Sto let slovenskega baleta

Leto 2018 je leto, ko slovenski balet koraka proti svoji prvi 100-letnici obstoja, ko je prvi poklicni ansambel začel delovati v Ljubljani v sezoni 1918/19, in to v času prvega intendanta Frana Govekarja ter drugih članov Slovenskega gledališkega konzorcija ob postavitvi ljubljanske Opere, ki je nujno potrebovala tudi baletni ansambel že zaradi opernih uprizoritev. Govekar je povabil v Ljubljano baletnega mojstra Vaclava Vlčka (1985–1968), ki se je izobraževal tudi v šolah nemškega plesnega ekspresionizma. Vlček je postavil prvi ljubljanski baletni ansambel, ki so ga sestavljale tri solistke in deset članic zbora, pretežno Čehinj. Prva solistka je bila Vlčkova partnerica Hana Klimentova, ena od solistk tudi Slovenka Staša Bežek, ki je imela redno zaposlitev v Slovenski banki in je baletno pot končala leta 1921 zaradi službene selitve v Zagreb.

Vlček je zaslužen tudi za organiziranje prvega baletnega šolanja pri nas, ko je ob poklicnem ansamblu ustanovil še baletno šolo Narodnega gledališča, ki jo je vodil skupaj s Klimentovo. Torej so bili začetki profesionalizacije slovenskega baleta v tesnih povezavah z našimi slovanskimi brati Čehi, Vlček je prinesel s seboj tudi kal umetniške ustvarjalne ekspresije, in to tudi znal posredovati mladim učenkam prve baletne šole, iz katere sta izšli dve naši mednarodno uspešni baletni solistki, Lydia Wisiak (1906–1993) in Ruth Vavpotič (1908–1996).

Lydia Wisiak je že na prvi javni šolski produkciji zaplesala s svojim učiteljem Vlčkom v pas de de deuxu Viktorja Parme in sta se že leta 1922 napotila v Nemčijo v šolo sodobnega plesa Dalcroazea v Hellerau. Sadove svojih spoznanj sta vsako leto do leta 1926 predstavljala v Ljubljani in Mariboru ter pripomogla k prebujanju in uveljavljanju novih plesnih utripov v Sloveniji. V sezoni 1927/28 je takratni upravnik Rado Kregar znova nastavil Vlčka za prvega vodjo ljubljanskega baleta, Lydio Wisiak pa za prvo primabalerino. V tej sezoni sta nastala odmevna baletna večera, sledilo je gostovanje ljubljanskega baleta po Franciji in Italiji s takratnim baletnimi solistkami Silvo Japelj, Erno Mohor in Vali Smrkolj. Lydia Wisiak je hrepenela po baletni klasiki, svoje baletno znanje tudi izpopolnila v Parizu, ko sta se leta 1926 z Vlčkom tja preselila, in je ustvarila lepo trinajstletno mednarodno kariero (plesala tudi na moderni gledališki sceni: Theatre de Comedie, Gledališče futuristične pantomime …), z Vlčkom sta gostovala na evropskih odrih, tudi s podporo njegove države. Leta 1939 je Wisiakova prišla v Ljubljano na povabilo in pripravo baletnega večera na glasbo slovenskih skladateljev. Povabil jo je takratni vodja baleta, baletni mojster režiser in koreograf ing. Peter Gressov Golovin, rojen v Moskvi (1894–1981), ki je ljubljanski balet vodil od leta 1928 do 1946, bil tudi zaslužen za razcvet baletnega ansambla v težkih časih med obema vojnama in za njegove profesionalne plesne uspehe. Tako je Lydia Wisiak na začetku vojne obstala v Ljubljani. Angažirana je bila kot primabalerina, leta 1944 pa zadnjič zaplesala v ljubljanskem baletu. 

Drugo mednarodno ime slovenskega baleta je bila mlada Ruth Vavpotič, hčerka slikarja Ivana Vavpotiča, prva solistka ljubljanskega baleta, ki je izšla iz vrst takratne slovenske baletne šole, šteje se lahko tudi za prvo slovensko koreografinjo, ki je leta 1924 samostojno ustvarila in predstavila svoj solistični avtorski večer v Mariboru: Plesni večer mladostne plesalke gospodične Ruth Vavpotičeve, solo plesalke Narodnega gledališča v Ljubljani. Samozavestna Ruth je istega leta svoj večer uprizorila tudi v Parizu, kjer je ostala do začetka druge svetovne vojne, kot solistka pa prvič zaplesala leta 1930 v Theathre des Champs Elysees v skupini Bronislave Nižinske, tudi sodelovala z znanimi solisti in koreografi ter prepotovala evropske in svetovne odre. V času takratne recesije, ko so veliki baletni ansambli razpadali, se je znala prilagoditi in podati  tudi v modernejše plesne vode.

V času med prvo in drugo svetovno vojno, ki je nosil mogočni ustvarjalni pečat nove plesne zgodovine, je na mednarodni plesni sceni vzšel še en velikan slovenskih plesnih korenin, baletni mojster, nestor Pino Mlakar (1907–2006), ki je rad plesal, in to svobodno v lastnem navdihu v svoji nadvse uspešni mednarodni plesni in koreografski karieri, tudi se plesu poklicno posvetil, ko se je napotil v šolo Rudolfa von Labana. Tam je spoznal svojo plesno in življenjsko partnerico Betrice Marie Louise Pio Sholz (1908–2000), šolanje sta skupaj nadaljevala v Berlinu na Labanovem koreografskem inštitutu, se poročila in postala znameniti mednarodni koreografski ter plesni par, Pia in Pino Mlakar. Pravo senzacijo sta uprizorila z baletom Vrag na vasi na glasbo Frana Lhotke. Svetovna premiera baleta je bila v Zürichu 18. februarja leta 1935, odziv pa senzacionalen, angažmaji tudi kar sledili po odrih evropskih opernih hiš, kjer sta delovala kot plesalca, šefa baleta in koreografa: Zürich (1934–38), Bavarska državna opera v Münchnu (1939–43), tudi plesala in ustvarjala v Berlinu, Parizu, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu , Kölnu, Pragi, Vrclavu … Iz porušenega Münchna sta se leta 1944 vrnila v Slovenijo po zaslugi takratnega ministra za kulturo Ferda Kozaka, ki je želel čim prej oživiti slovensko kulturo. Pino je bil leta 1946 imenovan za enega od štirih rednih profesorjev na novoustanovljeni Akademiji gledaliških umetnosti v Ljubljani, Pia pa za voditeljico in prvo solistko baletnega ansambla ljubljanske Opere Slovenskega narodnega gledališča. Pino je leta 1948 postal tudi ravnatelj Državne nižje baletne šole.

Tudi akademsko izšolana pianistka Meta Vidmar je izšla iz šole nemškega plesnega ekspresionizma in se pri Mary Wigman srečala  z Wisiakovo, leta 1929 je diplomirala in leto pozneje zasnovala svojo plesno šolo izraznega plesa ter prispevala k razvoju sodobnega plesa na Slovenskem. Z Mlakarjem sta se poznala, on ji je celo ponujal roko sodelovanja, a bila je le toliko svoja, da je želela delovati sama.
Po drugi svetovni vojni je stekla druga veličastna kariera Wisiakove, kariera baletne pedagoginje, ki je najprej dajala zasebne baletne ure in skupaj s Petrom Gressovom Golovinom poskrbela za dodatno baletno šolanje, dokler ni bila leta 1949 vključena v program Državne nižje baletne šole. Njeni učenci so jo izredno spoštovali, ustvarila je niz vidnih solistov slovenskega baleta, generacijam pa se globoko vtisnila v srce kot izredna pedagoginja, ki je poznala metodiko in obvladala baletno tehniko.

Pia in Pino Mlakar sta po vojni za ljubljanski baletni ansambel vsako leto postavila vsaj eno avtorsko predstavo, ansambel pa vodila do leta 1958, s svojim obsežnim koreografskim opusom sta slovenski plesni umetnosti vdihnila novo ustvarjalno poetiko. Bila sta izredna plesalca, še večja ustvarjalca, za sabo pa pustila bogato in enkratno mednarodno priznano baletno dediščino, svoj umetniški in ustvarjalni potencial tudi znala vtisniti generacijam slovenskih baletnikov, plesalcev in koreografov.
Rus Golovin je deloval tudi po vojni in je zaslužen za postavitev Mariborskega profesionalnega baletnega ansambla, ki so ga začeli graditi že v letu 1946, vodil pa ga do leta 1951, zasnoval ter pripravil je tudi učni načrt za mariborsko Državno nižjo baletno šolo.

Slovenski balet je bil že od samih začetkov povezan z mednarodno sceno in je bilo za tiste čase, kot se sledi, tudi dobro poskrbljeno za domači umetniški kader, medtem ko sta danes oba baletna ansambla predvsem odvisna od tujih plesnih umetnikov, predvsem plesalcev; sicer ima mariborski balet dva hišna, tudi mednarodno uveljavljena koreografa. Sodelovanje med obema ansambloma pa ne teče ravno s kakšnimi posebnimi pospeški. Se bo mogoče kaj spremenilo ob veliki obletnici slovenskega baleta, ko slavita tudi nagrajenca: Janez Mejač, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, in koreografinja Valentina Turcu, prejemnica omenjene nagrade za svoj dramski balet Jevgenij Onjegin.

Tudi v letu 2017 je Društvo baletnih umetnikov podelilo strokovne nagrade Lydie Wisiak, lani je minilo 20 let, odkar so prvič podelili to najvišje priznanje s področja baletne umetnosti v Sloveniji. Prejemniki nagrade Lidije Wisiak 2017 so: Ljiljana Keča, legenda mariborskega baleta, za življenjsko delo; Asami Nakashima za vlogi Gulnare in Medore v baletu Gusar; Petar Đorčevski za vlogo Viktorja Komarovskega v baletu Doktor Živago v izvedbi SNG Opere in baleta Ljubljana.

Pogled na odre naših dveh baletnih hiš v letu 2017, tik pred pragom 100-letnice slovenskega baleta (1918/1919).  Prva baletna premiera minulega leta se je zgodila na začetku marca v Veliki dvorani SNG Maribor z uprizoritvijo baletnega triptiha treh koreografov: Edwarda Cluga, Valentine Turcu in gosta Johana Ingerja, v ospredju pa glasbena tema treh skladateljev minulega avantgardnega stoletja: Debussyjev Preludij k Favnovemu popoldnevu, suita Carmen Rodiona Ščedrina po istoimenski Bizetovi operi in Ravelov Bolero, v izvedbi solistov in ansambla Baleta SNG Maribor, ob Simfoničnem orkestru SNG Maribor in pod taktirko dirigenta Simona Robinsona.

Spomnimo, da si je mariborski balet s praizvedbo Clugovega Favna in predstavo Carmen Valentine Turcu prislužil na lanskih 68. Dubrovniških igrah prestižno priznanje strokovne žirije, nagrado orlando, kot so obrazložili, da za njihove večletne nastope in umetniške dosežke na tem mednarodnem poletnem festivalu. Clugov sodobni balet Favnovo popoldne v plesni izvedbi dueta Gaj Žmavec in Tetiana Svetlična je tudi nastal na pobudo ter povabilo intendanta Dubrovniških iger Mladena Tarbuka.

Neoklasični balet Carmen Valentine Turcu je navdušil v izvedbi glavnih junakov, Antona Bogova in Jelene Lečić. Baletni večer se je končal s plesno burlesko Walking Mad (2001) švedskega koreografa Johana Ingerja, živopisno koreografijo gibalnih norosti, kjer prevladujejo tri ženske vloge v izvedbah: Asami Nakashima, Olesja Hartman Martin in Tijuana Križman Hudernik. 
Clug je bil na začetku gledališke sezone 2016/2017 nominiran za koreografa leta (Benois de la danse), za najprestižnejšo nagrado v svetu plesne umetnosti, in to za svojo avtorsko stvaritev Posvetitev pomladi. Clug tokrat ni postal prejemnik te nagrade, ki so jo podelili 30. maja v Bolšoj teatru, vendar je že sama nominacija nedvomno velika pohvala našemu koreografu in Baletu SNG Maribor.
V letu 2017 koreografinja Valentina Turcu obhaja svojih 25 uspešnih let delovanja na gledaliških odrih, k njenemu slavju se vse do konca leta  kar prištevajo nagrade, ki se začnejo z dodelitvijo Glazerjeve listine, ko sledi njeno mednarodno priznanje ter uvrstitev med vrhunska koreografska imena, kar pripelje tudi do nagrade Prešernovega sklada 2018.

To je tudi leto, ko se v ansambel mariborskega baleta znova vrne solistka Catarina de Meneses ter zapleše glavno vlogo na njihovi novembrski premieri romantičnega baleta Silfida/La Sylphida (v alternaciji Asami Nakashima), v koreografiji Karin Elver po Augustu Bournonvillu. Vloga škotskega sanjača J. Rubensa je zaupana Yuyi Omakiju (Ionut Dinita), ob mladostni Effi/Tijuana Križman Hudernik (Branka Popovici) in mogočni čarovnici Marti/Tanja Baronik (Klavdija Stanišič). Premiera Bournonvillove postavitve baleta La Sylphide na glasbo Hermana Severina Løvenskiolda je stekla 28. novembra leta 1836. kar pomeni, da se z mariborsko baletno premiero baleta Silfida obhaja tudi 180 let tega danskega baleta, ki je nastal 80 let pred ustanovitvijo prvega slovenskega baleta.   

Ljubljanski balet pod umetniškim vodstvom Sanje Nešković Peršin se je z baletno premiero Simfonija otožnih pesmi ne le poklonil spominu prehitro preminulega režiserja Tomaža Pandurja, ampak tudi slavnostno začel baletno leto pred zgodovinsko 100. slovensko obletnico, sodeč po umetniški postavitvi in izvedbi tega baleta. Balet Simfonija otožnih pesmi odseva Pandurjev umetniški slog, postavljen v navdihu glasbenih moči istoimenske simfonije poljskega skladatelja Henryka Mikolaja Göreckega. Režiser Pandur je v svojstveni barvitosti življenjske pokrajine posebej izpostavil človeka samotarja, predvsem utrujenega umetnika, ki v koreografski postavitvi Ronalda Savkovića in uigrani izvedbi  ansambla SNG Opere in baleta Ljubljana izlije življenjske sokove, ki posegajo po duhovnih globinah.

Tudi druga baletna premiera ljubljanskega baletnega ansambla, ki je stekla junija tik pred počitnicami, odseva novo uprizoritveno svežino, glasbeno pravljico za pripovedovalca in orkester Peter in volk skladatelja Sergeja S. Prokofjeva, ko so postavitev zaupali igralcu, režiserju in koreografu Ivanu Peternelju ob asistentki koreografije Georgeti Capraroiu. To je poučna glasbeno-plesna pravljica o živalih, ko njihove značilnosti barvajo toni posameznih inštrumentov, tokrat v domeni človeških karakterjev. Postavi tudi novi pravljični lik pripovedovalca oziroma maga dogajanja, vlogo pa sila zabavno in dinamično animira igralec Vito Weis ob baletnem ansamblu, ki v plesnemu izrazu in prijetni izvedi prisrčno oriše zgodbo, plesalci se po besedah Sanje Nešković od predstave do predstave izmenjujejo, na premieri pa še posebej navduši frfotajoča ptičica Elli Purkunen.

Tretja premiera ljubljanskega baleta pa že sodi v jesen minulega leta, ko je novembra stekla plesno obogatena uprizoritev Orfična himna koreografa novega časa Jeroena Verbruggna, ki v treh delih poglablja tri vpoglede o neutrudnem iskanju Orfeja svoje nesojene in izgubljene Evridike po deželi Hada, in v izrisu metafizičnega objema plesa in glasbe. V prvem delu, imenovanem Lira, pod zvezdnim obodom scene Ateja Tutte nastopi skoraj ves baletni ansambel, tudi vsi iščoči Orfeji in izgubljene Evridike, v nosilni vlogi pa Richel Wieles in Marin Ino. V drugem, krajšem delu, imenovanem Težnost, pa na površje prihajajo seksualne strasti, ko koreograf izpostavi vročični lik satanskega poželenja, Satira, ki ga Filip Viljušić izvrstno vtisne v sceno mesenega posilstva in trpljenja Evridike (Ana Klašnja), ob človeški bolečini Orfeja (Kenta Yamamota) in v igri nedoumljive usode, zapisane v zvezdah. Tretji del Brezno se posveča Evridiki (Rita Pollacchi), ki vizualno plove na valovih oceana, ko jo nosijo roke plesalcev in manipulirajo z njeno telesno gibkostjo, kar se zlahka enači tudi s sodobno tržno manipulacijo z ženskim telesom. Orfej v tej sceni pridobi metafizično glasbeno podobo v izvedbi kitarista in skladatelja Billyja Sueira; pohvala gre izvedbi celotnega baletnega ansambla.

Lik Orfeja se ni izgubil ob koncu leta 2017, ampak se znova povzdignil na odru ljubljanske Opere v zabavni barvitosti, ki se na tem odru kar stežka doživi. 13. januarja v premierni obnovi operete v dveh dejanjih Orfej v peklu Jacguesa Offenbacha pod taktirko Marka Gašperšiča ter v izvedbi ansambla ljubljanske opere z gosti. Opereta je stekla ob 25-bletnici umetniškega delovanja tenorista Andreja Debevca, v režiji Vita Tauferja in koreografski razigranosti Mihe Krušiča, ko se Orfej (Andrej Debevec) zavrti z violino v roki, in to v večkratnih zaporedjih piruet, in se Jupiter (Robert Vrčon) na vrhu Olimpa prelevi v brnečo se muho, ki ji ne uide lepotica Evridika (Urška Arlič Gololičič), in ko v Peklu Plutona (Aco Aleksander Biščević k.g.) zavrejo vročični plesi devetih razvratnih plesalcev, v prvi vrsti peklenščkov: Mateja Bediča, Matevža Česna, Aleša Ivanuša in Tima Klemenčiča, celotni operni ansambel ob spevnih gostih pa se izkaže še v odlični igri in jasni dikciji. Igralec Klemen Slakonja k.g, v vlogi Johna Styxa se izkaže kot spevni performer, ki popolnoma obvladuje gledalce, ko se sprehaja po njihovih sedežih in jih novodobno nagovarja, tudi s ‘crypto’ valuto bitcoin; na koncu predstave pa še stoječe ovacije v ritmu kan-kana. 
Vsekakor je uspešno teklo, tudi se končalo leto 2017 naših dveh baletnih hiš, v novem letu pa že sledi nestrpno pričakovanje novih baletnih premier v možnem siju 100-letnice slovenskega baleta.

Sij stotih let slovenskega baleta bo posebej počaščen na baletnem odru ljubljanske Opere ob premieri Baletnega večera (12. aprila 2018): Balet 100, postavitvi baletnega triptiha v obnovi treh zgodovinskih plesnih stvaritev, treh slovenskih koreografov, ki so osvajali mednarodne odre. Prvi del triptiha je namenjen poklonu mednarodnemu plesnemu in koreografskemu paru Pii in Pinu Mlakarju ter izvedbi njune zgodovinske koreografije Lok (1940), plesni poetiki, ki se je porajala v rušilnih vihrah druge svetovne vojne. Drugi del baletnega triptiha Žica (1976) je nastal ob sodelovanju koreografa Vlasta Dedoviča z glasbenikom Janezom Gregorcem ter likovnim umetnikom Jožetom Spacalom, ki pa že v naslovu aktualno spominja na današnjo realnost. Tretji del Baletnega večera nosi naslov Pastoralna simfonija (ljubljanska postavitev leta 1986) ter podpis tretjega velikana slovenske plesne umetnosti, mednarodno razpoznavnega koreografa Milka Šparembleka.

Balet SNG Maribor napoveduje že 3. marca prvo letošnjo premiero, ki bo tako uprizorjena skoraj ob istem času kot lani, tudi v podobni obliki plesnega triptiha: Triptih sodobnih koreografij: Leva desna, leva desna. Novo koreografsko ime bo mariborski plesalec, ki se je že skušal na koreografskih poljanah sodobnosti, Gaj Žmavec, z avtorskim delom Maestro, koreografijo za 24 plesalcev, ob orkestru skozi gib in plesno kompozicijo ponazarja muzo umetnosti, orkester ter dirigenta. Direktor in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug bo na Velikem odru SNG Maribor postavil svojo stvaritev na glasbo Milka Lazarja: Hill Harper´s Dream, praizvedba 16. februarja 2013 v Opernhaus Zürich, ki združuje vizualno in glasbeno podobo v koreografsko enost. Leto poprej in istega meseca je stekla tudi svetovna premiera gotovo najodmevnejšega koreografa nove dobe Alexandra Ekmana z naslovom Right left, Right left. Z Ekmanovo koreografijo se bo končal letošnji mariborski Baletni večer, ko se na odru in na šestih tekaških trakovih predvideva nenavadna zabava, osredotoča pa na čas in ritem človeškega gibanja, ki čedalje bolj zasvaja svet, in je tudi njegova predstava povsem osvojila svetovne odre.

Še pred novimi premiernimi napovedmi se bosta Opera in balet SNG Maribor poklonila koreografinji Valentini Turcu, svoji nagrajenki Prešernovega sklada 2018 za koreografijo Jevgenij Onjegin, ko bodo v zaporedju treh večerov uprizorili tri Valentinine zadnje koreografske stvaritve: na valentinovo 14. februarja bo na sporedu Romeo in Julija, 15. Carmen in 16. Jevgenij Onjegin.

View Gallery 20 Photos