Vsako novo koledarsko leto se za plesalce standardnih in latinskoameriških plesov že tradicionalno začne s tekmovanjem UK Open v obmorskem mestu Bournemouth na jugozahodnem delu Anglije. To seveda ne drži za pare, ki so se po razkolu dveh glavnih federacij odločili, da bodo tekmovali samo v sistemu WDSF. Ne bom pogrevala zgodovine, za nepoučene bom omenila samo to, da so od nekdaj za najprestižnejša plesna tekmovanja veljale tri angleške tekme, poleg omenjenega Odprtega prvenstva združenega kraljestva (UK Championships) še oktobrski International v Londonu in Odprto prvenstvo Velike Britanije (British Open) v Blackpoolu konec maja. Vsa tri omenjena plesna tekmovanja so samo za odrasle pare, otroci do 16 let imajo svoj plesni festival vsako leto v času velikonočnih praznikov, prav tako v Blackpoolu.
UK Championships se odvija v lepi kongresni dvorani, imenovani Bournemouth International Centre, in traja tri dni. Prvi dan je rezerviran za ‘vzhajajoče zvezde’ oziroma ‘Rising Stars’ v vseh štirih kategorijah: amaterji latin, amaterji standard ter profesionalci latin in profesionalci standard. V amaterski konkurenci sta od slovenskih parov v latinskoameriških plesih tekmovala Jan Pirnat in Ela Vukovič. Zanju je bilo to tekmovanje pomembno na več ravneh, glavni cilj pa je bil nabiranje izkušenj, kajti sta šele na začetku svoje skupne tekmovalne plesne kariere. Odrezala sta se odlično, saj sta uspela odplesati sproščeno in samozavestno. Prehitela sta skoraj tretjino plesnih parov, kar pa žal ni bilo dovolj za napredovanje v naslednje kolo, saj se je naprej uvrstila le polovica prijavljenih parov. Plesalca sta se prihodnji dan pomerila še v glavni konkurenci amaterjev latin, kjer sta spet opravila svojo nalogo zelo solidno, hkrati pa ugotovila, v katero smer morata delati v prihodnje, da bosta še bolj prepričljiva.
Drugi tekmovalni dan je vedno rezerviran za amaterje v latinskoameriških plesih ter profesionalce v standardnih plesih, tretji dan pa za amaterje standard in profesionalce latin. Prva kola se začnejo že zjutraj, po krajšem popoldanskem odmoru se začne večerni del ob 19.30, ko se elegantno opravljenim sodnikom in sodnicam ter seveda plesnim parom v dragocenih plesnih kostumih pridružijo gledalci v večernih toaletah. Večerni del programa je poseben tudi zaradi žive glasbe tradicionalnega orkestra Rossa Mitchell.
Vsak dan sodita dve garnituri po 13 sodnikov, ena za standardne in druga za latinskoameriške plese. Kar je zanimivo, a v bistvu sploh ne bi smelo biti zanimivo, temveč popolnoma razumljivo in normalno, je to, da vsi vemo, kdo so ti ljudje. Razen dveh ali treh Azijcev, ki jih nisem poznala, poznam od 78 sodnikov (šest garnitur po 13) vse! Res, da je večina sodnikov angleških, med njimi tudi uspešni nekdanji plesalci od drugod. Tekmovanje amaterjev latin je sodil naš Andrej Škufca, ki – odkar je nehal tekmovati –, sodi več ali manj vsa pomembna tekmovanja v WDC-organizaciji.
Od 179 plesnih parov so se v finale uvrstili en par iz Italije, en par iz Anglije, dva para iz ZDA in dva iz Slovenije.
Predstavitev finalistov je priložnost, da se vsak par predstavi posebej. Saša in Klemen sta bila na vrsti prva in sta zaplesala čačača. Ker pari vedo, da so predstavitveni plesi čačača, samba in rumba, se ponavadi posebej pripravijo za to priložnost, da bi ‘ogreli’ občinstvo. Klemen in Saša sta se odločila zaplesati nekaj uvodnih taktov kar na odru pred orkestrom, nato sta se spustila po stopnicah na parket in skupaj z orkestrom zaključila svoj kratki solo zelo profesionalno.
Rezultate so razglasili od zadaj naprej. Šesta sta bila Američana Austin Joson in Nino Dzneladze, peta Italijana Salvatore Sinardi in Viktoriya Kharchenko, četrta pa Petar Daskalov in Zia James za Anglijo. Tretje mesto sta zasedla Damir in Anna. Drzna izbira Anninih oblek popolnoma brez bleščečih swarovski kristalov mi je bila osebno sicer všeč (mislim, da so bile tri, a nisem popolnoma prepričana, ker so bile skoraj vse enake), vendar mi je delovala kot siromašna sorodnica preostalih finalistk. Na to karto je igralo že precej plesalcev in plesalk v preteklosti, a se je le redkim posrečilo narediti vtis, ki so ga želeli. Treba je vedeti, kdaj si to lahko privoščiš. Sicer pa njun rezultat ni utrpel nobene škode, saj sta pristala na pričakovanem tretjem mestu, čeprav sta sama nedvomno ciljala na več.
Pred razglasitvijo drugega mesta je napovedovalec Colin James naredil precej dolg dramatičen odmor, po katerem je popolno tišino v dvorani presekalo ‘from United States of America’ (iz ZDA; op. p.) ter imeni Ferdija in Yulije. Tega trenutka Klemen in Saša verjetno ne bosta nikoli pozabila, tudi z mano bo ostal dolgo. Slučajno sem takrat stala sredi skupine plesalcev, trenerjev in sodnikov iz ZDA, ki so bili popolnoma šokirani, predvidevam, da plesalca prav tako. Klemen in Saša sta tako prišla do svoje prve zmage v amaterski konkurenci na prvem od treh največjih in najpomembnejših tekmovanj. Po prejemu pokala in nagrad sta zaplesala jive kot častni ples. Jive je tudi ples, ki je odločil o zmagovalcu. Rezultat je bil tesen, kajti po štirih plesih sta bila para izenačena, tako da je na koncu ravno Klemnov najboljši ples nagnil tehtnico v njuno smer.
Ferdie in Yulia sta se na izgubo krone odzvala z izjavo, da bosta kljub napovedanemu prestopu med profesionalce ostala med amaterji, in sta napovedala ‘revanš’. Vsekakor bomo konec maja priča razburljivemu dogajanju na znamenitem blackpoolskem parketu.
Moram reči, da je bil tokratni UK Championship eden najlepših plesnih dogodkov, ki sem jih imela priložnost spremljati v živo v zadnjih nekaj letih.
Že ob gledanju ‘vzhajajočih zvezd’ sem ugotovila, da nihče ne pleše grobo ali brez občutka za glasbo ali partnerja. Pari so sicer boljši ali slabši in razlike med njimi seveda obstajajo, ampak v nasprotju s pari, ki jih pogosteje vidimo na tekmovanjih v WDSF-federaciji, tukaj dejansko vsi plešejo, vsi se trudijo interpretirati glasbo in vsi se ukvarjajo oziroma komunicirajo s svojimi partnerji. Tisti malo slabši pač vse to počno malo manj nadzorovano, manj intenzivno in manj prepričljivo, ampak jih je kljub temu lepo pogledati. Ob gledanju nekaterih nastopov drugega in tretjega dne sem bila celo ganjena do solz, kar se mi že dolgo ni zgodilo. Mislim, da je glavna razlika v tem, da se večina plesalcev in zlasti mlajših trenerjev v WDSF-federaciji ukvarja z iskanjem bližnjic, kako čim hitreje do čim boljšega rezultata, medtem ko tukaj vsi raziskujejo in razvijajo ples v pomenu harmonije med obema akterjema in glasbo. Plesalci, ki so v vrhu, so večinoma malo starejši od svojih ‘športnih" kolegov, večina se jih potem poda v profesionalne vode, kjer tudi vztrajajo kar precej let, preden se poslovijo od plesnega parketa. Nemalokrat tekmujejo do štiridesetega leta ali celo več. Razumejo, da je za vsak kvalitativni premik potreben čas, in da če se dela na silo, potem to pač ni to. Na treningu se bo plesni par ukvarjal z vsako malenkostjo, da se približa tistemu harmoničnemu občutku, ko se vsi elementi zlijejo v celoto, kar bo gledalcu pričaralo občutek, da prisostvuje nečemu čarobno lepemu in privlačnemu. Na drugi strani imamo žal mnogo premalo visoko strokovnega sojenja in prevelik vpliv političnih skupin, ki vsiljujejo svoje poglede na ples, ki naj bi bil v prihodnje omejen na tisto, kar je objektivno merljivo z novim sistemom sojenja, po vzoru sojenja drsalcev. Umetniška nota se zanemarja na račun zmogljivosti in učinkovitosti.
Všeč mi je Fredijeva (Novak, Danielin mož, op. up) ideja, da bi imeli v idealnih pogojih eno svetovno plesno federacijo, ki bi imela podobno kot drsalci športne in plesne pare. Tako bi vsak vedel, kaj je tisto pravo zanj. Športnim parom bi v tem primeru dovolili dvige, lahko bi delali akrobacije in ocenjevani bi bili tudi z vidika težavnostne stopnje elementov. Plesni pari pa bi bili bolj artistično naravnani in pri njih bi iskali osebno interpretacijo, karakterizacijo, ritmičnost, harmonijo med partnerjema in podobno. Tako pa se je zgodilo to, da je ena krovna organizacija začela spreminjati pravila igre, zaradi česar se ples počasi spreminja v telovadbo ob glasbeni spremljavi, tisti, ki želijo plesati, pa morajo zapustiti okrilje svojih nacionalnih zvez. Tako se na plesnih prizoriščih, ki so od nekdaj veljala za vrhunce plesnega dogajanja v svetu, pojavlja vse več tekmovalcev, trenerjev in plesnih sodnikov, ki so bili še pred kratkim (ali so še) v športno obarvani WDSF-federaciji, pa se pridejo nagledat in uživat v plesu, ki ga lahko vidijo in doživijo le na drugi strani.
Za konec bi se še enkrat rada zahvalila Klemnu in Saši za nepozabno doživetje ob spremljanju njunega plesa in jima od srca čestitala za osvojeno odličje.
Bralce seveda vabim, da se nam pridružijo v angleškem Blackpoolu konec maja, ko bosta Klemen in Saša branila svoj položaj na samem svetovnem vrhu med plesalci latinskoameriških plesov! Žal ju v Sloveniji ne boste videli tekmovati, saj so vsa tekmovanja pri nas, vključno z državnimi prvenstvi, rezervirana za tekmovalce WDSF-federacije, ki sta jo Saša in Klemen že pred mnogimi leti zapustila.
Na povezavi dancesportinfo.net boste v kratkem lahko prebrali tudi obsežen intervju s Sašo in Klemnom. Podrobne rezultate z UK Championships si lahko ogledate na www.easycompsoftware.co.uk.
