Zavod EN-KNAP je s svojim mednarodnim programom Uvoz – izvoz botroval ponovnemu srečanju z izjemno skupino fizičnega gledališča DV8 v prostorih Centra kulture in na Velikem odru Španskih borcev, ki jo je leta 1986 ustanovil in jo tudi danes še vodi Avstralec Lloyd Newson. Skupina je v vsem tem času uprizorila odmevne predstave, ki se izvajajo po širnem svetu, in štiri filme okrašene z več nagradami. V Ljubljani je skupina DV8 gostovala v letih 1995 in 1997 s predstavami Enter Achilles in Bound to Please ter povsem navdušila takratno občinstvo Cankarjevega doma.
Lloyd Newson je bil sprva baletni plesalec, v Avstraliji se je posvečal študijam psihologije in sociologije, s prihodom v London pa se je usmeril v vode sodobnega plesa in improvizacije, kar je razvidno tudi iz njegovih koreografij, v katerih se še zlasti posveča kontaktni improvizaciji. Ime skupine DV8 je skovanka iz kratice Dance/ples in Video 8, asociira pa na obstoječe družbene deviacije, ki Lloyda kot umetnika vznemirjajo – kot so odnosi do drugačnih, še posebej do homoseksualnih skupin, kar je bila tudi največkrat tematika njegovih zgodnjih del.
Nato je sledil še intervju z umetnikom, ki ga je vodila direktorica Slovenskega mladinskega gledališča Uršula Cetinski. Dogodki tega večera so se izkazali kot dober uvod v drugo Lloydovo provokativno predstavo: Ali lahko o tem govorimo?, ki se je oblikovala na velikem odru Španskih borcev in se nam predstavila ob koncu prvega marčevskega tedna. Zadnja produkcija DV8 je bila premierno predstavljena že avgusta 2011 v Sydneyjski operni hiši. S pomočjo domiselnega in finančno ugodnega projekta Uvoz – izvoz pa se je na velikem odru Španskih borcev pripravila priredba te predstave za gostovanja na manjših odrskih prizoriščih.
Filmska projekcija predstave The Cost of Living poetično izpisuje zgodbo dveh prijateljev, pouličnih zabavljačev staromodnega angleškega letovišča ob koncu sezone, ko ni več kruha za ulične klovne in se ti pripravljajo na odhod. Eddie je provokativen in izzivalen, David pa kljub svoji hibi, kajti rojen je brez nog, sila samozavesten in odločen in ga družbeni predsodki nikakor ne ovirajo pri njegovih odločitvah. Film da misliti, saj je vsak posamezni gledalec izzvan soočiti se z lastnim pogledom na druge in drugačne, in sprašuje se o ceni življenja, o sebi, o dojemanju prijateljstva. Namišljeno polje izzvanih vprašanj koreograf ovija z gracioznim gibanjem in vsebinsko provokativnimi plesnimi segmenti, ki kažejo na sugestivno moč plesne izpovedi koreografa in režiserja Lloyda Newsona. Ena teh izrednih koreografskih in režijskih vložkov nastopi, ko se David na svojih rokah napoti po ulici, njemu pa iz ozadja sledi skupina plesalcev v premikih, plesu in ritmu, ki so povsem uglašeni z ritmom premikov invalida; priča smo gibalnem spevu uglašenega plesnega zbora.
Druga njegova predstava Ali lahko o tem govorimo? se dotika svobode govora v našem sodobnem – demokratičnem svetu, o mejah multikulturnosti, o sožitju in razdoru v multikulturnih, verskih in več etičnih skupnostih ter se neposredno sooča z obstoječim islamskim fundamentalizmom v Veliki Britaniji, ki ogroža temeljne britanske (človeške) svoboščine. Skupina DV8 je za predstavo naredila in dokumentirala več kot 40 intervjujev s pričami o krvavih in neprijetnih dejanjih, z muslimani in nemuslimani, z ženskami in moškimi …, še dodatno so uporabili in izpostavili tudi druge pridobljene vire.
Odrski jezik se predstavi kot udarni govor v čisti angleščini, ki v jakosti interpretacije močno spominja na podajanje medijskih poročil in na današnje vsemogoče govorne intervencije. Domnevne težave pri spremljanju predstave nastopijo, ko gledalec potrebuje prevod in mu sledi na projekciji, v tem primeru pa težko sledi koreografski celoti, tako da so gledalci drugih jezičnih področij prikrajšani za plesni umetniški aspekt .
Predstava se gleda kot sinergija scenskih umetnosti, kjer je glavna vloga zaupana dokumentirani besedi, govoru, plesu in videu. Skupinski koreografski segmenti in individualni plesni pristopi tečejo v ritmu izrečenih besed, širok obseg glasbene kulise skupaj z video projekcijo pa poudarja in dopolnjuje dogajanje na odru. Atraktivni plesni vložki izzvenijo bolj kot zunanji okvir odrske energije in udarnega ritma, se ne poglabljajo ali sledijo izrečeni besedi. Predstava bi tekla lahko tudi brez plesnega okvira, ki bi kot tak prav tako lahko bil vpet v nek drug kontekst. In prav omenjeni koreografski segmenti – okviri nevtralizirajo vročekrvno energijo besed in predstavo dvignejo na višji umetniški nivo, menim celo, da ta neformalni koreografski stil doprinese k umetniški atrakciji predstave. Lloyd Newson se ne ukvarja z gibalno všečnostjo niti s plesom kot zvrstjo abstraktne figuralike, ampak kot izrazno energijo, ki jo sproži plesalec izzvan s to ali ono življenjsko realnostjo. Koreograf Lloyd Newson je eden redkih, ki se v svojih predstavah spopada z obstoječimi društvenimi deviacijami, kar je danes prav v sodobnem plesu prava rariteta.
Plesna predstava DV8 v trajanju 85 minut nikakor ne more obdelati vseh globin in razsežnosti islamskega fundamentalizma, še manj vsesplošnih svetovnih problemov. Vrednost predstave pa je predvsem v tem, da se dotika in izpostavlja pereč problem našega časa ter ga umetniško osvetli na odrski sceni. Lloyd se med drugim sprašuje, ali je napisana in natiskana knjiga enakovredna človeškemu življenju, ko se za sežig Korana sežigajo ljudje. Danes krščanski svet več ne lovi čarovnic in ne kaznuje požiga Svetega pisma, v preteklih časih pa so za to padale glave …
Vidiki razmišljanja vodjo tudi do zahodnih držav (novodobnega razvitega sveta), ki so za svoje lastno udobje in dvig gospodarstva na veliko uvažale poceni delavno silo iz manj razvitih držav, za katero pa niso imeli kaj dosti posluha in so jih tudi pustili živeti v določenih slabših pogojih, prav tako se niso dovolj zanimali za izobraževanje neukih muslimanskih žena, ki v veliko primerih ne poznajo niti jezika države, v kateri živijo … Drugo zgodbo o nasilju pa izpisujejo politične in strankarske zdrahe ter njihove manipulacije s prebivalstvom.
No, plesna predstava vsekakor ne piše romana, njena moč pa je v tem, da prevetri gledališki prostor in da misliti, in to je Lloyd Newson vsekakor več kot dosegel s svojim novim umetniškim prispevkom, s plesnim performansom Ali lahko o tem govorimo? V predstavi Lloyd Newson provokativno niza dejstva in napada angleško oblast, ki se indolentno obnaša do nasilnih islamskih dejanj, dotika se tudi umetniške svobode in cenzure v Evropi. V predhodnem intervjuju je avtor dejal, da nima nič proti islamu, vendar vsakogar, ki se ima za več kot nekdo drug, provocira in obsoja. Takrat ko posegaš po tujih življenjih in vsiljuješ svoje mnenje, pomeni, da se imaš za vzvišenega, in to lastnost Lloyd Newson nedvomno z vso ostrino svoje umetniške govorice izpostavlja.
Mednarodna produkcija DV8 Ali lahko o tem govorimo? je nastala v koprodukciji Théâtre de la Ville in festivala d´Automne v Parizu, Narodnega gledališča v Veliki Britaniji in Dansens Hus v Stockholmu.
V predstavi nastopa deset izjemnih performarjev: Joy Constantindes, LeeDavern, Kim-Jomi Fischer, Ermira Goro, Hannes Lengolf, Samir M´Kirech, Christina May, Seeta Patel, Anwar Russell, Ira Mandela Siobhan.
Za vrhunsko scensko obliko po konceptu, v režiji in koreografiji Lloyd Newsona so zaslužni tudi: Elizabeth Mischler/asistentka direktorja; Anna Fleischle/scena in kostumi; Beky Stoddart in Richard Godin/ oblikovanje luči; Tim Reid/video; Ermira Goro, Hannes Langolf, Ira Mandela Siobhan raziskave, razvoj, asistenti koreografa; Jamie Maisey/ vodja produkcije; Tom Patullo/ vodja tehnične ekipe.
