Urša Rupnik napoveduje premiero projekta 2. decembra; Iščoča je prva faza avtorskega opusa in prva v sklopu projekta Zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa!
Pozdravljena, Urša, in videti je, da je letošnje leto takšno, kot si ga verjetno želi vsak plesni ustvarjalec. Nabito polno s projekti lastne in tuje kreativnosti. Lahko napiševa, da si hvaležna za leto 2022 in čemu si najbolj hvaležna?
Draga Barbra, lep pozdrav! Drži, videti je, da bomo v letu 2022 nadomestili vse, kar smo zamudili v koronskih 2020 in 2021. Najbolj hvaležna sem svojemu telesu, ki je v super formi, da me nosi in podpira iz projekta v projekt. Za to je zaslužen tudi ali predvsem zelo dolg proces ustvarjanja predstave Priznati neznosno. Ljubim te. avtorice Rosane Hribar, ki od plesalk v gibu in plesno-performativnem izrazu zahteva popolno izčiščenost, ekzaknost, brezkompromisnost, ki se zasidrajo v telo in gredo s tabo dalje po plesni poti (poleg mene v predstavi plešeta še Tina Habun in Patricija Crnkovič, nastopata pa še igralka Barbara Kranjc Avdič in glasbenica Severa Gjurin). In sem hvaležna za ta več kot pol leta trajajoč proces ustvarjanja predstave, ki je v takšnem časovnem obsegu prava redkost, da pa ti izredno veliko, tako v smislu raziskovanja konceptualnega zaledja kakor grajenja, razgrajevanja, seciranja in filigranskega sestavljanja plesnega materiala in dramaturgije predstave. Hvaležna sem Rosani Hribar, da me je povabila k sodelovanju, vedno mi je v čast sodelovati z njo in tekom procesa opazovati, kako tenkočutno in precizno z izjemnim občutkom za ritmizacijo se loteva posameznih prizorov in povezovanja plesnega, dramskega, glasbenega, kostumskega, svetlobnega materiala v celoto.
V 2022 sem hvaležna še za en projekt, in sicer Plenir avtorice Daše Grgič, malo zato, ker sem si že dolgo želela sodelovati v produkciji Balkan Dance Project; malo zato, ker me je Dašin gledališki pristop k ustvarjanju plesne predstave najprej presenetil in potem popolnoma navdušil. Pod njeno taktirko in v sodelovanju s plesalko Mojco Majcen ter plesalcema Luko Ostrežem in Brankom Mitrovićem je nastala zanimiva predstava, posvečena vsem babicam in dedkom italijansko-slovenske regije, in ker imam tudi sama severnoprimorske korenine, sem se v predstavi počutila nekako doma in je bil pravi užitek jo plesati.
In nenazadnje sem hvaležna za to, da se je v 2022 ‘poklopilo’ veliko spremenljivk, kar je omogočilo, da trenutno intenzivno pripravljam prvi del svojega avtorskega opusa Iščoča-Najdena. Cankarjev dom je prepoznal vrednost projekta in mi omogočil podporo ter prostor za ustvarjanje in premiero v svojih prostorih, dobila sem sofinanciranje s strani Ministrstva za kulturo in zbrala sem pogum, da se tematike sploh lotim – več o tem v nadaljevanju intervjuja.
Si seštela vse letošnje projekte? Kaj pokaže številka?
Evo, zdajle jih seštejem – premierne uprizoritve: Rosana Hribar: Priznati neznosno. Ljubim te. (3. oktober, Španski borci); Daša Grgič: Plenir (16. november, Slovensko stalno gledališče Trst), Urša Rupnik: Iščoča (2. in 3. december, Cankarjev dom); Majcen, Rupnik, Sviderski: Measure of Pleasure II / Odmerjanje užitka II (22. in 23. december, Plesni Teater Ljubljana). Torej 4. Potem so pa tu še reprize vseh omenjenih in tudi starejših predstav (Rosna Hribar in Nick Upper: Tobelija; Majcen, Rupnik, Sviderski: Measure of Pleasure / Odmerjanje užitka) in ustvarjanje s skupino Ursus Dancers, ki letos v mnogoterih različicah in po številnih prizoriščih uspešno pleše projekt Utrip.
Projekt, ki bo doživel premiero 2. decembra z naslovom Iščoča, je prva faza tvojega avtorskega opusa in prvi v sklopu projekta Zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa. Si začutila, da je nujno se lotiti ravno zgodovine sodobnega plesa in kaj iščeš?
Rada bi poudarila, da se zgodovine lotevam predvsem s svoje lastne, prvoosebne in subjektivne pozicije. Ker je del zgodovine slovenskega sodobnega plesa na nek način tudi del moje osebne plesne zgodovine, ki mi je ves čas za petami, me hrani in hkrati preganja, sem se odločila, da se iz oči v oči soočim z njo. Torej na nek način soočim sama s sabo. Govorim o tem, da sem z izraznim plesom povezana prek svoje mame, ki je bila učenka Žive Kraigher, ene od nosilk te plesne smeri oziroma sloga, ki je tudi zelo metodično zasnovala celotno šolanje v plesni tehniki okrogle linije.
Moja mama je za Živo prevzela sistem izobraževanja in ga še nadgradila. Seveda sem se tudi sama izobraževala pri njej, kar je po eni strani privilegij, po drugi pa za seboj potegne vse relacije mama–hči, tako v pozitivnem kot tudi malo manj pozitivnem smislu. Kot kontrapunkt čisti tehniki sem veliko ustvarjala tudi z Jasno Knez, ki je dala vetra mojim plesnim krilom, in skupaj sva ustvarili par (vsaj zame) nepozabnih projektov. Sodelovala sem tudi z Lojzko Žerdin, ki je prav tako izhajala iz smeri izraznega plesa oziroma nemškega plesnega ekspresionizma, saj se je šolala pri Mary Wigman v Nemčiji.
Poleg tega me je Jasna Knez leta 2005 naučila avtorski solo ples Žive Kraigher iz leta 1953: Upor, ki ga smatramo kot slovensko kulturno dediščino, in s tem sem nekako postala njegova varuhinja in prenašalka zgodovine v sedanjost in prihodnost. Gospa Kraigher je bila takrat že v letih, je pa kljub temu prišla pogledat moj Upor in ga tudi pohvalila, skupaj sva tako stali na odru leta 2006 po mojem nastopu v Cankarjevem domu. To je bila ena redkih priložnosti, ko sem imela živ stik z njo. Drugače pa je njeno delo ves čas z mano, del mene, se pojavlja v mojem delu in življenju ob različnih priložnostih – v koronskem letu 2020 sem tako pod vodstvom in mentorstvom Živine učenke Saše Staparski za nov video posnetek obnovila še Živino koreografijo Balada. In ker ta dediščina ves čas hodi z mano, ob meni, sem po eni strani zelo počaščena, po drugi pa strani pa se mi velikokrat zdi, da ji tudi sama nekaj dolgujem, da bi jo morala bolj vestno in neprestano zastopati, zagovarjati, izpostavljati in da se to od mene pričakuje. Tako se mi včasih zdi, da nosim ogromno breme, s katerim ne znam (pravilno) ravnati. Zato sem se tudi lotila tega projekta, da dam dediščini veljavo, se ji ob enem poklonim, hkrati pa preizprašam tudi svojo vlogo, položaj, dolžnost znotraj nje. Zato tudi Zgodovinjenje na eni strani in Iščoča na drugi – iščem torej svoje mesto, svoj glas, svoj izraz v dialogu s tradicijo izraznega plesa oziroma mojo osebno povezavo z njo. Hkrati grem dalje od projekta Izgubljena (Cankarjev dom, 2016) proti zaključku avtorskega opusa: Najdena (2023), triada se tako navezuje oziroma poklanja tudi Jasni Knez in njenemu projektu Izgubljeno-Iščoče-Najdeno telo JK.
Pred premiero predstave bo v Cankarjevem domu (2. 12. ob 18.00, galerija M3) potekala tudi interaktivna okrogla miza na temo plesa Upor, ki ga bo moderirala Andreja Kopač, sodelovali pa bodo Vilma Rupnik, Jasna Knez, Bara Kolenc in Tone Stojko z namenom osvetliti kontekst originalnega Upora, iz katerega moja predstava črpa tematiko in motiviko ter ju postavlja v okoliščine današnjega časa.
V projektu nisi sama, poleg tebe kar lepa ekipa znanih sodelavcev. Zakaj ravno Dalanda Diallo, Maša Kagao Knez, Luka Ostrež in plesalci Ursus Dancers?
Sodelovanje z Mašo Kagao Knez se mi v tem projektu zdi nekako samoumevno – od tega, da sva z izraznim plesom povezani prek najinih mam, do tega, da veliko sodelujeva tudi v drugih plesnih kontekstih. Obenem me Maša na moji plesni poti neprestano spodbuja, bodri, mi daje oporo in me po potrebi tudi ‘brca v rit’. V Zgodovinjenje sva se na pobudo Nika Goršiča vrgli skupaj, potem pa je zaradi finančnih in drugih okoliščin iz njega v prvi fazi izplavala Iščoča. Dalanda Diallo je bila (zelo pridna in vestna) učenka moje mame in v bistvu tehniko okrogle linije obvlada veliko bolje in več kot jaz, tako da je tudi ona zelo samoumevna in pomembna izbira za sodelavko v projektu. Luka Ostrež prihaja iz čisto drugega in drugačnega plesnega zaledja, kar pa mu daje možnost pogleda od zunaj in kritične distance. Hkrati sva se v gibalnem smislu zelo dobro ujela, na trenutke me spominja na moško različico mene, kar je spet dobra konceptualna popotnica za sodelovanje v tem projektu. In tudi za dekleta iz Ursus Dancers se mi je zdelo samoumevno, da nastopijo ob meni, saj je del mojega plesnega ustvarjanja tudi v njih, na oder pa prinesejo mladostniško svežino in moč ter pomen kolektiva in kolektivnega, ki je v današnjem času izgubljena, a prepotrebna kakovost soobstajanja atomiziranih človeških bitij.
Kako pomembna je stalna ekipa, čeprav verjamem, da je pri vas logistika ‘kdaj imate čas’ še najbolj zahtevna, saj ste vsi razpeti na vse strani plesnega neba?
Pri stalni ekipi je odlično, da se med seboj poznaš, veš, kako kdo funkcionira, kaj lahko doprinese k projektu. Najpomembneje pa je, da veš, da se na svojo ekipo lahko zaneseš tudi in predvsem, ko gre vse narobe in ko nihče ‘nima časa’. Tu bi predvsem izpostavila naša glasbenika Davida Nika Lipovaca in Davida Kocmurja. Če kdo, potem sta onadva stalnica v vseh mojih ekipah oziroma pri projektih, ki jih ustvarjam pod okriljem Studia za svobodni ples. Zelo cenim njun odnos do dela, predvsem pa izjemen posluh in občutek za ples, glasba se na naših vaja komponira kar sama, potrebujeta napotek ali dva in magija iz njunih inštrumentov je že tu.
Iščoča ne bo zadnji premierni projekt v letošnjem letu. Z Mojco Majcen in Igorjem Sviderskim nadaljujete tudi v tempu, kot ga narekuje predstava Measure of pleasure. Drugi del prinaša kaj točno?
(Smeh) ja, za konec leta smo si prihranili najbolj divjo predstavo, po lanski uspešni Measure of Pleasure smo se odločili za nadaljevanje, v katerem se bomo soočili tudi z bolečino in stisko onkraj ugodja, seveda pa se na koncu vrnili k divjemu prednovoletnemu plesu v bleščicah in glamurju. Premiera bo 22. in 23. decembra v Plesnem Teatru Ljubljana – vabljeni in vabljene!
In ker se bliža konec leta, seveda obvezno vprašanje: Kaj si želiš, da prinese leto 2023, in česa si ne želiš?
Želim si predvsem zdravja, ugodnega počutja, gibkega telesa in poskočnih misli; časa in prostora za ustvarjanje in srečevanje z navdihujočimi ljudmi; odrskih luči in ‘švica’ plesnih dvoran; pristnih nasmehov in toplih objemov.
Urša, hvala in se vidiva.
Hvala tebi! Se vidiva.
