Urša Rupnik je z ekipo Ursus Dancers pred premiero zadnjega dela trilogije Izgubljena – Iščoča – Iz/najdena, ki bo 28. decembra in s ponovitvijo 29. decembra v Štihovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani!
Draga Urša, pozdravljena. In če poleti na Dunaju rečeva ob letu osorej, bo zdaj že tradicija, da tudi decembra rečeva ob letu osorej. Si namreč pred premiero nove predstave Iz/najdena. Razloži nam, ali gre za nadaljevanje trilogije Izgubljena – Iščoča – Iz/najdena ali čisto nekaj posebnega, saj se naslanjaš v ideji zelo konkretno na koreografijo legende Žive Kraigher Balada v g-molu št.1. ?
Draga Barbra, lep pozdrav. Ja, upam, da se tudi decembrski ob letu osorej obdrži! Lansko leto smo v tem času v Cankarjevem domu premierno uprizarjali Iščočo, letos je to Iz/najdena. Oba projekta oziroma predstavi sta del cikla Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa, ki ga je podprl in v svoj program umestil Cankarjev dom, sta pa tudi del mojega avtorskega opusa. Obe predstavi se napajata v tradiciji slovenskega izraznega plesa in črpata iz plesnega besednjaka koreografinje, plesalke, predvsem pa izjemno močne pedagoške osebnosti Žive Kraigher. V Iščoči smo se tako napajali v bogati motiviki njenega plesa Upor iz leta 1953, ki sem ga vrsto let kot rekonstrukcijo plesala tudi sama (ples sem študirala pod mentorstvom Jasne Knez, mojo zgodnjo izvedbo je takrat videla in odobrila tudi sama Živa Kraigher), v Iščoči sem želela zabresti še malo globlje, v sebi poiskati svoje razloge za upor in vezi, ki me vežejo na tradicijo izraznega plesa. Iz/najdena sledi kot naslednja epizoda raziskovanja Živine dediščine, v fokus raziskave smo postavili njeno Balado (1989), ki sem jo prav tako plesala kot rekonstrukcijo, leta 2020 sem jo naštudirala pod mentorstvom Saše Staparski ob izjemni živi klavirski spremljavi in interpretaciji Rebeke Dobravec.
Poleg same plesne motivike in notranje vsebinske in koreografske gradnje Balade avtorsko ekipo Iz/najdene zanimajo tudi pedagoške okoliščine, v katerih je Kraigher svoje znanje predajala in na nek način tudi vzgajala svoje ‘gojenke’. Ker je bila ena izmed njih tudi moja mati (Vilma Rupnik, op. u.), ki je za Živo prevzela bogat pedagoški opus in tehnično znanje ‘okrogle linije’, smo se v procesu nastajanja predstave spustili v študiranje te plesne tehnike pod njenim mentorstvom, hkrati pa se naposlušali tudi vse vrstnih in svojevrstnih anekdot in zgodb iz življenja in delovanja plesne skupnosti okrog Žive Kraigher. Tako nas v Iz/najdeni pred zgodovinskimi dejstvi polnijo predvsem osebne in subjektivne zgodbe, hkrati pa se spogledujemo z rigorozno samodisciplino plesnega treninga in radostjo polnokrvnega plesanja, ki se zlivata v polju plesne umetnosti. Intenzivno premlevamo tudi Živin moto: “Zdaj pa še enkrat za umetnost!” Z njim pa tudi meje darovanja (in žrtvovanja) duše in telesa umetnosti.
Izbrala si precej izzivalno dvorano za ples, in sicer Štihovo, okroglo dvorano. Spet z nekim razlogom, kajne?
Da! Že lani smo se spogledovali z okroglo Štihovo dvorano, a smo bili z organizacijske plati žal prepozni. Tako da smo si letos že v začetku procesa zagotovili, da bomo predstavo izvedli tam. Zakaj? Mogoče malo za šalo, malo za res – okrogla linija, okrogla dvorana. Po drugi strani pa ta dvorana s svojim ambientom lahko asociiara na areno, areno, v kateri plesalci/-ke žrtvujemo svojo dušo, se po Živinem ‘dajemo’ na vse strani, se soočamo sami s sabo, svojimi sencami, iščemo povezave s preteklostjo in jih projiciramo v prihodnost; se na koncu vedno vračamo na začetek – ko predstavo odplešemo, smo naslednji dan spet v plesnem studiu, kjer vadimo in študiramo, da gremo spet na oder in z odra spet v ‘vadnico’. Krog nam predstavlja tudi cikel predajanja plesnega znanja, plesne pedagogike, ki prehaja z generacije na generacijo in se vmes napaja, oplaja, klesti, nadgrajuje, da spet zaživi na odru … Krog kot cikličnost kreacije in dekonstrukcije za novo kreacijo in tako dalje, krog kot cikličnost življenja. Hkrati je tudi za samo koreografijo in kompozicijo okrogel ambient Štihove dvorane izjemen izziv, s katerim se spopadamo celoten proces in nam poleg nekaterih omejitev ponuja tudi marsikatero rešitev.
In na odru bo gneča. Poleg tebe še deset tvojih plesalk Ursus Dancers pa Luka Ostrež. Krasno bo videti številčno bogato plesno zasedbo. Kako ste ustvarjali predstavo?
Predvsem sva se na začetku v delo zakopali s čudovito dramaturginjo Zalo Mojco Jerman Kuželički. Preden smo sploh zares stopili v studio in pristopili k fizičnemu delu, sva z Zalo dali čez kar nekaj vsebinskih debat in preigravanj različnih idej, konceptov, misli, anekdot, zapisov, pripovedi … Kar je bilo za proces izjemno dragoceno. Tako da smo se fizičnega dela lotili zelo usmerjeno. Nato sva se z Lukom zaprla v studio in pod budnim očesom dramaturginje ‘pregarala’ kar lepo obdobje jeseni in zime. Z dekleti iz Ursus Dancers (v tokratni postavitvi so to: Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Anja Firicki, Katja Kučina, Hana Murovec, Kaja Marion Ribnikar, Maja Maša Šömen, Ina Trefalt, Nika Zidar, Vesna Wolf) smo delale vzporedno, tudi njihova vloga v predstavi bo vzporedne narave. Ker jih je veliko, v predstavi delujejo kot masa, kolektiv. Vmes so se v proces vključevali še glasbeniki, ki so vedno znova s svojo prisotnostjo v proces vnesli nove dimenzije kreacije.
So tvoji plesalci tudi sokreatorji predstave? Vedno ali samo občasno?
Nekako se poskušam ločit od termina ‘moje’ plesalke, ker si jih ne želim prisvajati, saj so vse neodvisna čudovita dekleta, ki se udejstvujejo na neštetih področjih. In ravno to Ursus Dancers kolektiv dela živ, vibrirajoč in poln različnih pogledov in znanj. Pri kreacijah z njim (in drugimi kolektivi) delam na mentorski način, torej da plesalcem/-kam dajem čim več prostora znotraj določene ideje, estetike, raziskave. Menda je bilo tudi Živino delo tako – da je svoje učenke maksimalno tehnično opismenjevala, nato pa jih bodrila k samostojni kreaciji in predvsem lastni izraznosti. Vsekakor želim plesalkam nuditi čim več prostora za lastno ustvarjalnost, obenem pa se zavedam in vidim, da če jim dam prosto pot znotraj začrtane in jasne vsebinske ideje, naloge, stvari velikokrat koreografsko izpeljejo veliko bolje, kot bi jih morda sama postavila zanje. In na ta način lahko uživajo (in se tudi srečujejo s frustracijo) v svoji lastni kreaciji, interpretirajo material po svoje, se na odru počutijo suvereno v reprezentaciji svojega dela in hkrati bogatijo tako skupni ustvarjalni proces kakor sam zaključni izdelek.
Si dovolim kljub temu zapisati, da tvoja ekipa ostalih sodelavcev postaja že stalnica. Od Maše Kagao Knez do Davida Lipovca in ostale glasbene ekipe ter Anke Rener Kremžar, kostumografinje. No, fotograf je pa nov, kajne? Kaj pomeni delati z bolj ali manj stalno ekipo?
Oh, to je nekaj čudovitega. Izpostavit moram oba glasbenika Davida: David Nik Lipovac (v osnovi tolkalec) in David Kocmur (v osnovi kitarist), ki pričarata prav vse, kar si plesni um zaželi. Naše sodelovanje je že tako utečeno, da se ob predstavitvi osnovne ideje novega projekta glasba že kar sama začne ustvarjati; tako da velikokrat na začetku projekta skupaj ‘jamamo’, potem pa se plesna in glasbena motivika začneta prepletati in oplajati ena drugo. Ponavadi sta potrebni dve ali tri besede o vzdušju, ki si ga v posameznem segmentu predstave želim, in glasba je že tu. Naj se pohvalim še, da smo Davida Nika Lipovca (ki je del vse bolj popularne zasedbe Pantaloons) odkrili prej, kot so ga odkrili Talenti na POP TV (smeh). David Kocmur pa je po duši ustvarjalec metal glasbe, kar pa je tudi ‘my cup of tea’ (smeh). V tokratnem projektu se obema Davidoma priključuje še izjemna vokalistka Patricija Škof. Kostumografijo sem zaupala Anki Rener Kremžar, ki nam je naredila že izjemne kostume za oba dela predstave Measure of Pleasure (M. Majcen, I. Sviderski, U. Rupnik), tako da sem brez skrbi, da bomo tudi tokrat super oblečeni. Maša Kagao Knez je itak vedno tukaj, kadar jo potrebujem – za osebni pogovor ali strokovno mnenje. Zala Mojca Jerman Kuželički, ki se podpisuje po tokratno dramaturgijo, je bila že pri lanski Iščoči teta iz ozadja, ki je na koncu uredila finese predstave, letos pa sem ji popolnoma zaupala in prepustila celotno dramaturško vodenje procesa. To je fenomenalna izkušnja, ker je vedno, ko si v zagati, nekdo tam, ki ima (vsaj začasni) odgovor na tvoje ustvarjalne frustracije, hkrati pa po tvojem mnenju briljantne ideje vedno presprašuje in postavlja pod vprašaj. In nenazadnje je tukaj seveda še Luka Ostrež, ki je dobra polovica Iz/najdene, že v lanski Iščoči sva se na ustvarjalni in energetski ravni tako dobro ujela, da je bila so-kreacija letošnjega projekta samoumevna. Ker je bil naš dragi fotograf Drago (Videmšek, op. u.) na manjši pavzi, smo za promocijske fotografije angažirali Marija Županova, ki je svoje delo opravil fenomenalno. Za lučno podobo smo angažirali Uroša Gorjanca. Naj na tem mestu omenim še enega dragocenega sodelavca iz ozadja, to je Eduardo Torroja, eden od ustanoviteljske dvojice belgijske kompanije Ultima Vez. Ravno v času kreacije Iz/najdene je bil gostujoči pedagog na AMEU Akademiji za ples, in ker se poznava že dlje časa, se je ponudil za zunanje oko v kreativnem procesu. Njegova navzočnost nama je z Lukom sicer pognala strah v kosti, sva pa z izjemno počaščenostjo sprejela njegove pohvale in napotke pri nadaljnjem ustvarjanju predstave. Glede na to, da se v predstavi srečujemo z zgodovino sodobnega plesa pri nas, je ta v tem trenutku na nek način trčila ob svetovno zgodovino sodobnega plesa, saj je kultna predstava Ultima Vez – What the Body does not Remember, katere soavtor in plesalec je bil tudi Eduardo, nastala v približno istem času kot Živina Balada. In če se vrnem na tvoje osnovno vprašanje – kaj pomeni delati z bolj ali manj stalno ekipo – pomeni predvsem to, da ljudi poznaš z osebnega in ustvarjalnega vidika, in veš, kaj lahko od njih pričakuješ – tako na vajah kot na odru – in hkrati tudi veš, da si v težkih trenutkih lahko krijemo hrbet in delujemo kot usklajena ekipa s skupnim ciljem.
Zakaj te tako privlači slovenska zgodovina sodobnega plesa, ki si brez dvoma zasluži takšen skorajda remake?
Hm, to je najtežje izmed vprašanj. Po eni strani se počutim dolžno, da tej zgodovini postavljam spomenike tudi v sedanjosti in se borim za ne nujno svojo nostalgijo. Prek svoje plesne poti, pa tudi družinskih vezi, sem s tradicijo izraznega plesa močno povezana, včasih zavestno in bojevito, včasih po inerciji zunanjih sil. V trilogiji Izgubljena – Iščoča – Iz/najdena torej presprašujem svojo vest, dolžnost do določene plesne skupnosti in dela zgodovine; hkrati pa se s to tradicijo želim tudi spogledovati v čisti sedanjosti, ji podeliti pomen znotraj svojega lastnega plesnega miljeja, si jo z vsem spoštovanjem in ponižnostjo prisvojiti, jo pregnesti in se odločiti, kaj je zares moje, se znotraj nje na novo ‘iznajti’. In na ta način postaviti spomenik odpiranja prostora kreativnega razumevanja in nadaljnjega dialoga z vsekakor bogato in dolgo plesno tradicijo.
In ker smo res na koncu leta in boš v Cankarjevem domu 28. in 29. decembra dejansko zaključila plesno leto, nas spomni, kakšno leto je za tabo; so se uresničile vse zadane ideje, kaj je manjkalo in kaj si želiš v letu 2024? In kaj želiš plesalcem, kolegom in nenazadnje gledalcem, brez katerih niti ne moreš/moremo?
Vsekakor je bilo 2023 intenzivno plesno leto, minilo je, kot bi naredila en piruet. V 2024 si želim predvsem notranje in telesne stabilizacije in stabilnosti, potem je vse mogoče. Kolegom in kolegicam želim veliko strpnosti, kolegialnosti in sodelovalnosti, predvsem pa prostorskih in finančnih pogojev za ustvarjanje te naše bogate plesne scene. Gledalcem in gledalkam pa veliko čarobnih večerov po teatrih in drugih uprizoritvenih ambientih ter kotičkih naše dežele, predvsem tudi izven prestolnice. Naj bo gledališče prostor, kjer so dovoljene sanje, in okolje, v katerem se rojevajo, izgubljajo, iščejo in ‘iz/najdevajo’ ideje in poti za boljši, strpnejši in inkluzivnejši svet.
