Dan pred baletnim večerom prvakinje Bolšoj teatra Svetlane Zaharove je bilo organizirano še srečanje s slavno balerino na novinarski konferenci v hotelu Radisson Blu Plaza, kjer je tudi bivala v času gostovanja v Ljubljani. Zaharova je ženska baletne elegance in popolne postave, njen pogled mladostno mil, dajala pa umirjen videz in govorila jasno ter dorečeno. Prvič je obiskala Slovenijo, tudi prispela v Ljubljano, se zahvalila za povabilo, prav tako jo je veselilo, da je med nami in da lahko nastopi na tako velikem festivalu, kot je Ljubljana Festival (LF). Na vprašanje, kdo so njeni prijatelji, je odgovorila: "Saj naslov že govori sam po sebi, to so moji prijatelji, s katerimi sodelujem in se družim, so mojstri baleta, ki prihajajo iz Bolšoj teatra in Mariinskega."
V nadaljevanju pogovora je poudarila, da se s svojimi prijatelji dobro razume in zato tudi organizira skupne turneje. Pleše klasična ter moderna dela, tako je tudi oblikovala svoj baletni večer s prijatelji, ki teče na glasbo v živo, ko tudi najraje pleše v spremstvu orkestra, še posebej, če ga vodi dirigent Anton Grišanin. O tem, kako je dobila zamisel za gostovanje s svojo skupino in zakaj ne organizira svojega samostojnega solističnega večera. je preprosto odgovorila, da ima sama veliko nastopov na velikih odrih, želela pa je dati priložnost tudi drugim, zlasti mladim plesalcem, tako so prvič gostovali v Italiji, svoj solistični večer pa je že imela v Londonu. Potem je sledilo še spodbudno obvestilo direktorja Darka Brleka, da se letos zadnjič na LF ravnamo po vremenu ter nastope selimo iz odprtih Križank, kajti začele so se že priprave za postavitev nove strehe, ki bo samostojno stala in se ne naslanjala na zid stavbe, tudi lastništvo stavbe, kjer domuje Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, se že pripravlja za končno ugodno rešitev. Kot je bilo rečeno, bo stekla velika prenova Križank, tako da bo ljubljanski festival zasluženo eden velikih festivalov, ko že pod sedanjimi pogoji Ljubljana s 300 tisoč prebivalci premore veliko večji poletni festival kot mnoga milijonska mesta. Sledil je še pozdrav soprogu Zaharove, ki je bil prisoten na konferenci, violinistu Vadimu Repinu, ki je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija igral na njenem baletnem večeru.
Težko pričakovan baletni večer Svetlana Zaharova in prijatelji je povsem napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, ko pa se je avtorica pojavila v belem baletnem kostumu in v siju odrskih luči, je spontano zadonel aplavz njej v čast. Prva koreografija večera je bila pas de deux Mariusa Petipaja iz baleta Gusar skladatelja Adolphea Adama, v navdihu plesne izvedbe Svetlane Zaharove ob odličnem italijanskem partnerju, baletnem plesalcu Jacopu Tissiju. To je tisto baletno skladje in je umetniška raven, ko se več ne štejejo obrati, ne občudujejo višine, saj baletni spev teče v idiličnem navdihu sugestije ter estetike izvedbe. Baletna solistka Zaharova je s svojo višino 175 centimetrov balerina tistih popolnih telesnih dimenzij, ki jih je tudi iskal slavni koreograf George Balanchine pri svojih baletnih plesalkah. Je baletna umetnica znanja ter zrelosti, ki prefinjeno vlada lastnemu telesu in ga tudi doživeto ter skladno umešča v koreografski prostor ob zlitju z glasbeno komponento; ko lahkotno, vendar ekspresivno dominira koreografskemu prostoru.
V svoji zrelosti čutenja ter podajanja iz vira notranjih globin dovršenega instrumenta, lastnega telesa, je vzvalovala novo labodjo poetiko, baletno simfonijo umirajočega laboda koreografa Mihaila Fokina na glasbo Camilla Saint-Saënsa. To je bil beli labod Svetlane Zaharove, stkan iz nevidnih niti duhovnih sfer, tudi bil Saint-Exuperyjev Mali Princ, ki je končno našel svojo zemeljsko odrešitev, telesno transformacijo večnega miru. Njena duhovna lepota izvedbe pa navdihovala in božala ob dobro zastavljenem svetlobnem niansiranju, ki je še dodatno krepilo mistiko njene baletne izvedbe.
Svoj tretji izhod je Zaharova posvetila sodobni koreografiji Caravaggio uveljavljenega italijanskega sodobnega koreografa Mauroja Bignozettija, ki ga je navdihnila glasba Bruna Morettija. Koreograf Bignozetti sodeluje s sodobnim ansamblom Aterballetto, svojo koreografijo Caravaggio pa temelji na duhu slikarjevega baročnega naturalizma, ki je poznan po svojem radikalnem opazovanju ter igri teme in svetlobe. V tem smislu se sledi tudi Bignozettijevi koreografiji, ki se v plesnem duetu Zaharove in Tissija dotika dveh slikarjevih podob, ki sta ga vodili skozi burno življenje, tudi ga postavili v sam vrh slikarske umetnosti. Koreografija sloni na sodobnem plesnem stilu razpotegnjenih linij dveh odličnih plesalcev v oprijetem dresu kožne barve, je brez čustvenih nabojev, ko prostoru zavibrira izzivalni ter nemirni slikarjev duh. Začetna slika predstavi plesalca v čakajoči drži razmišljanja, ko pa uzre žensko podobo, svoj navdih, jo privabi in aktivira v neločljivi plesni (življenjski) duet. Duet Caravaggio koreografa Bigonzeettija po svoji nenavadni plesni strukturi kar na široko odpira ter polni odrsko substanco. Njegova koreografija ni le vizualni klicaj izvrstne izvedbe dveh zrelih in dorečenih plesalcev, ampak se v jeziku gibalne abstrakcije prefinjeno sooča s slikarjevim realizmom in njegovo ustvarjalno veličino, tudi se da slediti njegovemu življenjskem nemiru ter drznosti, tistemu notranjemu gonilu, kjer vladajo sile svetlobe in teme, ki jih je veliki umetnik očitno doživljal, tudi nenehno raziskoval ter oblikoval v svojih slikarskih delih.
V baletni klasiki in duhu sodobnosti so tudi vrhunsko zaplesali še prijatelji Zakhareve. Darja Hohova in Artmij Beljakov sta se predstavila v baletni klasiki, pas de deuxu iz baleta Coppélia koreografa Aleksandra Gorskega in skladatelja Léa Delibesa. Dekliško ljubko je izzvenela baletna podoba Hohove, medtem ko je on bil njen steber ter podpora. Na donečo glasbeno širino Arama Hačaturjana in v koreografiji Jurija Grigoroviča sta Darja Hohova in Mihail Lobuhin vihrala še liriko ljubezni ter strasti v pas de deux-u baleta Spartak.
Elena Evsejeva in Aleksander Sergejev sta najprej sodobno zarezala v koreografijo Jurija Smekalova, Ločitev, ob posneti glasbi Johna Powella, nato pa še vedrila v pas de deuxu Satanella, Beneški karneval v baletu ljubezni in pekla Mariusa Petipaja (glasba Cesare Pugni).
Underwood je naslov sodobne koreografije slavnega baletnega solista Ivana Vasiljeva na glasbo Maxa Richterja, na glasbeni posnetek pa zaplesala Aleksej Gajnutdinov in Anton Gajnutdinov, ko se vsak posebej predstavi v svojem svetlobnem krogu, združita pa v duetu moških moči ter poletov, v plesnem dialogu dveh osebnosti, v gibkem dialogu možnega prijateljstva in čustvovanja.
Sodobna baletna poslastica je sledila ob koncu tega baletnega večera, ponudila pa jo irska koreografinja Marguerite Donlon, nekdanja plesalka Angleškega nacionalnega baleta in Berlinske opere, tudi vodja baleta v državnem gledališču Saarbrücknu, s svojo koreografijo Strokes Trough the Tail (MuzArts production), duhovito plesno vsebino, navdahnjeno z glasbo Wolfganga Amadeusa Mozarta – Adagio Simfonije št. 40. Koreografinja se je hudomušno poigrala s klasično baletno delitvijo na ženske in moške vloge ter jo stkala v sodobni plesni kontekst ‘unisex forme’, ko so plesni kostumi enotni, tako kot je enoten sodobni plesni jezik, ki se ne deli na moško in žensko izvedbo. V prvi sceni se v kostumskih oblikah črnih koncertnih frakov ter kratkih hlač sledi šestim gibkim plesalcem, ki med seboj prepredajo plesno mrežo ter ustvarjajo prostorsko grafiko črnih kostumskih kontur ob presevanju kožne golote nog in rok. Potem se predstavi osrednji ženski lik, Svetlana Zaharova, in ji sledi pet moških: Mihail Lobuhin, Artemij Beljakov, Karim Abdulin, Aleksej Gajnutdinov in Anton Gajnutdinov, ki oder zasedejo v novi preobleki, v dolgih svetlih krilih iz tila. Vodilno žensko vlogo je častno prevzela ter sijajno oblikovala Zaharova, ki se je dominantno poigravala s svojim spremstvom petih mož, oni pa ji zrcalili njen ženski plesni odsev v odličnosti svoje izvedbe, ki posega na ženske poljane baletnih plesalk. V svojih dolgih tutujih so lahkotno izvajali ženske motive baletnih etud, seveda na bosonogih pozicijah, se kar lahkotno vrteli ter v malih poskokih zaveli znane diagonale, piruete, drže visokih nog, tudi dvige, ko so korakoma leteli po igrivih tonih glasbe, tudi vidno izzivali žensko solistko. In bili so sijajni v svojih izvedbah ter zabavni v svoji igrivosti.
Ob koncu je treba pohvaliti tudi glasbeno izvedbo Simfoničnega orkester RTV Slovenija, ki je pod taktirko Antona Grišanina s pravo intonacijo, ritmom ter poudarki tudi pripomogel k odličnosti izvedbe tega baletnega večera, ko je glasba kar povzdigovala plesno formo.
Gledalci pa ob vsem sijaju izvedbe baletnega večera Svetlana Zaharova in prijatelji niso mogli nehati ploskati, vstajati in izražati svojega glasnega navdušenja, vse dokler ni zavesa morala pasti.
67. Ljubljana Festival se je v izjemnem navdušenju polnega avditorija tudi končal v Gallusovi dvorani CD 5. septembra na koncertu gostujočega Izraelskega simfoničnega orkestra, ki ga je vodil slavni mednarodni dirigent Zubin Mehta na svoji poslovilni turneji in se odzval festivalskem povabilu ter s svojo prisotnostjo počastil še Ljubljano, mesto svojih velikih začetkov.
