V produkciji gledališča Divadlo Štúdio tanca (DTŠ Banska Bytrica, Slovaška) je bila šestega februarja posredovana online plesna premiera v živo, Besi.
Umetniško ekipo predstave so sestavljali: koreografija Milan Tomášik, dramaturgija in glasba Jakub Mudrák, scenografija in kostumi Ivana Macková, oblikovanje svetlobe John Ćief. Koreograf, pedagog in plesalec Milan Tomašik je bil povabljen s strani DTŠ za novo premierno postavitev v izvedbi njihovega profesionalnega plesnega ansambla v mednarodni sestavi: Tibor Trulik (SK), Michaela Mirtova (SK), Jason Yap (MAL), Laura Carolina Garcia (RCH), Bartosz Przybylski (PL), Julie Charalambidou (CY). Plesna skupina DŠT je tudi edina tovrstno delujoča umetniška plesna skupina na Slovaškem, ki nove kandidate izbira na vsake dve leti ob razpisu avdicije.
Plesni gledališki studio v Banski Bistryci je bil postavljen leta 1998, organizirala in vodila pa je mgr. Zuzana Ďuricová Hájková v podporo umetnikom in njihovemu avtorskemu delovanju. V novem tisočletju, pred skoraj desetimi leti, je gledališče pridobilo novo moderno stavbo s tremi studii in vsemi potrebnimi prostori za svoje profesionalno delovanje, tudi je edinstvena tovrstna ustanova na Slovaškem. V teh 22 letih svojega obstoja je DŠT uprizoril 1400 predstav, od tega 350 na gostovanjih po domačih in tujih odrih, ko beležijo več kot 120.000 gledalcev, ki so spremljali njihove predstave; najdaljši staž v skupini ima plesalec Tibor Trulik.
Ustvarjalca Tomašik in Mudrák sta skupaj sodelovala v zanimivem plesnem projektu o duhovni hrani: Pokrem, uprizorjenem konec lanskega februarja v produkciji PTL in podpori DŠT, torej malo pred razglasitvijo epidemije. Slovak Milan Tomašik je praktično po zaključeni plesni akademiji P.A.R.T.S. v Bruslju zasnoval svoj novi dom, kot tudi prostor umetniškega delovanja pri nas v Ljubljani. Vsa ta leta svoje uspešne umetniške plesne kariere kot plesalec, koreograf in zelo zaželen pedagog je vseskozi aktivno prisoten tudi na mednarodnih odrih kot v umetniških povezavah s svojo rodno domovino, ki nikakor ni spregledala njegovih umetniških presežkov in uspehov. Tako je poleg niza osvojenih nagrad postal še prejemnik nagrade župana mesta B. Bistryca, tudi nagrade ministra za kulturo Slovaške republike in nagrade Doska 2019 za izredni ustvarjalni opus na področju plesnega gledališča in plesnih produkcij.
Svoj letošnji projekt Besi je koreograf Tomašik pripravljal v negotovosti časa, v teku drugega ‘lockdowna’ nastopajoče virusne epidemije, k sreči je celotna ekipa le imela možnost skupnih priprav (čeprav pod koronsko ostrico Demoklejevega meča), in so decembra začeli z vadbenim in ustvarjalnim procesom, ob tem pa upali, da bo premiera uprizorjena na odru pred gledalci, celo menili, da bo januar tisti pravi termin. Na koncu pa vsekakor zadovoljni, da je premiera sploh lahko ugledala dan 6. februarja, seveda na spletu v živo in na video projekciji, kar so snemale štiri kamere; cela ekipa pa se kar teden pred snemanjem posvečala le zahtevam snemanja, ko je bila predstava namenjena odrski uprizoritvi v živo.
Nenavadni naslov Besi v trenutku utrne misel na velikega ruskega pisatelja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega in njegov roman Besi, ki je izšel leta 1872 z naslovom v ruskih pismenkah: Бесы (zli duh). Roman beleži čas ruskega cesarstva konec 19. stoletja, ko se pisatelj kritično odziva na nova revolucionarna gibanja, tako levih kot desnih, tudi jih naznani kot demonsko energijo ali zlo. In ker gre za slovaško plesno predstavo, sem skušala pomen besede besi poiskati še v njihovem slovarju, žal neuspešno, vendar je iz samega vira prispel odgovor, da v slovaškem jeziku beseda besi pomeni veliko jezo, torej bi v našem prevodu to bil bes, demonski bes. Ilustracijo knjige se zasledi tudi na logotipu predstave, ko besedo besi okviri tenko začrtana kontura knjižnih platnic. Besi je tudi prepoznaven zaščitni znak nekaterih multinacionalk, ki proizvajajo elektronske prevodnike za aktualne ’demonske’ zaslone. V razlagi, opisani na facebook strani DŠT, zapišejo, da so navdih za temo dobili v zgodovinskem razvoju dojemanja lepote, ki pa za seboj pušča nezaželena posledična stanja, kar je pravzaprav tudi vsebinsko jedro njihovega novega plesnega projekta. Koreograf Tomašik je znano dober poznavalec zgodovinskih plesov, glasbe in filozofije viteških časov. Tako so se pri ustvarjalnem procesu poglabljali še v čase junaških zgodb o vitezih, tudi v lirično poetiko srednjeveškega romana ali t. i. bukle, kar se v 13. stoletju francoskega viteštva da zaslediti v poetični liriki romana o vrtnici.
Začetek te petdesetminutne koreografske poeme o demonskih in življenjskih silah se začne s premišljeno alegorično interpretacijo Tiborja Trulika, ki dramatizira stanja presenečenja ob domnevnem srečanju z novim in zastrašujočim, pa vendar ob tem ni zaslutiti prevlade strahu, ko se pravzaprav odseva prepoznavna nota igrivosti ali mladostnega optimizma, značilnega za Tomašikov koreografski opus. Trulikovemu doživljanju presenečenja se kmalu pridruži še plesalka, ki metaforično ilustrira gibka stanja negotovosti in strahu, ki kar opomnijo na klovnovske junake. Sceno ves čas spremljajo ritmi napetosti in časovnih sekvenc, ki še dodatno dramatizirajo mozaik plesnih utrinkov skupine šestih plesalcev. Ob naslednjem vhodu pa se že zazna prvi scenski predmet, upogljivo palico, primerno uporabno za akrobatske lučaje, nato pa že pristopi drugi plesalec tudi s palico v roki. Dve palici in dva plesalca začneta kar okviriti plesalkin prostor, in ko se že zdi, da bo ona postala njuna ujetnica, sledi velikodušna viteška manira odpiranja njenega zajetega stanja. Tovrstne situacije nenadnih sprememb ali akcije in reakcije se kar pretakajo, tudi stilno ilustrirajo po sceni, še posebej ob profiliranih količkih in palicah, ki postanejo nov dinamični element gibalnih in ritmično scenskih vsebin. Paličje se preklada in premišljeno postavlja, kot bi se snovala nova mikado pravila, ki zahtevajo moč koncentracije, natančnost, dorečena ravnotežja, tudi poglobljeni notranji mir. Tako, kot je to spodaj, se enako dogaja tam zgoraj, in obratno, ter se paličje hiti obešati v zračne sfere scene. Paličastemu gibanju sledijo ravne plesne forme, linije in diagonale, tudi se zaznajo prispodobe športnih iger in bojev ter se v značilnih gibalnih konturah ilustrirajo lokostrelci. Scena paličja je očitno nov likovni ton Tomašikove koreografske izpovedi, sicer v podobnem scenskem okviru prvič zaznan v koreografiji Fight Bright (2018) v bleščeči stilizaciji polkrožnih skled. Obe sceni pa v tolikšni meri dorečeno strukturirani, da bi lahko kot gibka likovna instalacija zapolnili tudi kak galerijski prostor. V tako zasnovan likovni scenski okvir se dobro podajo tudi moderno ukrojeni plesni kostumi, tako kot svetlobno oblikovanje, ki še dodatno potencira estetiko koreografske strukture. Vseh šest plesalcev deluje kot uigrana ekipa, ki se fluidno pretaka in povezuje v sodobnih kontaktih, zdrsih ter padcih, ko ima vsak gib svoj pomen in pridih, tudi pripomore k presežku ustaljenih sodobnih ter akrobatskih form. Poetiko bojevnika odpleše Jason Yap, subtilni samurajski ples gibalne estetike, ki poglablja duhovne moči in širi telesni energetski potencial. Tako kot se scena gradi, se hkrati tudi ruši, vendar v novih silnicah svetlobnih manipulacij in senčenja v ozadju, ter se skupina prepušča novemu gibkemu toku skupinskega mreženja. Na koncu pa zaključek, ki ga znova pečati in dramatično potencira plesalec Trulik, tokrat v popačenih grimasah in bolečinah nemih vzklikov domnevno preutrujenega bojevnika, ki − kot kaže −, v življenjskih silnicah zemeljskega magnetizma nikoli ne najde svojega miru. Tudi se koreograf znova optimistično poigra, ko v bolečino zreže s svojo igrivo noto upanja in se čisto na koncu znova zbistri pogled utrujenega borca. Koreograf Milan Tomašik z izbrano umetniško ekipo in plesno skupino DŠT ni izpisal drame o demonskih človeških energijah, ki gradijo, rušijo in uničujejo, niti jih kritiziral, ampak v poetiki gibalnih izrisov, tudi s pravšnjo mero življenjskega optimizma predvsem skušal osvetliti, omiliti, tudi preusmeriti v nove igrive, iskrive tokove, ki lahko sproščajo, celo izničijo nakopičene napetosti.
Tako kot Milan Tomašik lahko le upamo, da bomo njegovi koreografski poetiki Besi lahko sledili tudi v živo na odru umetniške realnosti in ne le na video projekciji, ki je sicer bila dobro posneta in jasno predstavljena. Saj vendar online posnetek v živo ne more pričarati umetniškega doživetja, ki ga nudi gledališki oder v neposrednem stiku z občinstvom; in Tomašik že razmišlja o najprimernejšem odru, obenem se že nagiba k Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Po online premieri Besi ga čakajo novi izzivi, ko s ponedeljkom steče njegovo poučevanje na plesni akademiji Alma Mater Europaea, hkrati pa tečejo dogovori o koreografskem sodelovanju z režiserko Slavko Daubnerovo v dramskem gledališču v Nemčiji (Karlsruhe) .
