Švicarski plesni čudež in mnogo gole kože

Jesenski del Co-festivala o Umetnosti sobivanja je potekal od 21. do 29. septembra 2013, Ljubljani pa ponudil nekaj nepozabnih dogodkov. Plesni sladokusci so končno dočakali svoj trenutek, ko so si lahko v Kinu Šiška / Katedrala ogledali filmsko plesno poetiko v 3D tehniki režiserja Wima Wendersa Pina, občudovanja vreden poklon ustvarjalnemu opusu Pine Bausch (1940-2009). Film je pri nas prvič predvajan 24. avgusta 2011 na Festivalu Front@ v Murski Soboti, takrat smo o filmu pisali tudi na našem portalu.

Druga velika predstava je bila namenjena ljubiteljem eksperimentalne igre, sedemurna Utva režiserja Tomija Janežiča, ki je istočasno tudi njegov drugi režijski zarez v dramo A. P. Čehova (1860-1904), ki je svojo praizvedbo doživela leta 1896. Janežič je svoje videnje Utve postavil s študenti podiplomskega študija igre na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Delovni proces je trajal 16 mesecev, nadaljeval pa še z ekipo igralcev Srbskega narodnega gledališča. Predstava je prostorsko razgibana in docela prežeta s sodobnim jezikom uprizoritvenih praks, komentar po predstavi bi se lahko strnil v stavku nekaj besed: Slovenija ima izjemno nadarjene režiserje mlajše generacije.

Za tretje presenečenje in enkratno umetniško doživetje je poskrbela švicarska produkcijska ekipa v sodelovanju s Culturescape in s podporo Pro Helvetia, Švicarskega sveta za umetnost, predvsem pa umetnik, plesalec in avtor predstave Au Contraire-After Jean–Luc Godard, Frédéric Gafner, na mednarodnih odrih poznan kot  Foofwa d´Imobilité, rojen v Ženevi leta 1969, odraščal v plesni družini, nanj je še posebno vplivala kariera njegove mame, balerine. Šolal se je na Ecole de Danse de Genéve in bil član ženevskega Ballet Junior. Plesal je tudi v drugih kompanijah, v Stuttgart Ballet, v newyorški Merce Cunningham Dance Company. Po treh letih sodelovanja s skupino Cunningham,se je odločil in leta 2000 v Švici ustanovil svojo neo-postmoderno skupino Foofwa. V pogovoru po predstavi je Gafner dejal, da bi se težko odločil ostati v ZDA in se profesionalno preživljati. V Švici pa je to nekaj povsem drugega, je dobrodošlo in se splača. Od takrat naprej  Foofwa d´Imobilité veliko ustvarja in nastopa na mednarodni sceni ter je prejemnik številnih nagrad za svoje produkcije.

Predstava Au Contraire po Jeanu-Lucu Godardu je bila premierno predvajana na festivalu v Avignonu leta 2010, in v posvetitev filmskemu opusu francosko-švicarskega režiserja Jeana-Luca Godarda, enemu od predstavnikov francoskega novega vala, če ne tudi ustanovitelju te smeri poznane kot Nouvele Vogue, filmskemu uporu proti idealizirani in skomercializirani sceni hollywoodskih platen. Tako kot je filmski jezik J. L. Godarda poetičen, svoboden in eksperimentalen, je plesni jezik koreografa, plesalca in pisca teksta Foofwa d´Imobilité (ki nikakor ni Godardov) poetično ekspresiven, telesno osvobojen, izrisan v skladju gibalnih lepot, in predvsem avantgardno osvežilen.

Pred predstavo je gledalce pozdravil simpatičen mladenič žarečih oči in nasmejanega obraza, deloval je neobremenjeno, sončno in srečno. Zahvalil se je za možnost predstavitve v tako impresivnem prostoru, kot je Stara elektrarna, in se opravičil, ker bodo govorili v francoščini, ponudil  tudi gledališki list, scenarij, ki je preveden v angleščino. Prav prijazno je še opozoril na posebnost predstave. In bila je to prav zares še nedoživeta umetniška rariteta, o lepoti golega telesa, o naravi ljubezni njega Gabriela in nje Magdalene, igralke in partnerice pri kadriranju uprizoritve in plesnega dialoga Manon Andersen.

Že scena spominja na filmski studio, kamer sicer ni, sta pa dve svetlobni stojali, ki sta vodeni in se obračata po zahtevah plesne (snemalne) ekipe. Ona ženska Rembrandtovih oblin ves čas prenaša dolg mikrofon ter sledi lebdečemu kupidu (brez kril), angelu ljubezni. Foofwa d´Imobilité ni le eterični angel, je tudi grški Eros, izklesanega  telesa, naravno golega, kot je bil rojen mitološki bog ljubezni v grški mitologiji – Eros. Predstava teče, se sproti popravlja – kadrira, sprašuje sodelavce za mnenje in na novo gradi, glavni junak pa razpravlja o vrednotah iluzije, se konfrontira s časom in pojavi dobe, poje in pleše obdan z zvočno meditativno glasbo, se konzultira s tehniko, zaustavlja v konstrukcijah poz, istočasno pa briljira v svoji plesni eleganci. Steče tudi eksperiment s popularno plastiko naših dni, s prosojnimi spodnjicami in polivinilnim jopičem. Le koliko lepote izgubi to božansko telo, ko se tako nenaravno okrasi!

Koreografski impulz, dotaknjen s filmsko Godardovo poetiko, je ta večer vzplamtel in prerasel v poezijo plesne umetnosti, ne kot iluzija, ampak kot čutni trenutek oprijemljive stvarnosti, tisto sedaj, trenutek, ki prežema in napaja. Predstava se ob koncu iz filmske vizije izvije v realnost, v novodobno sceno z novimi gibalnimi akterji: Yann Aubert, Greogory Batardon in Antony Lengo. 

Vrhunec naravne estetike se podoživi v zadnjem dejanju v sceni ljubezenskega napoja Gabriela in Magdalene, ko se dve goli telesi nenadoma (in nenapovedano) združita v objemu rimskega Amorja. On Gabriel je svoj ljubezenski vzgon izpel v izčiščeni estetiki belega baleta, vrhunec, ki rodi novo, pa ilustriral v hudomušnosti gibalnega minimalizma dlani v plastični preobleki. Ja, zgodil se je plesni čudež osvobojen vseh plesnih znamk in kod. Zgodil se je ljubezenski, seksualni scenski spev, poklon telesni umetnosti, plesu, ki se lahko izpoje, izriše, čutno vztrepeta, nikoli ulovljivem, pa čeprav v oprijemljivem in živem sedaj; zgodil se je Au Contraire-After Jean-Luc Godard vsestranskega umetnika Foofwa d´Imobilité.

Na koncu je stekel še pogovor z umetniki, ki ga je vodila Antje Pfundtner in pravilno ocenila tudi potrebe po čustvenem sproščanju prisotnih, po tolikšnem obilju umetniške ekspresije. In smo se objemali, si pogledali v oči, se smejali … Padla je še pripomba o zagatah fotografov pri objavljanju golih fotografij, celo scen golote na ekranu, menim, da povsem nepotrebno, kajti vsaka poza in gib sta bila docela premišljena in je golota izzvenela kot marmorna belina izklesanega kipa. No, fotograf Sunčan Stone je opravil odlično delo.

View Gallery 9 Photos