljenih ciljev na tekmovanju ali nastopu, zato je pristopil do profesorja in ga prosil, če lahko sodelovanje na dogodku opusti. S tem želim pojasniti, da dijaki lahko tudi sami določajo o mejah svojih zmožnosti brez vpliva profesorjev.
Verjetno sta se o nastali situaciji pogovarjala s tvojim fantom (ime hranim v uredništvu, op. u.), zdaj baletnim plesalcem v SNG Maribor, diplomantom konservatorija. Na kaj sta pomislila ob člankih, ki so prišli ven s precej nerodno temo za Konservatorij?
Nad prvotnim člankom o konservatoriju sva bila zelo šokirana, jaz morda nekoliko bolj, saj se tam še vedno šolam. Članek je bil zelo nestrokoven, informacije so bile predstavljene zavajajoče … Zelo sem bila prizadeta ob obtožbah malomarnosti in nesramnosti s strani profesorja, saj vem, da je takšne vrste človek, ki živi in diha za to umetnost. Zavedava se, da na naši šoli poučujejo profesorji, ki se po kakovosti baletnega znanja kosajo s profesorji iz tujine. Fant mi je povedal, da je skozi leta poslušal opazke drugih dijakov, češ da komaj čakajo, da zaključijo s šolanjem, tožijo profesorja in da le-ta izgubi službo. Menim, da bi vsak posameznik moral prevzeti neko odgovornost in za svoje neuresničene sanje krivil sebe bolj kot druge. K temu prištevam tudi, da vsak pri sebi razčisti, ali bo na trening prišel zbran in pripravljen, skoncentriran, z željo po trdem delu. Če ti misli konstantno begajo, če se obremenjuješ z drugimi bolj kot s samim seboj ali če hrepeniš po ostalih aktivnostih in športih, potem morda profesionalen balet ni prava pot zate.
Kaj svetuješ vsem, ki imajo neprijetno izkušnjo in si želijo nadaljevati s študijem baleta?
Ker imam tudi sama neprijetno izkušnjo, vem, da če si nečesa dovolj želiš, boš to prebrodil in nadaljeval želeno pot. Ne verjamem, da je katerakoli svetovno priznana baletna zvezda prišla tako daleč brez slabih izkušenj, odrekanja in nepredstavljivega fizičnega napora. Prav zato profesionalni balet ni za vse, čestitam pa vsakemu, ki si to upa priznati.
Zelo sem bila neuspešna, ko sem prosila za komentar tudi nekdanje profesorje, recimo Mojco Ussar in Andreja Črepinka. Prva, ki je ‘odletela’ iz šole pred nekaj časa zaradi svojega zasebnega življenja, ki se menda ne spodobi za konservatorij (takšne so bile informacije iz zbornice), ni želela povedati ničesar. Tudi Andrej se je izgovoril, da “je še zjutraj in ni spil kave, da bo premislil”, in se ni več oglasil.
Se je pa oglasila asistentka koreografa ljubljanskega baleta Claudia Sovre, ki jasno in glasno podpira konservatorij. Na FB-ju se je vnela ostra razprava, ki jo je sprožil članek Temna stran mariborskega konservatorija. “Ne bom se spuščala v to, kaj se dogaja za zaprtimi vrati baletnih dvoran, ker tam nisem prisotna, bom pa povedala, da spremljam njihovo delo in jim resnično čestitam za njihove rezultate, njihove dijake, ki bogatijo naš slovenski prostor v obeh gledališčih, kot tudi v tujini. Glede glavne teme članka pa bom rekla takole: v baletni umetnosti mora biti telo plesalca vitko in mišično. Ne v Sloveniji, temveč povsod po svetu. Seveda je nekaterim otrokom v času šolanja težko, sploh dekletom, predvsem v puberteti, ko se telo spreminja, hormoni delujejo po svoje. Otroci zato potrebujejo pravilno vodenje, kar ne pomeni maltretiranja in stradanja, kot tudi ne skomigniti z rameni, češ ”otroci so pač v puberteti”. Odvečna teža ni samo estetski problem, temveč vpliva tudi na baletno tehniko učenca, kot lahko povzroči poškodbe pri izvajanju tehničnih elementov. S tem se bodo morali otroci ukvarjati tudi pozneje, v času svoje morebitne profesionalne plesne kariere. Tudi sama sem se soočila s temi težavami, saj se na moje telo hitro primejo odvečni kilogrami. Šolanje baleta sem po 3. razredu prekinila, saj nisem zdržala pritiska, imela sem dovolj. Pa vendar je ljubezen do baleta prevladala, šolanje sem čez tri leta nadaljevala, ga uspešno končala in se zaposlila v ljubljanski Operi. Tam sem večkrat slišala pripombe: ”… talentirana, ampak škoda, ker je predebela.” Odločila sem se, da bom shujšala. O tem, kaj sem počela, da bi to dosegla, rajši ne bom. Sem pa posledično postala všečna koreografom, dobivala sem pohvale, boljše vloge itd. Bila sem srečna, čeprav sem uničevala svoje zdravje, kar sem spretno skrivala pred okolico. Sčasoma sem sama prebrodila to težavno obdobje, začela sem jesti zdravo, manj kalorično, našla pravo pot in ostala v baletu do danes. Prehrambene motnje so v baletu pač prisotne, to je realno dejstvo, v tujini je to še veliko hujše kot pri nas, verjemite, saj je konkurenca veliko večja. Ta problem ni prisoten samo v baletu, pojavlja se tudi pri nekaterih športih, manekenkah itd. V času baletnega šolanja je večkrat težko najti pravo pot, tako za učence kot za učitelje. Mariborski konservatorij po mojih profesionalnih kriterijih dela izredno dobro, kljub našemu pomanjkljivemu šolskemu sistemu – premalo ur, premalo strokovnih predmetov, ne predvideva fizioterapevta, fitnes dvorane, nutricista, ljudi, ki bi spremljali baletne plesalce v času njihovega šolanja, kot je to v večjih baletnih šolah v tujini. Vendar vsi ti strokovnjaki lahko samo pomagajo, svetujejo, rezultat pa je seveda odvisen od vsakega učenca posebej, nekdo zdrži, veliko jih odneha. Težak je baletni kruh, bližnjic ne pozna. Zato je treba najprej pogledati, ali je otrok sposoben fizično, ali so njegova volja, želja in značaj dovolj trdni, da bo vztrajal. Velik problem so tudi nekateri starši, ki imajo prevelika in nerealna pričakovanja, potem so razočaranja prevelika. Obstaja veliko plesnih smeri, kjer lahko otroci uživajo, napredujejo, če pač niso narejeni za klasični balet. Usmerite otroke pravilno!”
Jasno, da sem za komentar prosila tudi vodjo baleta Heleno Valerijo Krieger, ki mi je v nedeljo dopoldne poslala odgovore na moja vprašanja; njena razmišljanja o baletu in kdo naj se ga loti, pa najdete v rubriki Ritem izjav oziroma tukaj https://www.paradaplesa.si/ritem-izjav/helena-valerija-krieger-na-avdicijah-nimas-priloznosti-pojasnjevanja-zakaj-si-ali-nisi-kaj-bi-ce-bi-samo-tvoje-telo-govori-kompromisov-ni/
Ali ste vedeli ali vsaj slutili, da je pri nekaterih dijakinjah težava njihova teža, način prehranjevanja itd.?
S težo se nenehno ukvarjamo in dijakinje poskušamo usmerjati k zdravi in pravilni prehrani, jih ozaveščamo o pomenu telesa kot instrumenta, ki je osnovno orodje v baletni umetnosti. V okviru poletne šole, ki jo izvajamo deset let, vključujemo vsebine na to tematiko, tudi v okviru državnega baletnega tekmovanja Temsig/Baltek, in na šoli je bilo na našo pobudo organizirano predavanje na to temo. Tematika, ki je bila predstavljena o prisilnem hujšanju, je predstavljena popolnoma izkrivljeno. Iz javno dostopnih podatkov Inštituta za javno zdravje izhaja, da smo v Sloveniji še leta 2016 govorili o epidemiji prekomerne telesne teže in debelosti med mladostniki. V zadnjih letih je opazno umirjanje in raziskave kažejo, da smo na dobri poti. Kljub temu ima skoraj 12 odstotkov slovenskih srednješolcev slabo telesno držo, dober odstotek slab telesni razvoj in dobrih devet odstotkov je slabo prehranjenih (podatki NIJZ, sistematski pregledi srednjih šol za celo Slovenijo). Lahko si predstavljamo, kako zahtevno je v baletni šoli. Termin ‘prisilno hujšanje’ kategorično zavračam. V opisanih primerih in tudi sicer se v baletni šoli na srednji stopnji veliko ukvarjamo s telesom, tudi s težavami s težo. Pojasnjeno je že bilo, kako se s tem spopadamo. Zdi se mi nepošteno, da se je proti šoli na to temo začela takšna gonja, saj se tudi zdravstvena stroka, kot je zgoraj navedeno, že vrsto let ukvarja s prekomerno težo mladostnikov in o tem javno, zelo glasno govori in opozarja družbo, da je treba v tej smeri ukrepati. Otroci so pogosto prehranjeni in bilo bi bolj smiselno govoriti o prehrani na šolah, kaj jedo otroci v prostem času in ali se dovolj gibajo. Nikoli nismo ‘forsirali’ otrok, da bi hujšali do nezdravih mer. Nikoli nismo ‘forsirali’ otrok z normalno telesno težo, da bi pretirano hujšali. Da pa je treba v baletni šoli govoriti o ustreznem videzu, ki je pogojen tudi s težo, pa je del stroke. Balet v srednji šoli ni prostočasna aktivnost ali hobi, je način življenja in način življenja opredeljujejo določeni standardi, ki vključujejo tudi določen odnos do prehranjevanja, s katerimi se posamezniki lažje ali težje spopadajo.
Kako ste torej ukrepali, na kakšen način, če je kljub temu do tega prišlo?
V zadnjih dvajsetih letih smo imeli tri primere dijakinj s prenizko telesno težo. Šola je v vseh treh primerih prva naredila korak. Starši so bili opozorjeni, organizirali smo svetovanje in pomoč. Vsa dekleta so težavo uspešno prebrodila. Pogosteje se pri dijakih spopadamo s težavami zaradi previsoke telesne teže, pomnimo pa samo en primer, ko so se starši v zvezi s prekomerno težo pritožili nad opozorili tedanjega profesorja, koreografa in vodje baletne šole (pripravljala se je celovečerna predstava in dijakinja je plesala eno od naslovnih vlog). Tudi ta primer smo takrat rešili. Če sem lahko na tem mestu iskrena, bi dodala, da ni primernega stavka na tem dragem svetu, s katerim bi nekomu povedal, da ima neustrezno telesno težo, in se ga ne bi neprijetno dotaknil. Vendar ga je učitelj baleta žal dolžan izreči.
Vam pedagoški delavci niso nikoli omenili, da imajo v razredu dijakinje, ki imajo po njihovem mnenju težavo s težo?
Vse težave rešujemo timsko. Imamo redne delovne sestanke, povežemo se s svetovalno službo in razredniki.
Ste imeli tudi v vašem razredu takšne težave, kako ukrepate, kaj svetujete, kakšna je idealna teža balerine v obdobju 3. ali 4. letnika?
Telesna konstitucija, presnova, genska zasnova, starostno obdobje … so dejavniki, ki vplivajo na telesno formo posameznika. V baletnem svetu se ne pogovarjamo o kilogramih, ampak o skladnosti telesa. Vsak bi moral sam zase vedeti, kakšna je njegova optimalna teža glede na zgoraj omenjene dejavnike. Pet zdravih obrokov na dan, ki ne vključujejo predelane hrane, tudi ne ocvrte hrane, ne sladkarij ali sladkih gaziranih pijač, in dovolj popite tople navadne vode, bi moral biti baletnikov jedilnik. Brez opravičil in brez izjem. To ni jedilnik za en teden ali pa dieta za štirinajst dni, potem pa ‘po starem’. To je način življenja.
Kje se nahaja ta vaša zloglasna tehtnica, ki je omenjena v članku na portalu maribor24.si in ki jo omenja Lara Lončarič v intervjuju?
V preteklosti smo imeli v nekaterih baletnih dvoranah tehtnice. Mar jih nimajo tudi v osnovnih in srednjih šolah? Se ne evidentira teža vsakega osnovnošolca in srednješolca skozi celotno obdobje šolanja? S pomočjo tehtnic smo spremljali dijaka pri izgubljanju ali pridobivanju telesne teže. Ker je bil ta postopek izjemno neprijeten za otroka in učitelja, smo to opustili.
Ena od mam, Urška Bizjak, se je oglasila na družbenem omrežju FB in zapisala, da je bil sklican roditeljski sestanek na temo ‘nepravilnosti’ na konservatoriju? Je bila tema tudi prehrana ali kaj drugega? Za kakšne nepravilnosti gre po mnenju staršev?
Roditeljski sestanki so v šolah namenjeni obravnavi pedagoške in druge problematike. So del letnega učnega programa in so ga šole dolžne realizirati. Na roditeljskem sestanku ne govorimo o nepravilnostih, temveč o težavah, ki se porajajo in so nekaj normalnega v procesu dela, če je intenzivno in živo. O problematiki, ki se je obravnavala na roditeljskem sestanku, ne bom govorila, ker ni predmet te razprave, lahko pa povem, da se o tem, o čemer danes pišemo, ni pogovarjalo.
Kako sploh balansirati med ambicijami in realnostjo, ki jih zahteva poklic baletne plesalke?
Kot že večkrat rečeno, je pot do profesionalnega plesalca zelo zahtevna. V srednji šoli gre za obdobje adolescence in se včasih srečamo z nerealnimi pričakovanji dijakov, kar lahko privede do konfliktov oz. zahtevnih situacij. Statistika kaže, da večina dijakov zelo uspešno zaključi šolanje in tudi opravi maturo. Baletni učitelji na Konservatoriju Maribor, ki te otroke izobražujejo, imajo za seboj desetletja odrske prakse, obvladajo metodiko in so z leti poučevanja pridobili izkušnje, kako v danih pogojih uspešno priti do cilja. V zadnjih dveh desetletjih je na šoli gostovala vrsta uglednih pedagogov in koreografov, ki so način dela in dosežke dijakov pohvalili, kar nenazadnje kažejo tudi izvrstni rezultati naših učencev in dijakov na državnem in mednarodnih baletnih tekmovanjih. Vredno je omeniti tudi Svečane baletne večere in Božične koncerte, ki jih konservatorij prireja v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča. Slednji so prikaz celoletnega dela in so odmevni ter opaženi s strani strokovne javnosti, nenazadnje tudi vašega portala Parada plesa. Odlično sodelujemo tudi z baletnim ansamblom SNG Maribor. Povprečno 25 učencev in dijakov vsako sezono vključimo v repertoar njihovih baletnih predstav, kar potrjuje naše dobro delo. Če sklenem misel, ima vsak posameznik, ki obiskuje Konservatorij Maribor, v času svojega šolanja priložnost pridobiti izkušnje na različnih področjih plesnega udejstvovanja, kar mu omogoča globlji vpogled v stroko, pridobivanje izkušenj. Odločitev vsakega posameznika pa je, koliko bo vložil oziroma v koliki meri bo izkoristil priložnosti, ki so mu na voljo.
Nekateri starši in tudi pedagogi na konservatoriju tudi menijo, da mnogo stvari, ki se dogajajo na Konservatoriju, ravnateljica Helena Meško niti ne ve, ker vodja baleta menda pred njo skriva nepravilnosti. Odločna pa je bila na družbenem omrežju FB tudi Veronika Perc, ki pa je odprla srce in dušo za naš portal. Tema v njenem primeru oz. v primeru njenega sina Vida ni bila prehrana, pač pa udeležba na tekmovanju.
“V naši družini, kjer se nihče ne ukvarja s plesom, je Vid, srednji od treh otrok, že v vrtcu izrazil želo do plesa, baleta. Seveda smo njegovo željo sprejeli zelo skeptično in z določeno stopnjo nezaupanja. Bolj v pričakovanju predčasnega zaključka, kar pa se kar ni zgodilo. Z leti je njegovo navdušenje še naraščalo in kaj kmalu sem opazila, da se od večine drugih otrok loči po tem, da on ‘ne hodi’ na balet, temveč balet (ples) nekako čuti, živi. Redno smo ga vpisali na Konservatorij v Mariboru, prepričani, da mu nudimo najboljšo možno izobrazbo na tem področju. Z leti so se menjavale pedagoginje, spreminjal se ne način dela, vendar so vaje fanta (vedno bolj) veselile. Priznam, da zaradi svoje nevednosti ter zadovoljstva otroka pouku baleta nisem posvečala posebne pozornosti. Kot popoln laik sem zaupala ustanovi, in moram poudariti, da tega nisem in ne obžalujem. Naše, s tem mislim najprej fantovo in posledično moje zadovoljstvo, se je končalo v tretjem razredu (šolsko leto 2018/2019), ko sva s sinom na govorilni uri njegovo učiteljico baleta v tem razredu (ga. H. V. Krieger) prosila, da ga pripravi in prijavi na tekmovanje TEMSIG 2019. V zbornici, pred nekaj drugimi učitelji (verjetno iz glasbene šole), smo opravili razgovor oziroma sva s sinom poslušala njen monolog, ki ga je začela z vprašanjem, v čem bi sin želel tekmovati. Nato je nadaljevala z izjavo, da v tretjem razredu ne zna niti ‘B’ od baleta. Da se na tekmovanje ne prijaviš, ker rad plešeš, ampak se gre na tekmovanje zmagat. Svoje žaljivo nastopanje je nadaljevala z izjavo, da se ne bo blamirala z njim. Da gre (ona!) na tekmovanje le z učenci, ki bodo zagotovo dosegli dober rezultat, ki pa ga on zagotovo ne more. Govorila je še o številu ponovitev giba, ki zagotavlja rutinirano izvajanje, ki je nujno za nastop na tekmovanju, saj tam zaradi treme, luči, praznega odra … odpovedo tudi najboljši. Njen samogovor je trajal skoraj 45 minut. Po nasvetu drugih (poučenih ali ustrahovanih) staršev sem molčala in le pod mizo po stegnu božala sina, ki ob vseh žalitvah ni niti trznil. Ko je učiteljica zaključila v svojem slogu: “/…/ Ti le pridno delaj, morda čez nekaj let /…/,” sva se pobrala iz zbornice. Na hodniku so naju oba oblile solze. Kaj takega? Od pedagoga? Od vodje baletnega oddelka na javni državni šoli!? Na srečo je Vid ob tem le jezno zasikal: “Bo že videla, kdo se sramoti.” Vidu sem obljubila, da bo tekmoval, če si to res tako želi, konec šolskega leta na tekmovanju TUTU 2019 (četudi brez njenega blagoslova). Življenje se je nadaljevalo, čas je mineval in fant je pridno treniral. Tekmovanje TUTU 2019 je bilo že v počitnicah (mislim, da 27., 28. 6. 2019) in niti na misel mi ni prišlo, da bi lahko imeli težave zaradi prijave nanj. Konec koncev se je šolsko leto končalo, nenazadnje sem jaz roditelj in skrbnik otroka, pa sem si ga dovolila prijaviti na tekmovanje. Ker sem stališče njegove učiteljice (Krieger) poznala, je nisem niti obvestila niti vprašala (konec koncev je bilo tekmovanje med počitnicami). Noben drug učitelj s Konservatorija ni želel prevzeti mentorstva, češ da velja nenapisano pravilo, da smejo na tekmovanja pripravljati in prijavljati le svoje učence. Torej nam ni preostalo drugega, da kot mentorja na tekmovanju prijavimo učitelja, s katerim je Vid vse čas delal zasebno. Ko je ga. Krieger izvedela za ‘našo predrznost’, je takoj obvestila ravnateljico, go. Heleno Meško, s katero sta nato telefonsko obvestili delodajalca našega mentorja (ravnatelja druge baletne šole), kaj se dogaja. Na našo srečo je bil možakar toliko razumen, da je zavzel stališče, da se ga to, kar počnejo njegovi zaposleni v svojem prostem času, ne tiče. Verjamem, da jeze ni(sta) mogli krotiti, pa sta napisali pismo na ministrstvo za šolstvo in društvu baletnih umetnikov, da naj fanta diskvalificirajo, ker da nima soglasja svoje šole. Tik pred tekmovanjem se je name obrnil g. Tomaž Rode, predsednik društva baletnih umetnikov, in mi zagotovil, da je vse regularno, da fant lahko tekmuje kot ‘občan’ in da ima lahko kogar koli za mentorja.
Seveda je tekmoval! In užival! On ni tekmoval zaradi rezultata. Tekmoval je zaradi odra, dogodka, adrenalina … Ko je na podelitvi medalj ugotovil, da dobi celo medaljo (bil je tretji od štirih v svoji kategoriji), ni niti slišal, da je poleg tega dobil še nagrado ge. Evelin Tery (vabilo na ‘masterclass’ in tekmovanje VIAF 2019 na Dunaju). Od tu naprej pa so se začeli porajati tudi meni naslednji dvomi: Kako je možno, da odrasel človek, pedagog, učitelj, ki učenca celo šolsko leto štirikrat na teden uči balet, le temu odreče prijavo na tekmovanje ter mu na opisan krut način želi preprečiti udeležbo na drugem tekmovanju? Otroka – začetnika (roko na srce: pri 12-ih letih je šele prav začel trenirati balet; vse do tedaj je bila igra) povabijo na delavnice in tekmovanje v tujino, njegovi lastni učiteljici pa se je zdel ‘blamaža’? In ne samo to, gospa Tery ga je osebno povabila, da nastopi na otvoritveni slovesnosti VIAF 2019. Njega, ki ga je videla na tekmovanju v Mariboru le dvakrat, lastni učiteljici pa se ni zdel primeren niti za prijavo na tekmovanje. V tednu dni, kolikor smo bili z njim na Dunaju, se nam je razodel povsem drug svet. Šele tam vidiš, kaj se pravi vzpodbujati mlade upajoče baletnike. Ne glede na ‘status’ ali ‘položaj’ je gospa Tery našla čas (in jezik), da je spregovorila z vsakim od udeleženih otrok, ga objela, mu kaj svetovala. Tudi drugi pedagogi so pomagali. Kar nisem in nisem mogla pozabiti dogodkov iz Maribora. In najhujše spoznanje: otroci Vidove starosti v tujini plešejo (in tekmujejo) z variacijami. Njihovo znanje je veliko širše od nekaj korakov in pozicij, ki jih je Vid usvojil v (takrat) šestih letih baletnega šolanja v Sloveniji. Dekleta, mlajša od njega (stara manj kot 12 let), so tekmovala na ‘špicah’, in ja, njihovi nastopi niso bili brezhibni. Logično: saj so še otroci! Zaradi novih spoznanj in rezultata, ki ga je Vid dosegel na Dunaju (zmagal v kategoriji 20-ih tekmovalcev), je po vrnitvi v Maribor sledil razgovor z njegovim mentorjem glede nadaljevanja izobraževanja. S težkim srcem: star bo šele 13 let (29. 11. 2007) in finančno omejenimi sredstvi smo se odločili, da šolanje nadaljuje na Dunaju. Glavni pomisleki oziroma dileme so bile: učni načrt: je slab in skromen po vsebini. Maturanti baletnega konservatorija so tako rekoč, v kolikor niso vsa leta delali (skrivaj) še dodatno zasebno, nezaposljivi. Zanimivo bi bilo primerjati predmetnik in količino ur praktičnega pouka baleta obeh slovenskih konservatorijev s primerljivimi šolami v tujini. Koliko je po našem programu ur repertoarja, pas de deux-ja, dvigov, skokov, gimnastike, akrobatike, pilatesa, zgodovinskega plesa, karakternih plesov in folklore, pa seveda modernega plesa. Naiven je, kdor trdi, da je naš maturant konservatorija konkurenčen sovrstniku iz tujine. Slabi pogoji dela: vodstvo Konservatorija v Mariboru v vseh letih ni našlo rešitve, da bi (kljub zakonsko predpisanim normam) zagotovilo zadostno število garderob, sanitarij in kopalnic za učence in dijake baletnega programa. Človeški faktor: kljub pomanjkljivemu učnemu načrtu in slabim pogojem dela bi se dalo dobro delati in vzgajati generacije odličnih mladih baletnikov. Vendar ne na način, ki ga prakticirajo na Konservatoriju v Mariboru. Prepovedano je dodatno zasebno izobraževanje, ki ga je treba, če ga je otrok deležen, dobro zakriti. Omejuje se želje, pobude učencev in dijakov za tekmovanja in druge javne nastope. Večina učencev in dijakov ima le dvakrat na leto(!) možnost nastopanja, kar pomeni v desetih letih največ 20 nastopov. Omejuje in ‘kaznuje’ se učitelje, ki si (drznejo) učiti več ali drugače, kakor to predvideva zastarel učni načrt. Tako na Konservatoriju v Mariboru učenec/dijak ne upa učitelja vprašati za dodaten nasvet ali pomoč, da se ne bi izdal, da vadi dodatno. Znanje in sposobnosti učenci skrivajo pred učitelji, le-ti pa se pretvarjajo, da tega ne vidijo. Namesto da bi vladalo vzpodbudno, tekmovalno vzdušje, kdo bo treniral več in bolje, drug pred drugim skrivamo, kdo, kje, s kom in koliko trenira. Ne razumem cilja trenutnega vodstva, vendar to zagotovo niso kakovostno izobraženi in za odrske nastope usposobljeni maturanti. Slovenija je žal zelo majhen prostor in skoraj vsak pozna vsakogar. Nihče se noče nikomur zameriti, ker smo tako hinavsko uvidevni drug z drugim. Dejstvo je, da je mariborski konservatorij že nekaj časa voden kot zasebna ustanova, kjer si vodstvo jemlje pravico odločanja o stvareh, za katere morda ima formalno pristojnost, zagotovo pa ne tudi moralne in etične. Zato se občasno ‘zatrese gora’. Zgodi pa se nič! Ker je številčnost otrok, ki zgolj ‘hodijo’ na balet, in njihovih staršev, ki vse skupaj razumejo kot ‘hobi’, več kakor tistih, katerih otroci želijo živeti za balet. Veliko lažje je stisniti zobe, potrpeti teh nekaj let kot pa se umakniti (odnehati ali oditi v tujino). Noben starš se ne bo uradno lotil kakršnihkoli postopkov, saj se bodo le-ti (v naši pravni državi) šele začeli, ko bo že vse mimo. Psi lajajo, karavana gre naprej! Žal,” zaključuje dolgo razmišljanje Vidova mama Veronika.
Ker sem prejela tudi informacije, da se je nekaj staršev vendarle opogumilo in poslalo pismo na ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v katerem pojasnjujejo, kaj vse je narobe na konservatoriju, sem pisala tudi tja. Iz PR-službe so mi odgovorili: “Inšpektorat RS za šolstvo in šport nikoli ni prejel takšnega ali podobnega pisanja, ki bi se nanašalo na delo Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Zato v povezavi s tem inšpektorat ni izvajal inšpekcijskih postopkov. Na inšpektoratu dodajajo, da bodo v skladu z letnim načrtom za leto 2020, v katerem imajo v načrtu obiskati tudi omenjeno šolo, preverili tudi omenjene trditve.” Mogoče pa se po sedemnajstih letih vladavine vodje baleta Helene Valerije Krieger karavana vendarle premakne, če se seveda starši ne skrijejo v mišje baletne luknje.
