Tomaž Ambrož zaprl vrata Akademije za ples; pod streho je prvo šolsko leto

Dekan Tomaž Ambrož je lahko zadovoljen, saj je pod streho prvo študijsko leto Akademije za ples. Na zaključnem nastopu so ob koncu drugega semestra zaplesale študentke Katedre za džez ples: Tina Benko, Lucija Boruta, Maja Huber, Neža Jamnikar, Amy Anne Kennedy, Lara Mahkovic, Tanja Pavošević in Maja Ropret.

Katedro za sodobni ples so predstavile Tina Benko, Maja Huber, Neža Jamnikar in Tanja Pavošević; Katedro za družabni ples pa: Mateja Hočevar Prokofijev in Sabina Žabjek. Zaključne predstavitve pa se niso udeležili študenti Katedre za tekmovalni ples: Peter Nejko Levak, Tjaša Predan in Valerija Rahle, ki so  v teh junijskih dneh povsem okupirani s tekmovanji, kot so nam pojasnili ob zaključnem srečanju.

In če se mi je  po prvem semestru zdel njihov akademski nastop še nekoliko tog in negotov, so se ob koncu prvega letnika šolanja in tega junija predstavili v novi in obetavnejši luči. Plesni napredek je bil več kot očiten. Razlika med plesno vadbo in plesnim nastopom, pa čeprav enakih plesnih segmentov, se vedno zazna in občuti, kajti v skladnosti gibanja in plesanja ne uživa le gledalec, ampak tudi nastopajoči, kar se vidno izraža v plesalčevem podajanju plesne tematike. Da pa bi se lahko dosegala stopnja plesno gibalne harmonije in perfekcije, mora plesalec najprej uskladiti svoje gibalne zmožnosti z lastnim telesnim ustrojem, in to se dosega le s konstantno vadbo pod strokovnim vodstvom, praktično enako kakor se s kontinuirano vadbo oblikuje dober instrumentalist, do stopnje virtuoznosti poleg osebne kreativnosti pa je potreben še čas izkušenj in dozorevanja "ob stalnici užitkov nikoli zaključene vadbe".

Rednih in strokovnih treningov študentom Akademije za ples gotovo ne manjka, dopoldanski čas je namenjen študijskem programu izbrane plesne oblike, dodatne plesne usmeritve pa se dogajajo v popoldanskih terminih.
V drugem semestru je džez plesno tehniko vodila plesalka in koreografinja Ingrid Radman. Zaključni nastop se je začel z njeno domiselno koreografijo ob stolih na glasbo Adele-Turning Tables. Skladno in v harmoniji skupine so nastopile vse študentke Katedre za džez. Takoj za tem smo iste plesalke lahko spremljali v koreografiji  Nicole Speletic (glasba: Sampler-The sound of natur, Zoe Keating – Sun will set), ko so v dinamično oblikovanih sosledjih demonstrirale nekatere principe Limon plesne tehnike – ko se ravnotežje telesnega gibanja sooča z zemeljsko gravitacijo in ko je komponenta časa tista, ki plesalcu daje svobodo prilagajanja na trda tla, ob padcu, skoku, in ko je dih pomembna spodbuda pri gibalnih suspenzijah.

Študentke Katedre za džez ne le da so iz gibalnih ekspanzij in kontrakcij ter visokih nožnih dvigov – grand battments džez plesne tehnike praktično takoj prešle na mehkobo gibalnega prelivanja Limon plesne tehnike, ampak so se skupinsko izkazale tudi v  koreografskem tempu in ostrinah gibalnih moči Aleša Goriška na glasbo Britney Spears v danes popularnem pouličnem plesu hip hop. Potem so kot skupina še enkrat zaplesale v drugi koreografiji Ingrid Radman, v njenem že prepoznavnem ženskem stilu plesnega džeza na glasbo Adam Lambert If I had you.

Katedra za družabni ples se je predstavila z elegantno mehkobo ženskega gibanja, z orientalskim plesom belih šalov v koreografiji Irine Stankovič, glasba: Mario Kirlis– Daring Nur. Bil je to meditativni ples ženske izrazne lepote in lirike rok, kjer so veliki in lahki beli šali plahutali kot metuljeva krila. Poleg študentk te smeri Mateje Hočevar Prokofijev in Sabine Žabjek so  z njima v plesu in po dvorani lebdele še Valerija Rahle in koreografinja Irina Stankovič.

Mariborčan Marko Urbanek je oblikoval koreografsko strukturo, ki so jo kreativno dopolnjevale študentke Katedre za sodobni ples v  študijskem procesu njegove  predmeta: Kompozicija in ustvarjalni proces. Štiri plesalke so na glasbeno podlago (Four Tet – You were with me, Damien Rice – 9 Crimes, Plastikman – Consumed) prostorsko zarisale svoje gibalne abstrakcije dinamičnih povezav ter občasnih stanj osame, jih tudi stilno vpletale v osnovno koreografsko postavitev, tako da je nastala razgibana, prostorsko izoblikovana in prav zanimivo strukturirana plesna kompozicija.

Zaključni nastop Akademije za ples se je končal s predstavitvijo sodobne plesne tehnike Katedre za sodobni ples v koreografiji Ingrid Radman na glasbo: 30 Seconds to Mars – Closer to the Edge; nekaj več talne akrobatike in sodobnih plesnih suspenzij ne bi škodilo v tej študijski predstavitvi, seveda se zaključuje prvi študijski letnik in verjetno bo časa za poglabljanje v tej plesni smeri  tudi še dovolj.

V kratkih predahih med koreografijami se je gledalcem ponujal pogled na plesno vadbo nastopajočih na travniku bližnjega parka in na prostranem dvorišču stavbe PŠ Urška na Štihovi ulici 7 v Ljubljani. Možnost plesanja in vadbe na travnati površini pomeni možnost vadbe s polnimi pljuči na svežem zraku in ne le v zaprtih neprezračenih prostorih plesnih dvoran, kar je vsekakor tudi pohvalni doprinos k tej akademski plesni nadgradnji.

View Gallery 9 Photos