Najnovejša avtorska predstava koreografinje in plesalke Tanje Zgonc Tulkudream / Sanje Tulkua se spleta v belini japonske plesne buto umetnosti, tako kot avtoričin ustvarjalni opus zadnjih 25 let. Tanja Zgonc poučuje kot redna profesorica na AGRFT predmet plesne in gibne ustvarjalnosti, je tudi prejemnica več nagrad za svoj koreografski opus, med drugim tudi nagrade Prešernovega sklada v letu 2002 za svojo koreografijo kozmične energije Kagami odsev (2000) in Povodnega moža, za najboljšo koreografijo leta 2002 za uprizoritev žive budistične mandale Koora ( 2002).
Japonski sodobni ples se je porajal v času nemškega ekspresionizma, imenovanega tudi Ausdrucktanz, pri nas poznan kot izrazni ples, ko so japonski plesalci obhajali šolo Mary Wigman in ko sta Kazumo Ohno in Hijakata Tatsumi postavila japonsko plesno sodobnost na radioaktivnem pogorišču Hirošime; ko je po odvrženi atomski bombi sivo-beli radioaktivni prah prekrival zemljo in trupla. Buto se je na zahodu populariziral sredi 80-tih, v času, ko so se koreografije obeh ustanoviteljev in njunih učencev predstavile tudi Evropi.
In sredi osemdesetih je začela svojo plesno pot v belini telesnih brazd buto japonske sodobnosti tudi Tanja Zgonc, ko se je seznanjala, poglabljala in se tudi izpopolnjevala pri japonskih buto mojstrih: Kazumu Ohnu, Yoshitu Ohnu, Kou Murobushiu, Carlotti Ikedi in Tadashiu Endu, ob tem pa razvijala svoj lasten princip meditativnih povezav gibalno telesnega izraza, ki se pri njej še posebej aktivira in odslikava v napetostih gnetenj in prepogibanj hrbtišča. Beseda tulku se povezuje s tibetanskim izročilom o čistem fizičnem telesu duhovno razsvetljenih budistov, Tulku je tibetanski Lama ali budistični verski voditelj, ki se je zavestno odločil za ponovno rojstvo z namenom razsvetljenja in širjenja verskega poslanstva.
Umetniški preplet filmske beline in kontrastov teme onstran videnega je delo intermedijske umetnice, kostumografinje, scenografinje, filmske režiserke in video umetnice Eme Kugler, nagrajenke Prešernovega sklada v letu 2008 za film Le grande Macabre in performans Introitus ter velike prijateljice plesne umetnosti.
Iz monumentalne statičnosti zavibrirajo nova življenja, se odkrivajo človeške ribice, kobilice, vsemogoča bitja v verigi življenjskega rojevanja na planetu Zemlja, vse do podobe človeka, ko se iz njegovega grla izvije glasen smeh (Igor Sviderski). Takrat se Tulku razjasnijo obzorja in končno lahko odide k novemu počitku, to je trenutek, ko se sreča z dozorelo dušo, novim mladim in bodočim modrecem (modrijanko Rosano Hribar), ki se je v prvi skici spuščala v globino zemeljske materije, da bi kot novorojeni feniks vznikla in se utelesila v svojstvenem prepletu plesne sodobnosti in japonskega buta. Njen ples je občudovanja vredna inovativna in sodobna oblika slovenskega prispevka k japonskemu butu. Rosana je dejala, da prav rada ustvarja s plesno kolegico in koreografinjo Tanjo Zgonc, ki točno ve, kaj hoče, in zna jasno voditi tok svoje koreografije. K temu enkratnemu sožitju umetniških oblik so prispevali tudi Aldo Kumar z avtorsko glasbo, kostumograf Alan Hranitelj in oblikovalec svetlobe David Orešič.
Tulkudream je plesno meditativna oda o človekovem stvarjenju in njegovih povezavah z vesoljem, ki lahko v vsakem obiskovalcu spodbudi nova in njemu svojstvena obzorja estetskega čutenja ter filozofskega razmišljanja o času in življenju zemeljskega razodevanja.
