Plesna predstava Stopi iz moje sence – PI314 je nastala po konceptu in režiji gledališke igralke ter režiserke Nede Rusjan Bric, v plesni izvedbi in koreografiji Nastje Bremec Rynia ter Michala Rynie in v dramarurgiji Roka Andresa.
Je hommáge umetniškemu in življenjskemu zlitju Pie in Pina Mlakarja, našemu svetovno priznanemu baletnemu in koreografskemu paru, ki je plesno Slovenijo predstavljal širom Evrope. Bila sta pionirja plesne sodobnosti, plesala v miljeju naravnih zvokov – v naravi, tudi ko sta svoja avtorska dela uprizarjala na velikih odrih baletnih in gledaliških hiš Evrope, tako v Sloveniji kot Jugoslaviji. Pino Mlakar (1907–2006) je svojo ženo Pio Mlakar (1908–2000), rojeno kot Mario Luizo Pio Beatrice Scholz, spoznal v času svojih plesnih študij na Koreografskem inštitutu Rudolfa Labana v Hamburgu, Berlinu 1927; tudi sta skoraj 73 let bila neločljiv umetniški in življenjski par. Duet spominov v plesu sedanjosti Stopi iz moje sence – PI314 je nastal v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana (PTL), producentka Katja Somrak, koprodukciji Zavoda MN Produkcija, premierno pa uprizorjen tik ob koncu minulega leta, 28. 12., ko sta sledili še dve ponovitvi (29. in 30.), nato še dve ponovitvi novega leta sredi februarja (14. in 16.).
Režiserka Neda Rusjan Bric se je osredotočila na naš legendarni par Pio in Pina Mlakarja, ko tudi sicer raziskuje realne zgodovinske dogodke in jih prepleta s sodobnim časom. Za izvedbo plesne predstave, ki bi obudila zgodovinski spomin na umetniški par Pio in Pina Mlakarja, je izbrala plesni par Nastjo Bremec Rynia in Michala Rynio, ki sta par tako v zasebnem kot poklicnem življenju in sta se spoznala tako kot Mlakarja na plesni akademiji v tujini, onadva na Codarts Rotterdam. Tudi sta Nastja in Michal mednarodni par, ki se je leta 2009 odločil živeti in delovati v Sloveniji; ko Michal prihaja iz poljskega mesta Wroclav, Nastja pa rojena v Novi Gorici, kjer ustvarjata in poučujeta v svojem plesnem studiu, tudi delujeta v sklopu MN Dance Company, bivata pa v Šempetru. Pino in Pia Mlakar sta se dokončno ustalila v Sloveniji po svoji končani odrski karieri (1954), tudi postavila svojo idilično domačijo v Ločni, Novo Mesto, pred vhodom pa vtisnila pas de deux, kar je sicer strokovni baletni izraz za variacijo plesnih korakov v dvoje, vendar je tudi več kot to; je ples in življenje v dvoje.
Osrednji motiv plesne predstave Stopi iz moje sence – PI314 je Galeb, jadrnica PI314, ki sta jo Pia in Pino kupila leta 1936 ob rojstvu svoje hčerke Veronike. Takrat sta vodila baletno gledališče v Zürichu, počitnice pa z družino preživljala na desetmetrski športni jadrnici, kuterju razreda M6, ki sta ga leta 1994 podarila piranskemu pomorskemu muzeju; zdaj prenovljen in na ogled, kot sporočajo, bo tudi še ploven. O jadrnici, ki v predstavi simbolizira ples, ljubezen in življenje, je Pia Mlakar spletla verz v nemščini, prevod Kajetan Kovič: In ladja si ti/in jadro jaz/ki veter loviš/in si mu ti ukaz; tudi je bil kar spodbuden navdih za dramsko zasnovo predstave poduhovljene beline in plesne izvedbe.
V globini odra PTL gledalce pričaka svetleča scenska belina (scenografija: Rene Rusjan, Boštjan Potokar, izdelava scene: Žiga Lebar, oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak), likovno inscenirana vizija jadrnice, kjer na eni strani zaobljene trikotne beline stoji Michal, na drugi pa Nastja, oba odeta v stilno mornarsko belino (kostumografija: Nataša Recer). Tudi se glasbeni zvoki in šumi (glasba: Mateja Starič) mešajo z odmevi Piinih verzov, ko občasno vzvalovijo ob preprijemanju vrvi, s plesnimi koraki in v gibkih izmenjavah obeh protagonistov, kar sceni doda pridih vode, tudi vtisne vihravi ambient zahtevne plovbe. Plesalca in koreografa Nastja in Michael se na podlagi zgodbe o Pii in Pinu Mlakarju neposredno soočata še s svojo zgodbo dveh umetnikov, ki lahko kdaj pa kdaj postaneta celo senca eden drugemu, ko kot ustvarjalna individualista postavljata svoje mejnike. Iz tega sledi, da na odru PTL ne teče le zgodba o zlitju zgodovinskega umetniškega para Pie in Pina Mlakarja, ampak se sočasno gradi gledališka plesna vizija novih dni Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie, ko ilustrirata jadranje na sceni športne jadrnice PI314, vendar v novodobnem plesnem navdihu in po lastnih ustvarjalnih ter življenjskih vodah. Da bi na sceni lahko prčarala vizijo plovbe, sta se morala dobro poučiti tudi o jadranju, o preprijemih in zapenjanju jadralnih vrvi, pri tem pa pridobila žulje na rokah, še posebej Michal, ki je obdan z vrvmi, ko preletava od krme do svoje Nastje, in to kar v akrobatskih premetih.
Umetniški plesni par Rynia tudi tokrat premika ustaljene plesne okvire, da bi jih na novo komponiral v novem zlitju svojega plesnega dueta, pa čeprav vsak na svojem koncu tega skladno oblikovanega scenskega plovila se znata na novo združiti, tudi prepričati v svojem srčnem (plesnem) zlitju, ko scensko iluzijo oplajata z lastno realnostjo. Ob koncu in v kotu ozadja se uzre še video projekcijo (Megi Milošević Mihajlovski, Miha Mihajlovski), valovite morske gladine na premični beli tkanini, ki lovi veter ventilatorja in ustvarja vizijo morja.
Plesna predstava Stopi iz moje sence se predstavi kot dovršeni plesno-scenski projekt novih konceptualnih pobud, ob tem ko se poklanja umetniški slavi in življenjskem zlitju Pie in Pina Mlakarja, se sočasno oplaja ter gradi na novih temeljih umetniškega sloga mednarodno priznanega dueta, plesalcev in koreografov Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia, ki v svojem koreografskem navdihu sodobne plesne estetike izstopita iz sence spominov, tudi vihrata ter lovita svoj umetniški pristan na zgodovinski sceni barke življenja – PI314.
Z umetniškim, zgodovinskim zlitjem osebnosti se znova srečamo 23. marca na odru Linhartove dvorane CD v plesni predstavi Perpetuum Mobile koreografskega in plesnega dueta Michala Rynie in Nastje Bremec Rynia v čast 570. obletnice umetnika in izumitelja Leonarda da Vincija.
Nastja B. Rynia in Michael Rynia sta tudi 9. februarja bivala v Ljubljani in prisostvovala Večeru plesnih filmov v Kinoteki/Dvorana Silvana Furlana, kjer je tekla projekcija sedmih kratkih plesnih filmov zadnjih dveh let, med njimi tudi njun nagrajeni film Horizont (nagrada lok 2022), ki ga je s kamero ovekovečil novogoriški režiser Fabris Šulin. V filmu virtuozni plesni par Rynia snuje okrogla plesna sosledja v zajetju prostorsko sive okrogline prvega dela, da bi že trenutek pozneje svobodno zadihala v svetlobnem ozračju in doživetju valovitih peščenih obzorjih, v navdihu modrega horizonta tudi zavihtela svoj gibki plesni optimizem. O večeru plesnih filmov pa v prihodnjih dneh.
