Leteči Tomi vam razkriva, kako uspešno je bilo lansko leto plesanja in raziskovanja.
Dragi Tomi, pozdrav, in ko si dal na družbeno omrežje odličen video, ki je nastal lani na newyorških ulicah, sem se seveda takoj spomnila nate, in razkrijva našim bralcem in bralkam, kako si prišel v Ameriko, kje si plesal, kaj si plesal, koliko časa si bil tam?
Tokrat sem Ameriko obiskal s francoskim plesnim ansamblom, ki deluje pod vodstvom koreografa Hervéja Koubija. Tam smo v dveh tednih izpeljali po eno predstavo What the day owes to the night v mestu Oswego (New York) in v mestu Cleveland (Ohio), nato pa še šest zaporednih Barbarian nights v gledališču Joyce v mestu New York. Gre za sodobni ples, poln elementov brejka in akrobatike.
Kakšno je bilo življenje brejkerja, kot si ti, v deželi breaka?
Predvsem aktivno. Večji del dneva smo preživeli v gledališču − do devet ur. V jutranjem in večernem času pa sem se ne glede na utrujenost radovedno podal po mestu, raziskoval, snemal, spoznaval mimoidoče − in kot vedno tekal naokrog s tempom, kakor da je to zadnja priložnost, da zaužijem trenutek. Bolj ali manj sem imel takrat tudi prav, saj se je kakšen teden po vrnitvi v Evropo vse spremenilo, in vedno me bo hranil občutek, da sem vsakič do zdaj izkoristil čas in okoliščine, kolikor mi je energija le dopuščala.
Predvidevam, da si se zaradi korone vrnil nazaj v Slovenijo?
Od marca do septembra sem (pre)živel v Nemčiji. V Slovenijo sem se vrnil šele konec novembra, po enem letu odsotnosti.
Se boš še vrnil, so ponudbe?
Ponudbe so, a načrti so se že večkrat znova začrtali in prestavili, tako da je vse nepredvidljivo in nimam pričakovanj. Če se vse odvije po najboljšem scenariju, uspeli naj bi nadomestiti turneje v ZDA, Kanadi, Združenih Arabskih Emiratih in drugod po Evropi. Prav tako upam, da bom uspel nadomestiti sodniške priložnosti in plesne delavnice v tujini.
Januar je skoraj za nami in zaupaj nam, kakšno pa je bilo tvoje koronsko leto 2020?
Za sabo imam zelo uspešno sezono. Odplesal sem okoli 30 predstav, delil znanje na številnih delavnicah, obiskal deset držav, posnel veliko zanimivega gradiva, približal svojo blagovno znamko ‘iampossible’ novim ljudem in na splošno dodal ogromno zadovoljstev v zbirko neprecenljivih spominov. Prvo trimesečje korone sem imel čast, da sem lahko bival z nekaterimi velikani nemškega youtuba v mestu Köln (Nemčija). Poleg praktične pomoči pri njihovemu snemanju in ustvarjanju sem jih tudi rekreacijsko treniral. Moji edini zadani obveznosti sta bili jutranji in večerni trening z vmesnim počitkom. Zaradi prekinitve turneje sem prek spleta začel nuditi individualno učenje, ki bo najverjetneje ostalo aktualno in zelo praktično tudi po sprostitvi ukrepov. V času spomladanske epidemije sem sodil tudi dve mednarodni tekmovanji, prav tako prek računalniškega zaslona. Junija sem se iz Nemčije odpravil na priprave v Francijo, kjer smo poleg predstave v Parizu odplesali dve udarni točki tudi v televizijski oddaji Le Grand Echiquier. Poletje sem preživel v mestu Düsseldorf (Nemčija), kjer sem poleg nadaljnjega spletnega poučevanja učil posameznike in skupine tudi v živo v lokalni plesni šoli. Kar nekaj plesalcev, željnih znanja, me je takrat počastilo s prihodom iz drugih, oddaljenih krajev Nemčije. Septembra smo s francoskim ansamblom odplesali teden dni priprav in osem predstav. Poleg Francije smo bili v gosteh na festivalu v Beogradu in na festivalu v Milanu. Oktobra so se ukrepi zaradi korone v Franciji poostrili, predstave so bile odpovedane, a kljub temu so se našle nove priložnosti. Vodstvo ansambla mi je namenilo poučevanje plesa v osnovnih šolah in snemanje ter urejanje medijskih vsebin. Če povzamem in dodam, leto 2020 je zame bilo sanjsko, izpolnil sem nekatere dolgoletne osebne želje. Zadnja leta se mi je zaradi dinamičnega tempa kopičila tudi tiha želja, da bi se čas in obveznosti ustavili. Rutina, statika in okoliščine v Nemčiji so mi zelo koristile, da sem naslednje obveznosti opravljal z več zagona.
Predvidevam, da si se tudi razveselil novice, da je breaking dokončno potrjen kot olimpijski šport, in prva tekma bo na olimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Kaj tebi to pomeni in kaj to pomeni za celotno break skupnost?
Zelo sem vesel, breaking na OI na nek način predstavlja uresničitev moje domišljije. Prva tovrstna prelomnica so bile mladinske OI v Buenos Airesu 2018. Ko sem bil še otrok, sem na neuradnih ‘battlih’ vedno tekmoval proti starejšim. Vsak poraz v prvem krogu je bil motivacija, da toliko bolj napredujem. Zelo kmalu za tem sem osvojil prvo zmago na odprtem ‘battlu’, star sem bil 12 let. Le sčasoma so na neuradnih ‘battlih’ v tekmovalne programe dodali starostne kategorije ali celo posebno za začetnike. Takrat sem kot nadpovprečen in zelo motiviran otrok sanjal o vsem tem, kar je za mladostnike na voljo zdaj. OI so priložnost, da breaking doživi boljšo družbeno preobrazbo in posodobitev za višji ugled. Upam, da bo več delovnih in bolj cenjenih priložnosti za plesalce, trenerje in tekmovalce. Do nadaljnjega razvoja breakinga, do vse večje motivacije plesalcev in vsega, kar služi k izboljšanju kakovosti breakinga, pa bi kljub temu prišlo po naravni poti, tudi brez OI. Kakor vedno do zdaj.
Zakaj meniš, da je breakingu uspelo priti med olimpijske športe?
Mislim, da zasluga gre tistim, ki so zadnjih 30 let neprestano organizirali in razvijali največja prvenstva. Najbolj ključnih je bilo po mojem mnenju zadnjih dobrih pet let, ko je skupina intelektualnih aktivistov naše scene skrbela za strokovno predstavitev le-te in vse skupaj so podkrepili z ubeseditvijo kulture tekmovalnega brejka v uraden, razumljiv in objektiven pravilnik. Breaking je vse od začetkov do zdaj v neverjetnem razvoju. Že kar nekaj let trdim, da je to najzahtevnejša (ne le plesna) panoga − v povprečnih 40 sekundah, ko posameznik izvaja svoj ‘izhod’, se prepleta veliko tehnično zapletenih elementov. Ples, ritem, ravnotežje, težavnost, pretok gibov, izvirnost, izražanje osebnosti, vzdržljivost in še in še. Že samo s telesnega oz. športnega vidika, gre za zelo futuristično disciplino, ki po mojem mnenju prekaša vse športe. Breaking je zakon.
Kogarkoli sem spraševala o kandidatih za potencialno kolajno, so omenjali tvoje ime. In ker vem, da si samozavestna oseba, si upaš napovedati, ali lahko osvojiš olimpijsko kolajno ali celo zlato?
Štiri leta so kar dolgo obdobje, pustimo se presenetit.
Torej treniraš na polno. Kako pa se odvija treniranje in seveda poučevanje v teh korona okoliščinah?
Treniram telesu prijazno z veliko manjšim tempom, v naravi in doma v sobi, poučujem pa prek spleta.
Se boš udeležil državnega prvenstva v modernih tekmovalnih plesih Plesne zveze Slovenije? Te ta del tekmovanj še zanima ali si prerasel IDO-tekme?
Državnega prvenstva se ne bom udeležil. Za zdaj je tekmovalno udejstvovanje na premoru zaradi drugih prioritet in obveznosti, ki jim že vrsto let vzporedno namenjam čas in energijo.
Tvoj vzdevek Tomifly bi v prevodu pomenil Leteči Tomi, kajne? In res se zdi, da letiš po parketu, prizorišču. Kaj meniš, da je po tvoje najbolj prepoznavno gibanje ali pa tvoj značilni gib?
Leteči Tomi − da, po tem vzdevku me je večkrat poklical in imenoval legendarni break plesalec Mauro ‘Cico‘ Peruzzi iz Italije. Prav on je navdihnil večino mojega jaza in plesnega sloga. Vsekakor sem največji pečat pustil z navpičnim vrtenjem na dveh rokah − 2000. Pri tem elementu ne gre za izvirnost, ampak za redkost le-tega na tekmovalnih odrih in njegovo tehnično težavnost. Moj plesni značaj je zmes nepredvidljive dinamike in lebdečega gibanja.
Pred leti si za moj portal dejal, da mora biti ples vedno zabava, nikoli obveznost. Še vedno tako misliš ali bi dopolnil še s kakšno mislijo?
Mislim, da je izjava še kako aktualna, sploh v tem korona obdobju, ko lahko plešemo le sami s sabo med štirimi stenami. Ključno je ohranjati in krepiti veselje v preprostih trenutkih, ko se svobodno gibamo ob glasbi. Trenutno smo v obdobju vrhunske kakovosti, norih vizualnih vsebin in neskončne tekmovalnosti. Treba se je zavedati, da vsak posameznik, ki zablesti čez noč, je najverjetneje koval svoje veščine že veliko let pred tem, v tišini in samoti. Uspeh ni nikoli zagotovljen, lahko pa si izberemo, da bomo uživali v postopku rasti.
Tomi, kaj naj ti prinese leto 2021, kaj si želiš in kaj želiš svojim kolegom, koreografom, plesalcem in nam gledalcem?
Tudi letos se prepuščam presenečenjem. To je namreč že delovalo, saj sem se ravnokar vrnil z enotedenskega snemanja projekta in poučevanja na prestižni baletni akademiji v mestu Cannes, v Franciji. Zelo si želim, da bi se moja plesna misija nadaljevala s profesionalnimi prelomnicami na svetovnih plesnih odrih. Verjamem v brezpogojna dejanja in skromna pričakovanja. To mi je vedno uresničilo vse nemogoče sanje, in če bom po tem receptu zmagal tudi letos, odlično. Vsem želim zdravja in vsega, kar pričara osebno zadovoljstvo. Plesalcem pa predvsem, da se lahko vrnemo v naš edinstven okoliš, poln nepopisne energije, ki smo jo deležni v dvoranah, na nastopih in na tekmovanjih. Ples bo za vedno najlepše obdobje našega življenja.
Hvala za tvojo energijo in ostani zdrav!
