Ustvarjalnost mladih plesalcev umetniške gimnazije

Zaključni program Umetniške gimnazije za sodobni ples je stekel v dveh letošnjih premierah, večkratnih ponovitvah in na večerni predstavitvi  solističnih plesov zadnje plesne generacije. Vsakoletna uprizoritev gimnazijcev sodobnega plesa nosi naslov Pred-premiera, poteka pa že od leta 2003. Z vsakoletno Pred-premiero dijaki spoznavajo delovanje profesionalnih odrov in pridobijo prepotrebne izkušnje na poljanah plesnega ustvarjanja. Letošnja Pred-premiera´13 nosi naslov Lastna soba, navdih pa je prišel ob branju kulturnozgodovinskega dela Virginije Woolf, emeljne feministične literature Lastna soba (1929). Ob soočanju s tem pomembnim literarnim delom so se dijakom vedrila polja lastnega ustvarjanja in odpirali novi pogledi na zgodovinski čas, ki so ga vzporejali z današnjimi časi. Izbrana tematska področja so oblikovali in smiselno zaokrožili v uprizoritveno celoto. Predstavili so dve različici Lastne sobe, prvi in drugi letnik sta uprizorila Lastno sobo 1,2, tretji in četrti pa Lastno sobo 3,4. Vsekakor sta nastali dve povsem različni odrski deli, multimedijski predstavi besed, igre, plesa, glasbe in petja.

Lastna soba1,2 je imela kar 90 soban, toliko je dijakov nastopilo v obeh razredih sodobnega plesa in dramsko gledališke smeri. Premiera se je zgodila v času Festivala Transgeneracije 2013 v četrtek, 11. aprila, ponovitev pa  že naslednjega dne, na Odru pod zvezdami LGL.   Uprizorili so kar nekaj razigranih soban prepolnih mladostnega naboja, duhovitih situacij, intimnih trenutkov in varovanih kotičkov lastnih sob. Ta dinamična uprizoritev nabita z energijo mladosti pod umetniškim vodstvom Mojce Dimec in Petre Pikalo je bila izbrana za najboljšo uprizoritev Transgeneracije 2013.

Lastna soba 3,4 je premiero ugledala na odru Stare elektrarne že 21. marca, reprizo pa 22. marca; posebna ponovitev v času festivala srednješolske mladine Transgeneracije 2013 pa je še stekla na odru Linhartove dvorane CD 9. aprila. Starejši letniki so se zrelo in kritično odzivali na stereotipe zgodovinskega in sedanjega časa, iskali lastno identiteto, pod drobnogled postavljali svobodo misli, v socialnih sponah nekoč in danes pa izpostavili moško ter predstavili žensko družbeno pozicijo; umetniško vodstvo sta prevzeli Nina Fajdiga in Vita Osojnik. V tej zaokroženi multimedijski uprizoritvi pa je izstopal tretji letnik z odlično zaplesanim in izvedenim programom (mentorica Maja Delak). Tako si je tretji letnik s svojo uprizoritvijo v predstavi Lastna soba 3,4 prislužil naziv najboljše plesne skupine Transgeneracije 2013, v kateri so nastopili: Ajda Nika, Neva Bedenik, Anamaria Klanjšček, Maja Korajža, Alja Lacković, Mojca Lukan, Petra Peček, Julija Pečnikar, Nika Prosen, Jana Repovž, Gordana Stojković, Julija Šuštar, Karin Vrtar.

Od šestih plesnih naj-nagrad Transgeneracije 2013 je Umetniška gimnazija sodobnega plesa prejela kar tri. Izbrana je bila tudi naj ustvarjalna plesna pripoved, to priznanje je pripadlo avtorskemu duetu, njihovih dveh dijakov, Pesnik 032, Juliji Pečnikar in Žiganu Kranjčanu, ki sta v obilici plesnih in humornih situacij izrisala trpeča stanja pesniškega navdiha, prav blizu napoju ljubezni.

Tretja letošnja predstavitev SVŠGL Umetniške gimnazije je stekla 14. maja na odru Stare mestne elektrarne Elektro Ljubljana, ob zaključku učnega programa četrtega letnika, letošnje generacije maturantk. SVŠGL: Večer plesnih solov je plesni mozaik štirinajstih kratkih avtorskih koreografij, ki so se koncentrirale pod umetniškim vodstvom Nine Fajdige in se naslanjale na temo Lastna soba. Predpisano tematiko pa so avtorice bolj ali manj preusmerjale v lastni svet intime, ko so se soočale s svojo žensko podobo, tu in tam tudi nakazovale problematiko ženske v današnji družbi. Zanimivo je bilo slediti posamični plesni stvaritvi in potem prebirati spremno besedo o tem istem delu. Ob primerjavi napisanega in izvedenega se da zaključiti, da mnogokrat lažje steče beseda o začrtani temi, kot pa jo je možno razbrati v jeziku giba. Zdi se, kot da so se nekatere avtorice preveč ohlapno lotile svojih nalog, si vzele premalo časa in se tudi ne prav koncentrirale na samo izvedbo svojega zadnjega nastopa pod okriljem SVŠGL Umetniška gimnazija za sodobni ples.

Vesna Fon je svoj srčni utrip predstavila kot težavo, s katero se spopada. Moj utrip je naslov njenega sanjavega avtorskega plesa svetlobnih krogov in slišnega ritma srčnih utripov, tudi obetavnega začetka, žal pa se celota nekako razblini ob nizanju gibov.
Odločitve in tveganje je plesni naslov Nastje Smukavec, ki naj bi opozarjal na čas pomembnih odločitev in sprememb. Bil je ples, bila so stanja užitkov in raztegov na mehki površini, lepe oblike rok, nekaj padcev, atraktivni skoki. Nervozno pričakovanje in negotovost je predstavila Ana Lah v solu Konkretni ples ali jaz z njim; tema zajema lastne misli, ki se nenehno vrtijo enako v nakupovalnih centrih kot na avtobusu. Avtorica je svoja abstraktna miselna razpredanja repetirala in podkrepila sšumi nenavadnih zvokov.
Nika Grbec pa se je v plesu Črno v belem konkretno izkazala kot duhovita animatorka, zvezda muzikala, ko je v svoji preobleki predstavljala filmsko podobo črnske pevke in zapela pesem "I go back to black" ob glasbi "Feeling good" Michaela Bubla. V dobri plesni izvedbi, vendar še ne dovolj tematsko razdelani, je Lea Orož izvedla svoj Nakit in ga okrasila z video projekcijo Ane Čigon. Podoben vtis je pustila Špela Jager s svojo gibalno izpovedjo o hrupu: Bitka nemega hrupa.

Nina Hribernik pa je zašla v srednji vek in živopisno predstavila zgodovinsko žensko podobo, ki v trenutkih samote pokaže svoj resnični jaz.
Zanimivo temo o emancipirani Tiffanny je skušala s pomočjo zrcala in videoprojekcije Ane Čigon razdelati Alja Branc v predstavi Ogledalo v meni; Maja Pejić pa je iskala svojo identiteto v menjavah in preoblekah ter uprizorila ples Neuratelešenost.
V gibalnem performansu Liberte de Choix – Svoboda po izbiri se je Maša Struna domiselno lotevala lastnih moči izbire, tudi osebnostne svobode. Lepila se je in so jo prelepili z lepilnimi trakovi, ona pa se je uporniško premikala in osvobajala: "Le jaz si lahko nataknem nenaravne okove, ki me bodo vezali na prvobitno žensko," je zapisala o svojem solu. "Zakaj se mora ženska truditi  biti ženska?",pa se sprašuje Amela Kurtić v svoji predstavitvi Ženska kot reklamni objetk. Katjuša Premk je spreminjala, odkrivala in skrivala namišljeno podobo s klobuki, preobleko in različnimi gibalnimi prijemi v solu Skrivati se za …

Pohvale vredni pa  sta jasno berljivi domiselni odrski postavitvi, povrh pa še v odličnosti izvedbe Lare Božič/Marionettita in Maše Hawlina/Videti se videti z umetniškim video priboljškom Enye Belak. Lara Božič je pripravila humorno presenečenje, scensko aluzijo o lutki v izložbi, ki, kot pravi, je premajhna, da bi jo kdo resnično upošteval.
Maša Hawlina pa se je lotila elektronskega izrisa ženskega videza, ilustriranja in popravljanja telesnih oblik s pomočjo računalnika, v zabavo in z namenom, da bi njena ženska bila lepo grajena, da pa je v njej še nekaj drugega, je izpovedano v izrisu videoposnetka. Zaključilo se je še eno gimnazijsko šolsko leto, tretji letnik pa je ob koncu predstave z  nenadnim vdorom na oder presenetil svoje četrtošolke ter jih izzival, da se pomerijo kdo je boljši … Drugo leto je torej njihovo zaključno leto pod plesno gimnazijsko streho. In kdo bo takrat boljši?

View Gallery 9 Photos