Koreograf, pedagog in plesalec Matevž Česen piše o dogajanju na svetovnem prvenstvu v Riesi in o nazivih svetovnih prvakov, ki jih je dosegel s svojimi plesalci
Minuli vikend se je v nemški Riesi, ki jo že vsi plesni ustvarjalci art disciplin dobro poznamo, odvijalo svetovno prvenstvo v najstarejši disciplini IDO (Mednarodna plesna zveza, op. u.), v šov plesu. Riesa je tradicionalna, čeprav vmes pride kakšno leto, ko se tovrstno tekmovanje odvija na drugem koncu. In to naj bi se zgodilo tudi prihodnje leto, a več o tem pozneje. Pojdimo lepo po vrsti. Na tekmovanju sem bil od prvega do zadnjega dne, in ko po dveh letih znova stopiš v dvorano Sachsen Arene (lani je bilo tekmovanje v Pragi), je vse tako, kot je bilo pred 20 ali 15 leti, ko smo prvič zmagali s člansko šov plesno formacijo, v kateri sem plesal pod koreografskim in trenerskim vodstvom Nataše Lovše Pepelnak, ki je bila tokrat v vlogi slovenske sodnice.
Organizacija je bila brezhibna, vse je teklo kot po tekočem traku, in kot je značilno za Rieso, v zelo napetem vzdušju, saj se na rezultate in uvrstitve, kdo je prišel v naslednji krog, čaka tudi po uro in pol. Čeprav je bilo nekaj pritoževanja, da kljub ogromni hali ni prostora oziroma stolov za vse plesalce v zaodrju, ki sedijo in ležijo na tleh med vsemi rekviziti in scenami. Verjetno bi potrebovali dodatno osebo, ki bi kot nekoč vodila organizacijo tudi v ozadju, saj so scene vsako leto večje, a tokrat je šlo čez mero. Že v kategoriji otrok so bile scene nerazumno prevelike, za kar je najprej potrebna velika količina denarja in nato tudi ekipa scenskih mojstrov (ne vem, če so to samo starši), da stvar dvigne na oder, pritiska tipke, sprožilce, daljince, da delajo vse lučke, in celo dron s pripeto sovo je poletel nad plesalci. Tako se je prvič slišalo, da bo treba omejiti mere rekvizitov in scene, ki jim pravilnik organizacije IDO ne določa zgornje meje. Zato se je organizator posebej za Rieso odločil, da sam v pogovoru s strokovnimi delavci določi mero dobrega okusa. Predvsem so se ustrašili, da določenih držav ne bo več na tovrstno tekmovanje, saj je bilo videti, kot da ples ni več pomemben. Slišati je bilo, da so Rusi za vse scene skupaj porabili 20.000 evrov in da so jih posebej zanje izdelali v Nemčiji, svoje naj bi namreč imeli doma. Ja, Riesa je bila kar precej ruska, z glavnim sodnikom na čelu, ki je bil tudi Rus. Oporekati jim ni, res so dobri, odlični, a obravnavati je treba vse enako.
Tekmovalo je skoraj 2000 plesalcev iz 23 držav. Prvič smo na tekmovanju v šov plesih lahko videli plesalce iz Malezije, med bolj eksotičnimi državami je bila tudi Mehika, pa številne evropske države z novo ekipo iz Velike Britanije, iz Londona je prišlo nekaj mladih talentiranih plesalcev, in seveda številni Rusi, ki so imeli vse niti v svojih rokah. V kategoriji otrok so Rusi pobrali vsa tri prva mesta, bolje rečeno prva štiri, ker so bili branilci naslovov, jim pripada eno mesto več, zanimivo pa je, da je bilo v eni disciplini prijavljenih tudi pet ruskih predstavnikov. Le v disciplini med dečki se je uspel Slovak uvrstiti na tretje mesto. Tako je večina Slovencev izpadla že v predtekmovanju ali polfinalu, v finale se je uvrstila mala skupina iz Plesnega kluba Bolero, ki je bila peta, in tudi mala skupina iz Plesnega društva Kazina, ki je tekmovanje končala na šestem mestu. Smo pa imeli med pionirji še en finale in sicer po dolgem času se je zgodilo, da smo Slovenci imeli v finalu v kategoriji otrok plesalko, ki obeta. To je Iva Senica iz plesnega kluba Bolera, ki je med 33. plesalkami dosegla odlično peto mesto.
Med mladinci so še vedno prevladovali Rusi, a ne v takšni meri kot prej, saj smo za to poskrbeli Slovenci.
Lana Klemen iz Plesnega društva Kazina je suvereno postala svetovna prvakinja v šov plesu med mladinkami in prav tako so suvereno zmagali tudi plesalci iz Plesnega kluba Bolero, ki so z mladinsko šov plesno formacijo Kidnaping že tretjič zapored ubranili naslov svetovnih prvakov.
Pri članih sem vedel, da imamo Slovenci največ možnosti, saj je trenutna ekipa plesalcev iz Plesnega kluba Bolero, ki jo vodim, treniram in koreografiram, izvrstna. V njej so izjemni posamezniki, ki trenirajo vse dopoldneve, plesalci, ki imajo tudi že nekaj kilometrine, in izjemno talentirani mladi plesalci, ki so prvič v članski konkurenci. Da bi lahko ponovili lanskoletni uspeh, ko smo zmagali v vseh članskih kategorijah v šov plesu, si nisem mislil, niti ni bil tak moj namen, zato nisem čutil posebnega pritiska, saj se dobro zavedam, kako subjektiven je tekmovalni ples. Morda me zmage le v posameznih pogledih naredijo bolj samozavestnega. A vsa samozavest je splavala po vodi, ko so na oder stopili Rusi z mogočno sceno, z odlično tehniko in izjemno energijo. Nisem verjel vse do konca, izjemno zadovoljen bi bil s katerokoli uvrstitvijo na stopničke, že finala smo se veselili. A svetovni prvaki smo znova postali v skoraj vseh kategorijah.
Lari Šlibar je uspel izjemen preboj, prvič je med članicami postala svetovna prvakinja med solistkami. Prva tako prvič med člani in že svetovni prvakinji v ženskih parih sta Lara Šlibar in Tia Jagrič.
Tian Čehić je ubranil naslov svetovnega prvaka med solisti. Mala članska šov plesna skupina Rutina je znova pridobila naslov svetovnih prvakov, čeprav gre za povsem pomlajeno ekipo. In tudi celotna ekipa je ubranila naslov svetovnih prvakov med članskimi šov plesnimi formacijami s točko Behind the wall. Samo med mešanimi pari sta bila Tian Čehić in Anja Jeršan druga in postala svetovna vice prvaka. Uspeh je dopolnila Lana Smolnikar z bronom med članskimi solistkami. Zame je to prav gotovo največji uspeh, večji kot lani. Presrečen, hvaležen!
Na koncu sem se le malo potolažil, da gre morda vse to v pravo smer, da bo šov ples kljub vsemu ostal ples in ne le šov. Bomo videli, kako bo prihodnje leto, ko bo svetovno prvenstvo v šov plesu v Lizboni na Portugalskem. Do tja bo dolga pot.
