Študirala traktorsko mehaniko in postala plesalka

V okviru programa Uvoz-izvoz so v Centru kulture Španski borci poskrbeli za zanimivo presenečenje, ko so v goste povabili Gledališče za sodobni ples iz Čeljabinska. Milijonsko mesto Čeljabinsk je bilo vse do leta 1992 zaprto za javnost. Nahaja se v zahodni Sibiriji, je glavno mesto Južnega Urala. Ime je dobilo po trdnjavi Čeljaba, zgrajeni na začetku 18. stoletja, kjer je prav kmalu nastala tudi naselbina, skozi katero je vodila pot čaja, ki so ga tovorili na grbah kamel, in je hladni pokrajini vladal sibirski tiger.

Manj prijetne zgodovine je bilo mesto deležno v drugi svetovni vojni, ko so se množično proizvajali tanki (Tankograd) in je bila proizvedena  tudi prva sovjetska atomska bomba. Samo 60 km od središča je postavljena nuklearka Majak, ki je doživela več hudih jedrskih nesreč in izlivov, danes pa služi kot skladišče radioaktivnih odpadkov ne le ruskih, ampak tudi onih z drugih predelov sveta. Čeljabinsk je najbolj radioaktivni urbani prostor, kjer prebivajo in delujejo ljudje.  Koreografinja Olga Pona se je kot petnajstletno dekle doselila v  Čeljabinsk in to zavoljo študija traktorske mehanike, kajti mesto je  znano tudi po proizvodnji traktorske mehanizacije.

Kako se je Olga Pona ob študiju traktorske mehanike prelevila v koreografinjo sodobnega ruskega plesa, je gotovo vprašanje, na katerega  lahko odgovori le umetnica sama. V mestu, ki je bilo zaprto za novodobni svet, je s piratskimi ogledi videov prišla do informacij o plesni sodobnosti, plesno izobraževanje v tej smeri pa je postalo njeno vztrajno in občudovanja vredno delo. Prebivalci Čeljabinska so se ob odkrivanju dejstev o radioaktivni resnici svojega mesta vseeno odločili ostati, kjer so, in  nadaljevati življenje kljub pereči realnosti. Olga Pona  pa je ustanovila svojo plesno skupino in tako  začela graditi lastno plesno sceno.
Na odru  Velike dvorane Španskih borcev  je tokrat prvič gostovala skupina Gledališča za sodobni ples iz Čeljabinska in uprizorila dve koreografiji Olge Pona: Nenehne prekinitve in Čakajoč. Njihov plesni večer se je začel z Olgino novejšo in skoraj uro trajajočo koreografijo Nenehne prekinitve iz leta 2011.

Na  začetni sceni in v bliskavici prodornih luči ter ob udoru glasbe se nepričakovano izpostavi mišičasta moška postava, nenavaden plesalec, ki še bolj nenavadno, vendar osupljivo in plastično niza plesna sosledja, kot bi hitel pripovedovati in bi telo slikalo konture neizgovorjenega, ko je vsaka mišica zatrepetala skupaj z glasbo in se gnetla ter zvijala v elastičnih telesnih formah.  Plesalčeve gibalne dispozicije so odlične, tudi ostalih deset nastopajočih ne zaostaja veliko za njim (štirje moški in šest žensk), ko je vsak gib točno določen in je ozaveščeno izpeljan,  ko ni zaznati niti enega trenutka ležerne privatnosti ali upadle koncentracije. V koreografiji pa se spletajo solistični utripi, nizajo lirični in borbeni dueti in se skupino postavlja v ospredje. Vsak plesni segment zaokroži točno določeno celoto, te pa se med seboj prepletajo in si sledijo v  zarisanem sosledju; ko ima vsak trenutek svojo gibalno zasnovo in je istočasno sestavni sklop zastavljene koreografske celote. Sosledja se dinamično vrstijo, občasno tudi docela slikovito zamrznejo in gibanje za trenutek tudi obstane. Zdi se, kot bi galerija kipov polzela po tekočem traku in po prostoru, trak pa bi se občasno zaustavil, se tudi vedno znova zagnal in vračal v prostor z novimi umetniškimi vtisi.  Vsebine ni, je ples trenutka in snidenja, je niz solističnih segmentov ujetih in izpostavljenih v množici podobnega.
Olga Pona je, kot pravi, svojo koreografijo Nenehne prekinitve snovala na podlagi iskanja resnice v ruski družbi in kulturi, ki v tem trenutku ne premore samo ene resnice, kajti resnic je več in ob tem tudi vseh možnih nasprotij družbe, ki je do nedavnega podlegala le eni resnici. 

Plesno razmišljanje umetnice je gotovo konkretno in ima svoj izpovedni vir, njen koreografski izliv pa je v tolikšni meri plesno abstrakten, da si ga lahko vsak posameznik razlaga po svoje, kar je navsezadnje tudi čar plesne umetnosti. Koreografski jezik, s katerim se nam je avtorica predstavila, je sodoben, vendar  drugačen, in je  njen, ni se prepustila tokovom zahodne plesne mondenosti. V koreografiji izstopa večplastna dinamika vrste, ko se solistične in skupinske strukture  ivo ter plastično vrstijo po premočrtni liniji odrske ravnine;  plesalci prihajajo in odhajajo ob glasbi ali v tišini, se prelivajo kot kaplje vode, tudi prerivajo, tresejo, so meditativni jogiji in akrobati, se multiplicirajo, in  jim ob ponavljajočem se dogajanju ni videti konca. Vsekakor zanimiva črtna konstrukcija, menim pa, da bi ji dobrodošel tudi kak časovni rez.
Plesali so: Svetlana Lvova, Elena Prishvitsyna, Tatiana Lumpova, Olga Sharova, Tatiana Tuzikova, Yulia Abramova, Vladislav Morosov, Andrey Zykov, Artyom Sushicnko, Rafael Timerbakov, Dimitriy Chegodar.

Čakajoč je polurna koreografija, ki jo je Olga Pona postavila leta 2002 in je že leta 2003 prejela eno največjih ruskih gledaliških nagrad zlata maska za najboljšo koreografijo sodobnega plesa. V koreografiji Čakajoč avtorica lirično izriše ambient sibirskega življenja; plesalci so odeti v težko, predvsem toplo in pisano narodno opravo, na nogah pa "valjanke", nepropustni veliki škornji. Plešejo, igrajo in pojejo "babuške", vojaki, telo tudi obvisi na žičnem nosilcu, ki omogoča efektne dvige, spuste in letenje po prostoru. Zdi se, kot bi avtorica v živo slikala življenje  preteklih in v narodu zaznamovanih časov (scena in kostumi Olga Pona). Na sceno se za trenutek postavi tudi večji okvir okna, za njim pa mladenka in roke, ki brišejo zamrznjeno (scensko belino) steklo, da bi lahko obraz pokukal v zunanji svet. Žal so ti sila slikoviti trenutki zaživeli le kot kratki utrinki in so prehitro umaknjeni s scene, prav škoda, da jim ni posvečeno več pozornosti. Simbolika čakanja, morda na toplejši letni čas, na vlak, ki odpelje, je vsekakor ves čas vidno prisotna. Tudi v tej koreografiji zaživi Olgina premočrtna prostorska linija, ki plastično slika izpostavljen čas pričakovanja, (čakanja) in sprememb določene skupine ljudi, skupine šestih plesalcev: Tatjana Lumpova, Olga Sharova, Yulia Abramova, Vladislav Morosov, Andrej Zykov, Artyom Sushchenko. Ob koncu pa še razgaljena ženska oprsja, vzdignjene glave in  ponosne drže, ki kot nemi kipi svobode vihrajo v statiki odra, ob njih pa moške figure v plesu moči, pričakovanja in  poželenja.
Koreografijo Čakajoč je Olga Pona, kot pravi, posvetila večnemu čakanju ruskega naroda na boljše čase, to čakanje je zgodovinsko in je tudi še danes aktualno – po fevdalizmu je prišel čas komunizma in je na pohodu kapitalizem …
Ko sem vstopala v prostor Kulturnega  centra Španskih borcev, sem zaslišala za seboj pogovor dveh mladenk, ki sta ena drugi razlagali, čemu sta prišli na  predstavo ruske koreografinje, in je ena dejala: "…zato ker ni performativna, je  plesna …". Ne le da je to bila dobra in zanimiva plesna predstavitev Gledališča za sodobni ples iz Čeljabinska, ampak žlahtna in drugačna od vsega, čemur trenutno sledimo v evropskem prostoru in na naših odrih, tako kot je verjetno tudi drugačno življenje v Sibiriji in v mestu Čeljabinsk; saj umetniški jezik  sodobnega plesa zrcali sedanji – aktualni čas.

View Gallery 6 Photos