Festival U(krep) 2 v svoji drugi ediciji ni le nova realnost, je tudi nova sedanjost, kot je citirano v gledališkem listu.
Torej je nova sedanjost kar nova realnost, ki koraka z virusom covid-19, in je povezana s koronskimi protivirusnim ukrepi. Novi virus in novi ukrepi pa prinašajo tudi novi besednjak, ki se dokaj hitro uvršča v vsakdanji pogovor: karantena, samoizolacije, obvezne maske, testne palčke, igle in cepiva, pozitiven, negativen … Tudi se letošnje programske uprizoritve dotikajo in ustvarjalno poglabljajo v tematiko novega sedanjika. Posredovani dogodki pa največkrat potekali v Plesnem Teatru Ljubljana (PTL), tudi na drugih odprtih festivalskih prizoriščih (bar Prulček, Gledališče Glej, Park Špica) ob umetniški selekciji Katje Somrak, Andreje Kopač, Rosane Hribar, za organizacijo in produkcijo pa stali Katja Somrak, Živa Brecelj, tehnična ekipa kot vedno v akciji: Janko Oven, Aljaž Zaletel, program stekel tudi v sodelovanju z Gledališčem Glej, barom Prulček, Almo Mater Europaea − Akademijo za ples.
V prvem delu festivalskega programa, torej prvi vikend, 4.−6. junija, se je sledilo mlajšim in perspektivnim kot tudi onim, ki že posegajo po profesionalnih ravneh plesne umetnosti. Prvega večera (4. 6. ob 20. uri) se je na oder PTL pogumno zavihtel mladi Ruben Gombač (mentorstvo Jana Kovač Valdes) v afriških gibkih ritmih in kostumski barvitosti svoje plesne miniature Afrika je v meni, nato pa presenetil še s svojim koncertnim videzom, ko se na zaslonu predstavi kot vneti mladi pianist in se sprašuje: Kateri sem pravi jaz? Plesal je afriške ritme, tudi se jih skušal spomniti, kot je zapisano v gledališkem listu, njegovo ritmično telo pa se zlivalo z ritmi vroče celine. Kot je zapisano, je ob rojstvu dobil ime Kofi Amin, zdaj ko s starši živi v novem okolju, pa že spleta kulturo dveh narodov, tudi združuje ustvarjalnost dveh celin; neznano in zastrto, kot se je dalo slediti v njegovi miniaturi, pa že odstira telo samo.
V tem delu solističnih miniatur so sledili še trije avtorski plesi študentk AMEU − Akademije za ples, smer sodobni ples. Svoj solo gibalnega minimalizma Bitje, vendar mogočnega avtorskega utripa je zavela Kaja Mation Ribnikar (Urša Rupnik). Ko so utripale in dehtele njene dlani, recitirali kar elegantni prsti, zazvenela pa miniatura nenadnih in še neslišnih gibkih utripov, njen gibalni recital Bitje pa se stegoval, upogibal, dvigal in poglabljal v lastno ustvarjalno bit. Sara Janašković je po odru zavihtela svoje turistične vzdihe in jih osvetlila v avtorskem solu Potovalna agencija (Primož Ekart, Vito Weis). Je gotovo aktualna tema ob nedavnih koronskih osamitvah, njena Potovalna agencija pa jo popelje po različnih (destinacijah) smereh odra, pač na štiri imaginarne strani sveta. Zadnji avtorski solo tega programskega sklopa Exit je prispevala Nataša Djurić (Leja Jurišič), ko v čaru njej lastnih gest in gibkega minimalizma barva globine svojih otroških navad, ki jim stežka uide, kot zapiše. In če ne bi plesala, je še razmišljala … No, k sreči le pleše in se v plesu tudi pristno izraža.
Tega večera je potekala izredna plesna predstavitev gostujočih umetnikov Shivering (Drhtenje; serija Akumulacija) v koreografiji Andree K. Schlehwein, asistentka koreografije Aline Jacobs, v izvedbi Netzwerk AKS pa zaplesal duet Andrea Maria Handler in Alina Jacobs. V predstavi Drhtenje se inovativno, tudi slikovito gradijo kompleksna dinamična stanja, kot je drhtenje, ki lahko izhaja iz bolečine, strahu in negotovosti, tudi t. i. neposrednih telesnih fizičnih stanj, kot sta npr. podhladitev, krvavitev, torej nastopajoči vzroki in posledice na ravni telesne zgradbe. Duet vstopi na oder po predhodno slišnem grmenju, tudi plesalca v duetu zagrmita, se bojujeta v preigravanju drhtečih stanj, ko je eno telo v akciji, drugo pa posledično intenzivno drhti. Drhtenje je premišljena plesna kompozicija dinamičnih poletov in statičnih stanj, tudi se iskri v odličnosti izvedbe obeh plesalcev, ki jasno in precizno osvetlita stanja telesne krhkosti in premoči.
Prvi večer se je nadaljeval še v gledališču Glej (Zunanji oder), predstavili pa se dve uspešnici, dve butični izvedbi ustvarjalnih plesnih perspektiv, dveh mladih avtoric, Lare Matee Ivančič in Julije Pečnikar. Lara se je v svojem solu XXL posvetila reku, da obleka naredi človeka, razmišljala pa o svojem telesu, ki v obleki pridobi drugačno privlačno noto, bolj intenzivno, kot je golota sama. Ob glasbi Vala Fürsta Lara zabavno preigrava svoja oblačilna nizanja od skrivnostno senčene golote pa vse do navlake mnogih barvitih oblek in oblačil, pač dokler se ne zapolni velikosti XXL; ko je več najboljše, kot zapiše.
Za mladostno presenečenje prvega festivalskega vikenda pa poskrbela Julija Pečnikar s svojim plesnim solom Milnica, uprizorjenem po njenem konceptu in koreografiji, ob zvočni spremljavi v živo: Live miusic: Ilinca Forna, zunanje oko pa Vita Osojnik. Pred gledalci steče plesno-glasbeni duet, pravzaprav kabaret humornih prepletov v odličnosti izvedbe Julije in njenega (živega) džuboksa, ki se v trenutku odzove z zaželenimi zvoki v odgovor in spodbudo plesalki. Njun duet je enkratno doživetje živahne humoreske plesa ob zvočni kulisi in prijetnih strunah viole v izvedbi romunske glasbenice in pevke Marie Ilinca Băcilă. Milnica je izvirna, tudi domiselna umetniško zasnovana koreografija, ki poleti na milnatih mehurčkih časa, sarkastično niansiranih, tudi dobro namiljenih in iskrivo zasnovanih scenskih črticah; ko so gledalci svoje glasno navdušenje izražali kar na odprti sceni, na koncu pa jih navdušenje še povzdignilo.
Večerna sobota je bila namenjena plesnim zgodbam študentk Alma Mater Europaea Akademije za ples, ki so jih gradile pod mentorstvom Rosane Hribar. Njihove zgodbe so se slikovito nizale in zlivale v zelenilu Parka Špica, ob njih pa se predstavil še Mitja Obed, plesalec flamenka, s svojim kratkim utripom strasti in moči v ritmu ter zvenu podkovanih korakov. Zelenice in prostore parka, ki so jih s svojimi barvitimi plesnimi utripi izpolnile študentke AMEU Akademije za ples, pa kar oblegali obiskovalci oziroma gledalci. Produkcija AMEU Akademije za ples ali gala plesni večer se v celoti še enkrat predstavi po programu Post Ukrep 14. 6. na Kongresnem trgu.
Sobota se je znova zaključila v prostorih PTL s predstavo akcij in reakcij v brzicah plesnih izvedb ter neomejenih presežkih sodobnega baletnega tria: Unita Gay Galiluyo, Jye Hwei Lin, Woo Sang Jeon, po konceptu in koreografski viziji ter vizualni podobi koreografinje Andree K. Schlehwein Butterfly Tales (Zgodbe metuljev). Koreografijo navdihuje prhutanje metuljevih kril, ko ti lahko premikajo zračne mase, v plesu pa se osredotoča na impulze, ne glede na to, kako so ti močni, veliki ali pač majhni, vendar neposredno vplivajo na telesne procese. Gostujoča predstava koreografinje Andree K. Schlehwein Zgodbe metuljev je vznemirljivo gibalno strukturirana, tudi večplastno zasnovana ob prigodah in soočanju s stanji impulzivnih telesnih odzivov, ko poletijo plesna telesa in prhutajo njih impulzi.
Prvi festivalski tridnevni termin se konča s plesnimi filmi, premierno predstavitvijo teh po avtorskem konceptu Eun –Me Ahn, ko je vsem prijavljenim dana možnost predstaviti se v eni minuti in 59 sekundah, naslov projekta pa 1’ 59’.’ Organizirane delavnice so vodili: Eun – Me Ahn, Clint Lutes, Boštjan Gombač, Enya Belak, Urša Adamič in Vita Osojnik, predstavilo pa se je več kot 20 domačih izvajalcev, ljubiteljev in profesionalcev vseh starosti. Na zaslonu se je sledilo kratkim plesno-gibalnim poslikavam, tudi poglobljenemu razmišljanju v prostorsko utesnjenem vsakdanu za časa koronskih zapor. Po filmski predstavitvi domačih avtorjev je v baru Prulček sledila še predstavitev filmske − video produkcije, BIDAM ustvarjalnosti mladih Korejcev. Prvotno je bilo načrtovano, da se na festivalu predstavijo v živo oziroma gostujejo v tem delu festivalskega programa. Žal pa znova zagodel covid-19 z vsemi ukrepi, zato so ukrepali in posneli koreografije ter jih namenili festivalu in začrtanemu medsebojnemu sodelovanju. Da so korejske plesne miniature nastajale v času globalnih ukrepov in virusne epidemije, se da jasno razbrati po vsebinskih oblikah, ki se povezujejo z novo sedanjostjo. Avtorski duet Seed (Seme) sta zasnovala in izvajala Seahyun Lee in Eungyo Son, izpostavila pa osamitve, tudi se posvetila medsebojni pomoči, ki je v času krize nujna; ob tem pa ukazala, da nismo sami sebi namen, ampak sočasno obstojmo za vse nas. Plesalec Hyunbae Je se v svojem solu Inside of Thinks (Znotraj stvari) sooča s samim seboj, s svojim velikim in malim nemirnim jazom, ki hlasta po prijemih in ozemljitvi, prav gotovo še po svežem zraku. Avtor sola Struggle (Boj) Darae Jeon pa v nadrejeni samoti postaja sam svoj bojevnik, ki se s pomočjo gibov skuša boriti z lastnimi mislimi, tudi jih prevajati, razumeti in končno utišati. To so teme, ki so nastajale v novem in nepoznanem zdaj, v dobro zastavljeni video tehniki pa odsevale nove vpoglede v obstoječa stanja možnega preživetja.
(Tudi mi, Slovenci, smo v takratni domovini Jugoslaviji ustvarili odmevni plesni film, julija daljnega leta 1980, v produkciji ter izvedbi plesalcev Studia za svobodni ples in TV Slo − Dinarske skice. Film je sledil gledališki premieri istega naslova po konceptu in v koreografiji, koreografa ter režiserja Damirja Zlatarja Freyja, ki je predhodno pomladi istega leta tekla na programu Slovenskega mladinskega gledališča, film pa prepotoval celine in svet; se mu vseskozi lahko sledilo, tudi še v letu 1999 na omenjenih TV-programih.)
Po festivalskem programu sta stekli še dve delavnici, prvega dne v PTL delavnica Andree K Schlehwein Catching the Impulse (Ujemi impulz), nato še dvodnevna delavnica v Trubarjevi hiši literature (5. in 6. 6.) pod vodstvom dramaturga in umetnika Busha Hartshorna Giving and Receiving Feedback (Dajanje in sprejemanje povratnih informacij).
V drugem ali zaključnem vikendu festivala Ukrep (10.−12 junija) so na odru PTL in po sporedu sledile še štiri plesne premierne. Prva na sporedu pa slovenska premiera plesne predstave Hombra Masa (Človek množice) v koreografiji Vite Osojnik, ki je nastala že decembra 2020, tudi premierno uprizorjena že v Španiji in Franciji, virusna zapora pa se spustila ravno pred načrtovanim gostovanjem v Sloveniji. Plesni projekt je nastal v soprodukciji PTL s špansko plesno skupino Dantzaz in njihovimi plesalci, ki pa so končno le prispeli na oder PTL: Pauline Bonnat, Arautz Lasa, Saida Belarra, Julija Ugarte, Alicia Cayrou, Aitor Jimenez, Xian Martinez, Benat Urrutia, Diego Urdangarin, Julen Rodriguez; oblikovanje luči Vita Osojnik, avtorska glasba Maja Osojnik. Prva delovna povezava se je začela v Sana Sebastjanu v Španiji s prihodom Vite, njihova premiera pa realizirana že sredi septembra. Človek množice je prispodoba za reko ljudi, ki se kotali po velemestih. Na odru pa se posamezniki, dueti in manjše skupine urno prebijajo med gibko ter letečo skupino plesalcev. Tudi se napeto pričakuje, če jim uspe preboj, ampak človek množice se vedno znajde v tej reki sebi enakih. Plesna skupina Danzazt je dobro uigran plesni tim, kar se izkaže v koreografiji Vite Osojnik, kjer pršijo hitrosti, tudi letijo posamezniki, ki zahteva ne le moč koncentracije in natančnost izvedbe, ampak tudi presežke kondicije, ki je španski plesni mladosti očitno ne manjka. Spomnimo se decembrske PTL online premiere Začasno poravnana telesa baskovske koreografinje Blance Arrieto, ki jo je z izbranimi šestimi slovenskimi plesalci in s pomočjo asistence Vite Osojnik ter preko Zoom aplikacije tudi postavila. Na festivalu Ukrep pa se ukazala možnost za predstavite te v živo, seveda brez vezirjev.
Ker vseh, ki so sodelovali in ustvarjali decembra, ni bilo moč dobiti, je Vita koreografijo z manj plesalci na novo postavila, izpeljala pa iz prvotne premierne oblike v dogovoru z Blanco Arrieto, novi naslov pa Začasno zadržna telesa. Ustvarjali in plesali so: Alja Branc, Ema Križič, Lara Matea Ivančič, Julija Pečnikar. Nova koreografska postavitev se intenzivno barva in napaja v črtah ekspresionizma in portretih avstrijskega slikarja Egona Schielea, tudi sugestivno začrtanih rok, ko do izraza prihaja galerijski utrip ali pota, usmerjena v točko ogleda in zanimanja.
Na sporedu je 12. junija tekla 70-minutna premierna delavnica koreografinje Jerce Novak Rožnik − kako manipulirati z ljudmi in jih ujeti v nastavljeno mrežo manipulacij. Naslednjega večera je sledilo performativno predavanje tudi ob dobro pripravljenem praktikumu. Naslov Jerčine avtorske delavnice in predavanja pa Slike Grabinger − 7 enostavnih trikov, s katerimi lahko manipulirate svoje kolege v 40 minutah. Predstava, delavnica in predavanje tečejo po avtorskem konceptu in v koreografiji Jerce s pomočjo zaslona ter namišljene akterke in njene strokovne literature. Jerco Novak Rožnik poznamo kot uveljavljeno sodobno plesalko, koreografinjo in pedagoginjo, tokrat pa se predstavi kot idealna moderatorka, dobro podmazana manipulantka, ki gledalce pripravi, da ji pozorno sledijo, tudi ustrežejo njenim željam in navodilom. Njen pogovorni jezik je naraven in prepričljiv, tudi jasne dikcije, kar se redko zasledi v svetu plesa, celo vse manj pri profesionalnih govorcih. Za odličnost izvedbe te zahtevne uprizoritve v produkciji Silk Fluegge so zaslužni tudi: Martina Sochor (vizualizacija, video z Jerco N. R.), Gergely Dudas (koreografsko svetovanje), Ludwig Felhofer ( dramaturško svetovanje), Adelina Nita (urejanje besedil), Bianca Fladerer, Jerca N. R. (kostumografija), Ivan Shopov (glasba). Predstava se dogaja v obliki resničnega šova, ki se mu da vsakodnevno slediti. Celotni uprizoritveni kompleks, Slike Grabinger, v izvedbi in koreografiji Jerce Rožnik Novak je dobro nastavljeno ogledalo reklamni industriji, narcizmu, obljubam, nagradam (za oči in ušesa), ko se pritiska na sočutje, videz mladosti, zdravljenje in prehranjevanje, ko so nasveti akcija, nakupi pa načrtovana realizacija le-teh, predvsem pa zanimivo scensko doživetje, ki posega v zakrite prostore ega in egoizma.
Zadnji festivalski dogodek se konča s premiero Dimenzije stika, ki je nastala po konceptu, v koreografiji in izvedbi Karoline Gaje Rupnik Caruso in Alje Branc, ki ob Jaki Komacu in Ivi Suhadolnik Gregorin predstavljajo strnjeni umetniški klan uprizoritve. Predstava Dimenzije stika v scenski prostor vnaša nove digitalne in svetlobne manipulacije, ki se jih skuša prevajati v oprijemljivi ples dveh teles, tudi kreirati svetleče kostumske efekte in hipne scenske osvetlitve, ko uprizoritveni prostor postane nekakšen hibrid materialnega ter digitalnega, tudi se materialno lahko digitalno klonira. Predstava Dimenzije stika je nova sedanjost, ki sledi še raziskovalni procesni fazi, gotovo pa se ji obeta nova prihodnost.
Festival plesnih perspektiv U(krep) 2021 se v svoji drugi ediciji uspešno širi na mnoge ustvarjalne poljane sodobne plesne umetnosti in performansa. Na festivalu se izpostavljajo mlade plesne generacije, znani ustvarjalci in plesalci, kot kaže, se tudi vse bolj usmerja na mednarodna sodelovanja, torej postaja kar mednarodni festival U(krep) nove sedanjosti.
