UKREP 2014, festival plesnih perspektiv, je potekal v Plesnem teatru / PTL od 15. do 17. junija, izpostavil pa ustvarjalne presežke mladih po izboru selektoric Sinje Ožbolt in Andreje Kopač, ponudil prostor ustvarjalnega ukrepanja, možnosti eksperimentiranja in učenja v dialogu s plesnimi učitelji in umetniki.
Kdo so bili gostujoči izbranci in predstavljeni plesni upi na festivalu Ukrep 2014? Sinja Ožbolt je zapisala v gledališkem listu, da so to ustvarjalci ki predstavljajo svoje ideje, razmišljanja, zgodbe in znanja, tudi odpirajo vprašanje: "Kako živeti, plesati v prihodnosti!?" Andreja Kopač pa je poudarila, da ne teče več zgodba le o mladih ustvarjalcih, ampak predvsem, da gre za tiste, ki so pripravljeni ukrepati. PTL je bil te tri dni okupiran s plesalci in koreografi mlajše-nove generacije sodobnih plesnih iniciativ, ki delujejo in se šolajo v Sloveniji ali v tujini.
UKREP 2014 je torej zgoščen generacijski prostor srečevanj, kontaktov, kovanja medsebojnih vezi in možnih skupnih korakov. Pred osmimi leti so se na pobudo Roka Vevarja in Sinje Ožbolt odprla vrata bienalnega Festivala plesnih perspektiv UKREP, vmes pa se izpostavil še MEDUKREP, tako da ima delo z novimi generacijami plesalcev, koreografov in ustvarjalcevpri nas že kar utrjene temelje, ki so se začeli graditi že sredi davnih sedemdesetih ob organizacijskih prijemih ZKOS in JSKD, tudi ustvarjalno nadgrajevati z razpisi plesih tem za vsakoletno tekmovanje mladih ustvarjalcev OPUS 1, očitno pa postali temelj plesnega izobraževanja in ustvarjanja obstoječih ter prihodnjih profesionalnih profilov slovenske plesne umetnosti.
Vseh sedem, Enya, Maša, Aleks, Tini, Urša, April in Eni so ob Saši Gorše, Aniti Gregorec in Evi Posedel tvorili novo skupino plesalcev, željnih plesnih ukrepov, in se aktivno soočali s fizičnim gledališčem ter kontaktno tehniko gostujočega španskega koreografa Eduarda Torroja v njegovi koreografiji Nosilci telesa / Body Carriers. Eduardo Torroja je že leta 1986 začel sodelovati v plesni skupini Ultima vez, Wima Vandekeybusa, kjer je pozneje tudi poučeval in v njihovih predstavah deloval kot umetniški asistent, sicer pa dela v Madridu kot igralec in asistent režije pri filmih ter gledaliških predstavah.
Nosilci telesa je fizično intenzivna in zahtevno sestavljena plesna predstava, kjer so rezine tveganja postavljene na sam rob mejnikov, ko se mora zaupati lastnim instinktom in biti ves čas stopljen z dogajanjem na sceni, kjer celotna skupina vneto spodbuja moč gibalnih amplitud in vznemirljivo privlačnost prestopa zmožnega. Koreograf Torroja je ponudil koreografijo sestavljeno iz posameznih delov prvih Vandekeybusovih predstav. Skupina se je zelo dobro vživela v dramaturgijo fizičnih prebojev in bojnih poljan; bili so usklajeni nosilci teles, ki so se izkazovali v močeh fizisa in kjer je v energiji lastne gibalne strukture še posebej izstopala April Veselko. S predstavo Nosilci teles koreografa Eduarda Torroja v produkciji PTL in koprodukciji M. Torroja se je festival UKREP 2014 17.junija tudi zaključil.
V večernih urah zadnja dva festivalska dneva pa sta bili na sporedu še dve celovečerni predstavi. V koreografiji in izvedbi Tine Benko, Neže Jamnikar, Tajde Podobnik in Veronike Valdés je stekla repriza predstave 4 V VRSTO, premierno predstavljena v Velenju letošnjega marca. Novost na festivalu pa projekt Teorija strun (String Theory), ki je nastal po konceptu in v koreografiji Ajde Tomažin ter v skupni izvedbi in soustvarjanju s Christopherjem Weickenmeierjem, kjer avtorica izpisuje vidno in nevidno mrežo povezovanj, ta pa so lahko dolgočasna, sramežljiva ali celo prizadenejo. Ajda je po zaključku SVŠGL Umetniške gimnazije za sodobni ples nadaljevala študij na ALU v Ljubljani, postdiplomski študij koreografije in performansa pa zaključuje v Frankfurtu na Inštitutu za aplikativne gledališke znanosti.
V ponedeljkovem popoldnevu, 16. junija, je nastajal plesni spis HERmina, diplomski projekt treh diplomantk Akademije za ples Ljubljana: Anje Rupnik, Lare Bubić in Kasije Vrbanac, ki so na plesne študije v Ljubljano prispele s Hrvaške. Nenavadna diplomska tema zrelih plesnih obzorij se naslanja na književno delo Stepni volk / Der Steppenwolf, nemško-švicarskega pisatelja in velikega mirovnika Hermana Hesseja (1877-1962). Naslov so avtorice povzele po imenu ženske junakinje Hermine, ki v svet osamljenega moškega skuša vnesti novo življenje. Vodilo vseh treh diplomantk je izčiščen plesni jezik, ki rahlo senči stanja dualnosti, v smislu moško-ženskega principa, tudi v odnosu (volk) samotar in osebnostno stanje ali brskanje po lastni dvojnosti. Pri Anji se plesna poetika umešča v glasbeno scenske in video kompozicije, medtem ko Lara v širinah gibalnega razpona in v tišini statike osvaja praznino prostora, Kasija pa oblikuje nevidno nitko povezav med gibom in besedo, med imaginarnim in realnim. Na koncu pa trio plesnih Hermin zaveje še skupno zgodbo ob mizici s šahovnico, v igri misli in konkretnih premikov. Njihovi mentorji so: Brina Vogelnik, Rok Vevar, Rosana Horvat, Urša Rupnik. Pohvale o dobro zastavljenem diplomskem delu treh diplomantk, o izvedbi predstave in študijskem pristopu k izpeljavi začrtane teme so po predstavi kar letele in spodbujale ustvarjalni proces vseh treh avtoric, na organiziranem in vodenem pogovoru z moderatorjem Rok Vevarjem ter izbranimi gosti. Dogodek je bil tudi dobrodošla spodbuda za nadaljnje delo vseh treh umetnic.
Festival plesnih perspektiv UKREP 2014 se je končal, predstavil pa zajeten potencial novih generacij slovenske plesne umetnosti. In za mlade plesne sile je – kot kaže – pri nas kar dobro poskrbljeno s pedagogi, mentorji, koreografi, ko se spodbuja ustvarjalnost in je na razpolago uprizoritveni prostor. Kaj pa lahko mladi plesalci pričakujejo v svoji ustvarjalni prihodnosti, ko se finančna sredstva, namenjena umetnosti, krčijo v tolikšni meri, da se celo naši znani ter mednarodno priznani umetniki neinstitucionalne plesne scene radirajo s finančnih seznamov, namenjenih kulturi!? So mogoče slovenske meje preozke za ustvarjalni potencial slovenske mladine in jim ostaneta edina svetla luč Evropa ali beli svet!?
