Točka manj in točka več za Matejo Bučar

Črne parabole – mali predpražniki eliptičnih oblik, statični in premični le ob prijemu in v gibu plesalk (Maja Kalafatić, Kaja Lorenci, Bojana Mišič) ustvarijo komplementarno mrežo povezav med gibom in rotirajočo svetlobo senčenja, med kostumi plesalk in umetniško zaznavo interierja.
Na odru Stare elektrarne v Ljubljani se je po ideji in v koreografiji Mateje Bučar ter v projekciji Vadima Fiškina zgodila njuna nova odrska instalacija Point-Less, študija oblik in svetlobe, pravzaprav likovna instalacija dinamičnih gibalnih form, dovolj kompleksna, da lahko pričara mehkobo in raznolikost interierja. Glasba (Marko Trstenjak, Brane Zorman) je v določenih trenutkih služila kot scenska kulisa, v nekem drugem, npr. v svetlobni poslikavi odra z vzorcem orientalskega tepiha, pa dala navdih za novo vsebino, kjer so v ritmu drmeža (drmeš- hrvaško kolo) poplesavale noge plesalk in so na tleh poskakovale črne elipse.

Nič manj vizualno efektno in študijsko zanimivo niso izzvenela valovanja ter tresljaji svetlobe, v kateri plesalke izvajajo svoje gibalne vizije, ko nastopa podvojeno gibanje ali dinamika na potenco in se ustvari iluzija talnega valovanja ter lebdenja v prostoru. Umetnika sta elipso izpostavila kot formo napetosti, kjer premočrtne silnice povezujejo dva središča in ustvarjajo napetost nesorazmernosti, posledično pa stabilizirajo nastalo eliptično formo.  In ko se napetosti kontrastov stabilizirajo, ustvarijo zaključno okroglino in tako elipsi dajo občutek mehkobe (tako kot kaplja vode), oblino, voljnost in toplino. Plesalke so s svojim premočrtnim gibanjem, ki je slonelo na kotih pregibov in premikov,  komunicirale s svetlobnimi oblikami notranjega ambienta in prostor tudi sekale v ostrini gibov, kar je domišljiji oblik odpiralo nova vsebinska polja. Geometrija oblik je sestavljena iz povezav – mreže točk, s točko manj pa se oblika že izgubi, prekine mreža. Tudi Point-Less Mateje Bučar in Vadima Fiškina je predstava likovnega mreženja in filozofskega razglabljanja, ki pripomore k domišljiji oblikovanja in preoblikovanja scenskega interiera.

Likovno-gibalna instalacija Point-Less bi lahko neomejeno potekala kot razstavni eksponat ali prostorski izziv umetnosti in arhitekture. Na sceni odra pa bi bilo vseeno dobro ustvariti kako točko manj oziroma pospešiti nekatere točke medsebojnega mreženja, pa čeprav so te gledalca sistematično korak po korak uvajale v percepcijo prostora, še preveč sistematično, tako da je koncentracija sledenja na trenutke tudi upadla.

Minulo sezono se je Mateja Bučar skoncentrirala na zebre cestnih križišč in je s plesalci zakorakala v urbane centre. Zelena luč je naslov te njene   koreografije, ko sij rdeče luči zaustavlja motorni promet, medtem pa se pešci in plesalci srečujejo na označenih prehodih in ob zeleni luči. Torej lani  se je koreografinja spopadala s prostorsko arhitekturo, letos pa se s predstavo Point-Less usmerja k bivalnemu interierju, in njena skicirka je gib, ples, kar znova izpoveduje, da se gibalna estetika zlahka povezuje z likovno formo in urbano obliko ter ni organsko vpeta samo v gledališki prostor ali le scensko signirana; ples je večplastna umetnost širokih ustvarjalnih obzorij.

View Gallery 4 Photos