Urša Rupnik prisega na čisti ples

Projekt Ekvilibrij VIII. sta zasnovali Ema Križič in Urša Rupnik. Slednja, že uveljavljena plesalka, plesna ustvarjalka in pedagoginja je oblikovala tudi koreografsko podobo predstave. Projekt je nastal v okviru Studia za svobodni ples v Ljubljani in plesne skupine v Idriji, ki tam deluje od leta 2007. Treba je priznati, da je Urša Rupnik kot mentorica in pedagoginja uspela sedem plesalk in plesalca tehnično kultivirati do te mere, da so lahko korektno izvedli njeno dokaj zahtevno koreografijo in jo izrazno oživili. Tematika se loteva dilem in konfliktov, ki jih poraja nujnost prilagajanja skupini, saj smo  socialna bitja – torej konformizma, potrebnega za preživetje – obenem pa potrebe po samosvojosti, ki jo po drugi strani preračunljivo, v profit usmerjeno sodobno potrošništvo izrablja s poudarjanjem individualnosti ob navidez neskončnih možnostih izbire, ki pa v resnici vodijo v uniformiranost.  Vsi drugačni – vsi isti.

Kako prenesti v plesno podobo to kompleksno problematiko? Zagotovo s pomočjo z neverbalnega jezika – giba: torej s postavitvami, dinamičnimi prepleti in konfrontacijami posameznikov in skupine v prostoru ter z odnosi, ki naj na simbolno-čustveni ravni posredujejo relevantna občutja. S tem sta se spopadali tako koreografinja kot dramaturginja Daša Lakner, in njun premislek je bil opazen. Začetek z osmimi k steni obrnjenimi figurami v dolgih belih tunikah je deloval intenzivno, monumentalno, in se kot nekakšen skrivnosten ritual prevesil v ponavljanje motiva ravno-oglatih linij rok in dlani. Morda bi bile na tem mestu umestne variacije motiva, kar bi presekalo monotonosti in z večjo pestrostjo nakazalo naraščanja napetosti do trenutka, ko skupina prevzame vlogo "zbora" in se iz nje izvije plesalka. Solo je koreografiral znani plesalec, koreograf in učitelj Joe Alegado, s katerim Urša zadnja leta sodeluje kot asistentka na delavnicah v tujini in članica njegove mednarodne plesne skupine JDC. Njegov stil izhaja zlasti iz tehnik Alvina Aileya in Joseja Limona (bil je član obeh skupin).

V Uršinem solu so se pretakale fluidno valujoče, mehke krožne linije, ki tej plesalki najbolj ležijo, kontrastno pa tudi impulzi iz tal. V tem plesu, ustrezno podprtem z izraznostjo, je res zasijala. Skupina se je medtem prelevila iz tunik v rdeče-črne kostume. Sledili so prepleti solov, duetov in triov ter združevanja v skupine in gruče v enotnem gibanju. Slednje so bile med nazanimivejšimi in najbolj kreativno zasnovanimi koreografskimi segmenti, medtem ko se je sicer urejen potek ostalega materiala motivno precej ponavljal in bi bil z več gibalne fantazije ter poguma lahko privlačnejši.

Edini moški plesalec je od prve izvedbe dela opazno napredoval. Zmogljivostim primerno je svoj delež korektno odplesal, ni pa mu bila v skupini dodeljena jasna vloga glede na spol, kar bi morda veljalo dramaturško še domisliti. V sklepnem delu se smiselno ponovi začetni prizor skupine z motivom rok, ki se obrnjena od avditorija pomika proti steni. Plesalka ostane sama sredi prostora, kjer pa ne obstane, ampak se počasi zlije s skupino.
Ekvilibrij VIII. je zanimiva, v poplavi sodobnih performansov ena redkejših čistih plesnih predstav, gibalno sicer malce konvencionalna, kar pa ne pomeni, da se nadarjena koreografinja v prihodnje ne bi mogla pogumneje spopasti z novimi izzivi.

View Gallery 4 Photos