V svoji najnovejši predstavi Takt se Uršula Teržan vrača k svojemu staremu motivu – prespraševanju o sobivanju generacij na odru in v življenju. Plesna zgodba pripoveduje o treh ženskah, babici, hčeri in vnukinji, ki jih interpretirajo plesalke različnih starosti. Zdi se, kot bi stopile iz družinskega albuma, se izvile iz nekega ne povsem določljivega časa in okolja, ki pa se zdi vsekakor meščansko, prefinjeno, morda malce "art deco", iz tridesetih let prejšnjega stoletja. K takšnemu vtisu bržkone pripomorejo prelepi zračni, svilenkasti kostumi v belih in bež odtenkih, četudi tedanje mode ne citirajo navkljub ironičnemu krinolinastemu ogrodju krila ene od plesalk. Iz večkrat ponovljene statične kompozicije na stopničastem ogrodju v treh nivojih osebe odplešejo v prostor kakor iz oživljene fotografije, vsaka s svojimi sanjami, izkušnjami in spomini. Najmlajša šele vstopa v življenje, polna upov in negotovosti, srednja se že spopada z bremeni, najstarejša pa se vrača v spomine na mladost in nekdanje ljubezni.
Vezno tkivo je "takt" v večplastnih pomenih (tactus- tip, dotik, čut kot tudi takt v pomenu metrične enote, ki določa enakomernost ali večjo oziroma manjšo naglašenost ponavljajočih se gibov, doživljanj in dogodkov na časovnem kontinuumu življenja). Koreografinja zanimivo razvija svoj plesni jezik s povezovanjem zanjo značilnega minimalističnega giba in gest ter baletnih tehničnih prvin. Te jo zanimajo predvsem kot material, ki ga vpleta in preoblikuje v kontekstu sodobnega izraza, delno pa tudi kot označevalke likov.
Vse tri ženske se srečujejo le bežno, v prijazni igrivosti, nekako površno, povsem nekonfliktno. Tu, kot se zdi, niso bile dovolj izkoriščene možnosti za dinamiko dogajanja, ki bi jo namesto nekaterih nepotrebnih manipulacij z rekviziti lahko bolj smiselno pognal razmislek o odnosih med ženskami, s čemer bi bilo moč tudi natančneje izrisati značaje. Nasprotno pa so se plesalke v svojih osebnih, solistično izplesanih zgodbah zdele bolj avtentične: Alena Medich je bila dekliško zasanjana in vendar odločena, da sledi svojim idealom, Lane Stranič pa lepa, elegantna, a malce otročja gospa, ki je pustila za seboj kariero in burna sentimentalna doživetja. Še posebno je prevzela Marinka Ribič s svojo morda od vseh najbolj celovito, izrazno močno epizodo, polno simbolike v prizoru, ko spleza na ogrodje pod stropom in se znajde nad breznom.
V predstavi je kar nekaj nadrealističnih, Teržanovi tako ljubih poudarkov, denimo babica, ki se na začetku predstave kot nekakšen duh izvije iz sprva nerazpoznavne migajoče gmote v naslanjaču. Preskok v nadrealnost se v finalu razcveti v prelep sanjski prizor: likovno domišljena celota teles treh plesalk v presenetljivih figurah ob steni, osvetljeni s projekcijami valovitih vzorcev v modrikastih odtenkih se zdi kot nekakšen globokomorski svet, poseljen s prelepimi, fantazijskimi bitji.
Četudi povezava s prejšnjim dogajanjem dramaturško ni povsem utemeljena, onirična atmosfera in lepota prizora gledalca začarata.
Ustvarjalci predstave Takt:
Koreografija: Uršula Teržan
Dramaturgija: Klavdija Zupan
Scenografija: Alen Ožbolt
Glasba: Mario Marolt
Duh Čas: Primož Čučnik
Kostumografija: One Fiction Factory (Irena Tozon Mrhar,
Metka Megušar Bizjan)
Plesalke in oblikovalke giba: Alena Medich, Marinka Ribič, Lane Stranič
