V toplih septembrskih večerih, ko se vročica poletja umirja, se prav priležejo plesno-glasbeni koncerti, ki vdahnejo mir in toplino časa, prepleteni z glasbo in plesom sveta danes in davnih nekoč. Tako je Cankarjev dom v okviru svojih programskih večerov Mala terasa sredi Ljubljane uvrstil tudi zvoke in korake flamenka v treh glavnih programskih sklopih Noches de tablao. Sredi Ljubljane na Novem trgu, vendar še v starem mestnem jedru, pa se sledilo stari glasbi Harmonia Concentrans in baročnemu plesu v koreografiji Tanje Skok ter izvedbi dueta: Tanja Skok in Sebastià Bover.
Mala terasa sredi Ljubljane je toplega septembrskega večera znova zaživela v objemu španskega flamenka, tudi je terasa z najlepšim pogledom na mestno jedro, ko v mraku večera ponuja poseben čar neštetih mestnih luči. Koreografinja in plesalka Urška Centa je, tokrat v vlogi simpatične moderatorke programa Noches de tablao, napovedala in predstavila glasbeni trio ‘Enriquito’ v sestavi: vodja Enrique Rodriguez, mednarodno priznani trobentač, skladatelj in producent; kitarist Paco Soto; legendarni tolkalist Bandolero, ob njih pa tokrat v Ljubljani tudi uveljavljeni plesalec flamenka in koreograf Alejandro Granados. Glasbenik Enrique Rodriguez je predstavnik novodobne fuzije flamenka in jazza, tudi je stil improvizacije njegova glasbena specialiteta, inovator pa gotovo, ko v jazz uvaja pihalni instrument trobento tako kot njegov učitelj Jorge Pardo, ki je tradicionalni flamenko združil s flavto in saksofonom, tudi bil nagrajen za svoj prispevek h gradnji sodobnega flamenko jazza 2013 s strani francoske jazz akademije. Alejandro Granados je v svoji bogati umetniški karieri plesalca in koreografa sodeloval z mnogimi uveljavljenimi umetniki flamenka, od leta 1987 do 1990 pa bil plesalec in koreograf Ballet Nacional de Espagna, pozneje še solist Madridskega baleta: Ballet Espagnol de Madrid, kot profesor pa gostoval na priznanih plesnih akademijah.
Komorni glasbeno-plesni koncerti Noches de tablao v programskem sklopu Cankarjevega doma predstavljajo nove umetniške spodbude, kjer se španski flamenko prepleta z živo glasbo in plesom nove dobe, ko vabijo vrhunske glasbenike in plesalce iz različnih evropskih držav, ki se v sklopu tega cikla povezujejo tudi s slovenskimi avtorji. S programom, ki se uspešno vrsti že tri sezone, Cankarjev dom spodbuja medkulturni dialog med tujimi in domačimi ustvarjalci, in je septembrska predstava Noches de tablao tudi zaključna v tem delu gledališke sezone.
Prvo srečanje s trobento v glasbeni sestavi flamenko tria Enriquito je še pred začetkom programa črvičilo dvome. Ko pa je zapela trobenta Enriquea Rodrigueza, so bili to topli božajoči zvoki in šumi, ki so se prelivali čez tradicionalni spev ritmov, vpetih v melodiko kitare, kar božali so. Trio je bil povsem usklajen v svojih vrhunskih impro jazz senzacijah in tradicionalnega flamenka. Tudi so vsi trije vidno uživali v svoji izvedbi, v novo nastali spevnosti ritma in melodike, tako kot tudi polno zasedena dvorana. Vsak med njimi je imel še svoj solistični preliv tradicije in sodobnosti, žive fuzije flamenka z ritmi časa. Po glasbenih izvedbah so sledili še segmenti prepleta glasbe in plesa, enkratnega povezovalca korakov tradicije ob sodobnih odmikih, tudi pevca žametastega glasu, ki se je popolnoma uglasil na novodobne ritme. Bili so to spomini in neposredna doživetja časa plesalca in prisrčnega glasbeno-plesnega promotorja vrhunske izvedbe.
Nekje proti koncu je kvartet povabil na plesni podij še Urško Centa, ko sta v plesnem duetu učenka in učitelj izpela svoj duet, zapreden v korakih flamenka novih dni, nato pa še prišel na vrsto Urškin bosonogi flamenko, ki mu je On, plesalec, sledil v novi lahkotni obutvi. Ob koncu pa se kot žareči flamingo še enkrat povzpel na oder v svoji spevni zrelosti, ki navdušuje in oplaja. Pokloni so se vrstili, aplavz pa ne ponehal, tako da so štirje glasbeni trubadurji zaveli še enkrat ritme telesnih variacij (brez inštrumentov), ki jih je bogatil še lirični napev in rahlo ritmično pozibavanje; tudi veselo izpeli svojo podoknico, posvečeno navdušenemu avditoriju.
Premierni koncertni dogodek: Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu je 15. septembra potekal v Ljubljani na Novem trgu 11 s sporedom, ki je nastal v sodelovanju z 51. Festivalom Varaždinske baročne večeri (17.−29. 9.), s katerim so prvega dne tudi odprli ta ugledni hrvaški festival mednarodnega značaja; in je Slovenija tudi letošnja partnerska država festivala. Nosilec omenjenega dogodka je Ansambel musica cubicularis, ki je tokrat razširil ustaljeno zasedbo in se predstavil kot baročni orkester z godali, basom continuum, trobili in pihali. Na sporedu, ki je sledil muzi glasbe − Evterpi, muzi plesa − Terpsihori in muzi ljubezenske poezije − Erato, so sledile baročne skladbe avtorjev: Lully, Rebel, Händel, Vivaldi v izvedbi solistov: Tanje Skok in Sebastie Boverja − baročni ples, Ivane Lazar − sopran, Aca Aleksandra Bišćevića − tenor in Maruše Brezavšček− kljunasta flavta v spremstvu Orkestra musica cubicularis ter pod umetniškim vodstvom Domna Marinčiča. Virtuozni koncert je navdušil s svojo uigranostjo in barvito programsko izbiro, žal pa kar nekaj motenj povzročili preleti helikopterjev skoraj tik nad glavami navzočih, tako da je program stekel s polurno zamudo, saj so vsi želeli uživati v glasbi in napevih baroka brez zvočnih motenj; za dober zvok sredi Novega trga je poskrbel tonski mojster Danilo Ženko.
Plesni del tega koncerta je potekal okoli 20 minut v priredbi in koreografiji Tanje Skok, ki ga je skupaj s plesalcem Boverjem izvajala v duetu kot tudi v solističnih segmentih plesne glasbe iz časov francoskega dvora. Najprej se je zvrstil plesni duet Passacaille iz opere Persee skladatelja Jeana Baptista Lullyja (koreografija Louis Pecour, 1704), sama opera pa je po svojem žanru tragedija. V solo izvedbi je plesalec Sebastià zaplesal Harlekinov ples iz baletne komedije Žlahtni meščan (Moliere/Lully), koreograf Monsieur de la Montagne (rokopis med 1700 in 1720), medtem ko je Tanja zavela Sarabande, oba pa s kastanjetami odigrala španski ples. Navedeni plesi baroka so trajali okoli dve do tri minute, njun tretji plesni izhod Caractere dela danse/Značaji plesa pa okoli deset minut v izvirni koreografiji Tanje Skok (glasba Jean Ferry Rebel), ko so v skladbi zajete vse plesne zvrsti zgodnjega 18. stoletja, tako družabnih kot odrskih plesov, pravzaprav je skladba plesni ‘pot-pouri’ plesnih oblik tistega časa. In čeprav je glasba kreirana za ples, se noben zapis koreografije ni ohranil.
Oba plesalca v izvedbi pestrega programa historičnih plesov baroka sta več kot navdušila, ko sta v prefinjeni dvorni eleganci ob lahkotnih brzicah baročne plesne dobe, kar se lahko zasledi v plesih menuetah, kuranta, sarabanda in šakona, ostala zvesta baročnemu plesnemu kodu, tudi dovolj zgovorna in prepričljiva v virtuoznih variacijah zahtevnih koreografskih izvedb, odeta pa v stilno zasnovanih sodobnih kostumih. V tej tretji plesni variaciji pa v ples vnesla tudi karakterne značilnosti, skratka dramske drobce mladostnega koketiranja. Ja, baročni plesi so mogoče na pogled lahkotni, vendar so to plesi hitrih korakov, obratov, radovednih pogledov, sila zgovornih rok, vezani na notni zapis, ko je ta hkrati tudi zapis toka korakov po prostoru, prilagojenih času in modi časa. Baročni plesi so živahni, radoživi, saj jih je plesala še ne polnoletna dvorna mladost princev, dvornih dam, mladih vladaric … Moda širokih krinolin in utesnjenega pasu pa botrovala značilnim nagibom, tudi drži rok, ko so robčki in pahljače zakrivali radovedne ali pač vabljive poglede. Plesalec Sebastià Bover (alias Sebastià Blade) je rojen in odraščal na Majorki, akademsko nadgradnjo pianista pa pridobil na katalonskem konservatoriju Musica de Badalona. Prihaja iz družine, kjer se je učil in naučil ljudskih plesov, ki so se ustno prenašali. Svoje zanimanje za plesno izobraževanje baročnih plesov pa nadaljeval v Španiji in Franciji, kjer tudi aktivno sodeluje v tovrstnih produkcijah in festivalih; kot profesor predava zgodovino glasbenih in uprizoritvenih umetnosti v Barceloni.
Tanja Skok je prepoznavna slovenska plesalka sodobnih umetnosti, koreografinja in plesna pedagoginja, ki je svojo plesno izobrazbo nadgradila v Londonu na Contemporari dance school, kjer je tudi magistrirala. Pozneje je v teku svoje umetniške kariere začela delovati na polju sinteze sodobnega plesa in zgodovinskih plesov renesanse in baroka. Že leta 2005 je na oder Plesnega Teatra Ljubljana postavila poetično pripoved iz časa zgodnje renesanse Bassa Continuana, dve leti pozneje tudi uprizorila avtorsko solo predstavo Barok. Ta historična plesna smer jo je kar ponesla v svet, tudi na nove poti plesnega izobraževanja, ko sodeluje z umetniki in plesnimi raziskovalci iz Francije, Italije, Belgije, Nemčije in Švice. Zvrst historičnih plesov je tako postala njen ustvarjalni izziv, ki jo poučuje, raziskuje in koreografira. Svoje plesno popotovanje tako sodobnih kot historičnih plesov pa že nekaj let gradi v Španiji, pravzaprav Kataloniji ob glavnem mestu Barcelona, kjer tudi biva in deluje.
Nastop na Novem trgu ni bil tisti pravi čas, ko bi lahko avtorici Tanji Skok zastavila kakšno vprašanje po predstavi o tej njeni novi predstavitvi baročnih plesov, našel pa se tik pred plesno premiero AbFab. Zanimalo me je, kako se je tokrat lotila nove koreografije Caractere dela danse, ki jo je prvič v kratkem sila razigranem segmentu predstavila že leta 2014 na Ptujskem gradu v duetu z glasbenikom: Xavierjem Diazom Latorrejem.
Tanja: “Za les Caracters obstaja le glasba, opis in celo poezija, ki jo je nekdo izdal v publikaciji Mercure Galant v 18. stoletju. To je bila skladba, na katero so bili izvedeni soli in dueti takratnih prvakov. Ker se ni ohranil zapis nobene od teh koreografij, je v današnjem času bilo treba pristopiti na novo. Moja koreografija je bila skreirana z vokabularjem in zakonitostmi baroka. Medtem ko sva v ostalih skladbah odplesala originalne koreografije, ki so se ohranile v obliki Feuillet notacije. Moja prva solo verzija te koreografije je res bila del predstave BACH e-Motion, premierno uprizorjene leta 2014 na Ptuju in zatem še v Rogaški v sklopu festivala Brežice. Les Caractere je tam služil kot nek vpogled v gibalno kodo francoskega dvornega plesa, ki je v tistem času veljal kot univerzalen plesni jezik po vsej Evropi. Ker je bila predstava BACH e-Motionta bolj sodobna, je ta moj uvodni del služil kot referenca (postal pa del mojega osebnega baročnega repertoarja), iz katere sem črpala navdih in jo razširila na dialog dveh plesalcev (kar je bila, po opisih sodeč, tudi ena od historičnih različic). Ta tretji del najinega dueta Caractere je kronološko nastal najkasneje, v kratkih utrinkih pa predstavil neko preglednico čez vse plesne zvrsti, z dodano pripovedno noto tudi na novo osvetlil vse zvrsti tistega časa, ki so tudi sicer bile umeščene v odrski plesni izraz baročnih dni. Od tu tudi ime: Les Caractere de la danse.“
Zanimalo me tudi, kako je njihovo odprtje steklo na varaždinskem festivalu. “Tudi tam naj bi bil dogodek načrtovan na prostem, ampak so ga zaradi dežja prejšnjega dne prestavili v katedralo, kjer pa ni moglo biti plesa. Tako sva lahko samo odigrala kastanjete, Entree des Espagnoles. Najin ples pa se zgodil naslednjega dne pred Mestno hišo, kjer sva zaplesala Caractere na posneto glasbo. Varaždinski baročni večeri je svetovno priznan festival, kjer se veliko dogaja iz te umetniške zvrsti, ko je vzdušje posebno in je ples dobrodošel.“
Na koncu lahko le čestitamo avtoricama Tanji Skok in Urški Centa, kot tudi vsem našim plesnim umetnikom, saj smo lahko sila zadovoljni, da se mala Slovenija tako v svoji plesni sodobnosti kot v zgodovinskih fuzijah časa in umetnosti postavlja ob bok novodobnim svetovnim trendom, tudi svetovni plesni umetnosti, ki se žal ne časti tako kot šport, ampak smo kljub temu v samem vrhu.
