Pogovor z Urško Centa pred premiero projekta Na pragu nevidnega, ki ga kreira skupaj z glasbenikom Juretom Puklom!
Draga Urška, pozdrav, in plesna sezona je štartala na polno, čeprav se mi zdi, da kakšnega večjega premora pri tebi niti ni bilo. Ples 365 dni na leto. Imam prav?
Morda navzven že tako deluje, v resnici pa sem si letošnje poletje vzela veliko več
prostega časa, kot sem ga bila navajena imeti minula poletja. Zadnjih nekaj sezon sem se borila s konstantnim občutkom izčrpanosti in teka v prazno, na kar je nedvomno zelo vplivala kaotična situacija za neodvisno kulturo, ki jo je prinesla korona, zato sem se odločila, da bo to poletje namenjeno počitku in s tem priložnosti za samoevalvacijo mojega načina dela. Občutek, da je vedno treba delati nekaj novega in biti na sto koncih hkrati, da dosežeš standarde našega kapitalističnega ustroja, je za lastno dobro treba vzeti pod nadzor. Tako se trenutno za svoje razmere zelo umirjeno pripravljam na premiero novega odrskega dela, koncerte z zasedbo Sentido project in druge nastope, programiram aktivnosti zavoda NEST, pod okriljem katerega poteka tudi cikel Noches de Tablao, ter začenjam s poučevanjem rednih tečajev flamenka in gibalno-raziskovalnih delavnic. Lepo se je vrniti nazaj k temu, da delo opravljaš iz ljubezni in se ob njem energetsko ne prazniš.
V oktobru (8. 10.) z Juretom Puklom napovedujeta skupen projekt, ki sta ga poimenovala Na pragu nevidnega. Za kakšno odrsko sinergijo gre, saj prihajata vsak s svojega performativnega polja?
Oktobra bova z Juretom predstavila koncertni performans Na pragu nevidnega, ki je bil idejno zasnovan že leta 2020, a se prav zaradi tega kaosa, o katerem sem govorila prej, ni uspel udejanjiti. Danes sem zelo vesela, da je čas za premiero projekta nastopil prav zdaj, saj lahko ponudiva veliko več, kot bi morda zmogla prej. Zame je vsak gledališki projekt nekakšna transformacija, saj gre pri ustvarjanju za preizkus samega sebe in veliko novega učenja. Jureta izjemno spoštujem kot glasbenika in umetnika, saj premore veliko občutljivosti in odprtosti za izzive. Na pragu nevidnega je njegovo prvo sodelovanje s plesom, saj drugače prihaja iz sveta newyorškega jazza. Kot glasbenik je prepotoval veliko držav tega sveta in ustvarjal z mnogimi veliki imeni na mednarodni glasbeni sceni, kar mu daje marsikatero ustvarjalno prednost, meni pa spodbudo, da ustvarjam v še bolj odprtem smislu in z občinstvom ne komuniciram zgolj prek giba. V čast mi je, da me je povabil zraven in našel navdih v najinem sodelovanju, saj se s takim zvočno digitalnim projektom soočam prvič in mi predstavlja poseben izziv.
Kakšen je namen predstave, kaj nam želita sporočiti, kako naj se nas predstava dotakne?
S koncertnim performansom Na pragu nevidnega se želiva na zelo svojstven način
približati lepoti, poseči po vsebinah, ki naju predstavljajo ne samo kot umetnika, temveč kot človeka, in jih pripeljati čim bližje občinstvu. Pripovedovati zgodbe skozi zvok, gib, besedo. Najino sodelovanje spaja umetniške discipline, raziskuje meje žanrov in uprizoritvenih formatov. Ne gre za klasično gledališko plesno predstavo in morda po marsikateri definiciji uprizoritev deluje kot koncert, pa to v resnici ni, saj je v njej doma ples, prezenca, človeška figura. Oktobra bova nastopila na različnih odrih, 6. oktobra v Velenju, 8. oktobra v Ljubljani, 20. oktobra pa v Kočevju, kjer se odri med seboj zelo razlikujejo. Ker veva, za kakšne odre gre, sva zastavila format, ki se prilagaja in hkrati govori tudi o tem, da gledališče ni več to, kar je bilo včasih. Razmere starega formata velikokrat tudi ne omogočajo, saj ni financ za scenografijo, dramaturško delo, avtorsko kostumografijo in ostalo. Pri delu na neodvisni sceni ustvarjalci, ki smo hkrati tudi izvajalci, velikokrat ostajamo sami s sabo. Menim, da se moramo umetniki primerno odzvati in predrugačiti svoj način dela, da nehamo ustvarjati lepoto skozi iluzijo, ampak skozi realnost. Spremembo zahtevajo tudi globalni pretresi, ki se dogajajo okrog nas, in težko je ostati neobčutljiv za to.
Projekt sodi v ciklus Noches de Tablao, ki si ga nekako začela v Pocket Teatru, ki pa je žal
zaprl svoja vrata, in si se preselila v Cankarjev dom, kjer je verjetno odlično prizorišče. Je
kuriranje kaj drugačno od prej in zdaj in kaj te pri tem vodi?
Cikel sem začela voditi po vrnitvi iz Madrida in ga prve tri sezone zastavila na način, s
katerim so se v majhnem ljubljanskem gledališču Pocket Teater vsak mesec predstavili
drugi umetniki iz Slovenije in tujine. Dogodki z rdečo nitjo flamenka so dobili svojo
prepoznavnost in si zgradili redno občinstvo, zato so bili dogodki večinoma razprodani,
nekateri so imeli tudi več ponovitev ali pa so kot zaključeni projekti poleteli na druge
odre. Cikel je nekako prerasel majhnost gledališča, zato od leta 2021 poteka v
koprodukciji s Cankarjevim domom. To je pomemben korak, saj lahko zdaj v njem
gostujejo večja imena na mednarodni sceni. Ker sem želela ohraniti bližino med
nastopajočimi in gledalci, sem želela, da dogodki potekajo v Klubu, ki je kljub koronskim
omejitvam deloval odlično, povezovalno. Želela sem si podobne izkušnje kot v Pocket
Teatru, torej da ljudje ne pridejo samo na dogodek in gredo takoj nato domov, temveč da
se družijo, si izmenjajo besedo na temo doživetega, spregovorijo z nastopajočimi. Kadar
je mogoče, organiziramo tudi delavnice z gostujočimi umetniki. V tem koledarskem letu bosta
v prostorih Kluba Cankarjevega doma potekala še dva dogodka v ciklu, in sicer Na pragu
nevidnega, Electric trio v Španiji zelo uveljavljenega jazz-flamenko trobentača in
komponista Mirona Rafajlovića, ki je bil rojen v Sarajevu, ter v istem večeru še projekt
Nomad domačega glasbenega talenta Jošta Lampreta. Vse ustvarjalce sem v prvi vrsti
izbrala zaradi kakovosti, ki jo vidim v njihovem delu, po drugi strani pa zato, ker niso
klasični flamenko ustvarjalci in zato pomagajo lomiti stereotipe. Ne gre za romske
Špance, ne gre za tiste, ki so ‘genetsko upravičeni do flamenka’, temveč gre za ljudi, ki
jih kljub spoštovanju tradicije flamenko navdihuje na nek nezavezujoč način in zato
ustvarjajo izjemne novitete.
Seveda vsakič vprašam, kako se odziva slovensko občinstvo, smo že dodobra spoznali vse
slasti in strasti flamenka ali se še vedno učimo tudi mi?
Flamenka, kot tudi druge umetnosti, nikoli ni mogoče zares poznati, ga doseči, o njem
vedeti vsega. Odvisen je od nosilca, tistega, ki ga misli in čuti. Je polje neskončne
kreacije. Kadar misliš, da si našel umetnost, na nek način umreš. To je tudi misel, ki jo z
Juretom uporabiva v Na pragu nevidnega.
Verjetno je k popularnosti pripomogel tudi flamenko festival Bi flamenko?
Mislim, da je korak Cankarjevega doma, da se poveže z Flamenco Bïennal Nederlands
ogromno pripomogel k premiku na bolje na področju odprtosti občinstva za flamenko.
Prej smo bili v Sloveniji deležni zgolj redkih dogodkov flamenka, ki so vedno temeljili na
preverjenem modelu, torej tradicionalnem flamenku, ki bo všečen večji masi, v nasprotju
s tem pa so predstave in koncerti, ki so jih za dosedanje tri bienalne edicije izbirali
kuratorji Bi flamenka, podkrepile dejstvo, da flamenko v svoji odprtosti, obliki in
vključujoči naravi lahko preseneča in da se fascinacija ne skriva v tem, kar že poznamo.
Tej ideji sledim tudi pri oblikovanju programa Noches de Tablao in smiselno je, da se
cikel dogaja prav v Cankarjevem domu.
Slovenija je že nekaj časa tvoj plesni dom. Je načrtovan ponoven premik v Španijo ali kam
drugam?
Ljubljana ostaja moja baza, a vedno je lepo potovati in se preizkusiti tudi na drugih
odrih. Čakam, kam me bo peljalo delo.
Hvala in se vidimo oktobra v Cankarjevem domu.
