Na odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje je zadnjega junijskega petka potekalo Mednarodno tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 v organizaciji celjske območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD RS) in Plesnega foruma (PF) Celje.
Z dvomesečnim zamikom, seveda posledično zaradi koronskih ukrepov, se je v popoldanskem petkovem terminu na odru celjskega gledišča zvrstilo 22 plesnih miniatur v dveh starostnih skupinah: kot prvi so nastopili plesalci, rojeni med letoma 2002 in 2005/M, nato pa sledili tisti, rojeni med letoma 1997 in 2001/L, XL. Na zaključku tekmovanja in po razglasitvi osvojenih rezultatov/nagrad v dvorani Foruma Celje je ob 20.30 sledila še premiera plesne predstave Kam piha veter (Where Does the Wind Blow).
Namen tekmovanja mladih ustvarjalcev Plesna miniatura Opus 1 je spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti pri mladih plesalcih, poteka pa v dveh plesnih oblikah: avtorski solo in v samostojni kompoziciji največ dveh plesalcev. Vsako leto JSKD RS razpiše ustvarjalno temo za Opus 1, tej sledijo prijave, vezane na razpis, nato pa v določenem terminu tudi izbor najboljših po strokovni in umetniški presoji določene vsakoletne strokovne žirije. Razpisana tema je bila objavljena že v minulem letu, namenjena pa letošnjemu 29. državnemu tekmovanju Opus 1, in to za starostne skupine: XXS, XS, S: Plešem, ker /…/ mi ples predstavlja prostor, svobodo /…/, medtem ko so plesalci starostne skupine M, L, XL lahko izbirali razpisano temo ali pač ustvarjali na temo Karkoli (karkoli iščeš, se sprašuješ, dvomiš, te zanima …) . K razpisani temi morajo plesalci priložiti še kratek opis o zamisli in procesu ustvarjanja v dokaz samostojnega pristopa k ustvarjanju, ki pri mlajših obvezno poteka pod vodstvom mentorjev. Na državnem tekmovanju Opus 1 lahko nastopajoči pridobijo priznanja treh ravni: zlata (idejno in izvedbeno prepričljive miniature); srebrna (miniature, ki prepričajo le idejno ali le izvedbeno) in bronasta (miniature, ki ne prepričajo, ne izstopajo).
Letošnje državno tekmovanje 29. Opus 1 je potekalo 17. in 18. aprila v Španskih borcih za ’zaprtimi vrati’, torej brez obiskovalcev in medijske pozornosti. To je bil še čas virusnih (covid-19) rahljalnih ukrepov, udeležba pa številčna, okoli 130 miniatur, in je poprej regijski predizbor za udeležbo na 29. Opusu 1 potekal še prek spleta. Mladi ustvarjalci skupine M in L z osvojenimi zlatimi priznanji so avtomatično vključeni na mednarodno tekmovanje Opus 1, lahko pa se izberejo naj ustvarjalne miniature tudi s srebrne ravni. In se je tokrat v mednarodni zasedbi starostne skupine M tudi zvrstilo vseh devet prejemnikov zlatih priznanj letošnjega državnega prvenstva, medtem ko sta v skupini L zlato priznanje pridobili le dve miniaturi, srebrno pa tri, tudi je vseh pet miniatur bilo vključenih v mednarodni izbor, nagrade pa denarne. Tekmovanje spremlja vsakoletna strokovna žirija, letos je sodelovala v sestavi: Marta Landjánszki (Madžarska), Raύl Tamez (Mehika), Gregor Kamnikar (Slovenija) in ni dodelila nagrade za najboljšo miniaturo v celoti za starostno skupino M.
Prejemnica nagrade za najboljšo idejo (200 evrov) je Petja Golec Horvat za avtorski solo Petja (delo v procesu), mentorica: Barbara Kukovec. Petja je obenem še prejemnica nagrade generacijske komisije: bon za udeležbo na Poletni plesni šoli za svojo miniaturo čustvenih prelivov. Petjin vstop na oder se zdi še odločen, nato obstane, stoji in si palec potiska visoko pod grlo, z njim potegne nevidno bolečo črto. Njeno telo trepeta, drhti in se zvija s pogledi navzgor, v ritmu diha se premika, se vzdigne ob vdihu in pada z izdihom, njena glasba je plesni vrelec notranjih utripov, gibalnih izlivov, teže nove gradnje, možne rasti, ki se procesno dogaja in nikoli zaključi, je pač življenje tu in zdaj.
Nagrado za najboljšo izvedbo (200 evrov) je dobil Luka Vodopivec (M&N Plesna šola) za avtorski solo Cilj, mentorstvo: Michal Rynia & Nastja Bremec Rynia, in Mia Boggs (ZDA) za Jezik tišine (Language of the Silenced). Kakšen cilj si je zadal Luka Vodopivec, niti ni toliko pomembno, kajti svojo usmerjenost k (plesnemu) cilju je izpeljal v popolnosti svojih plesnih frekvenc, v suspenzih in gibalni iskrivosti, ko se sledi dovršenosti njegovega gibkega prelivanja, tudi začuti, da za tem stoji nekaj globljega; njegova vnema za dosego končnega cilja. Mia Boggs v avtorski miniaturi podčrtano manifestira padce in dvige; ko ne more vzleteti, je kot ptič zlomljenih kril (časa). V njeni dovršeni izvedbi pa se da začutiti moč revolta, bolečino, tudi hrepenenje po prostosti, ko na koncu razširjenih rok le vzleti … ob misli na metuljeva krila.
Prvi se je na sceni skupine M postavil avtorski plesni duet: Petja Golec Horvat & Vanja Golec Horvat z miniaturo Potovalni vodnik 2021, mentor: Žigan Krajnčan. Potovalni vodnik je inovativno zasnovano scensko potovanje dveh zabavnih optimistk v sferah posrečenih gibalnih kontrastov ob vokalu in verzih, začinjenih z gibom in ritmom. Je popotovanje, kjer se išče in ustvarja nova scenska vizija, tudi se domnevno usmerja k elektronskim frekvencam možnega muzikala nove dobe.
Prvi miniaturi je sledil avtorski solo Ador’ Ador’ Tinkare Plos (Kulturno izobraževalno društvo Plesonoga), mentorica: Jelena Oleami; ko Tinkara Plos v svojem plesu veje mladostno navdušenje, tudi izžareva želje in se dotika biti, kar je nakazala že s kostumom in sredinsko črto na njem, ki simbolično zareže v notranja čustva, ta pa se v sosledjih njenega razigranega plesnega toka prelivajo ob zvokih melodične glasbe.
V četrtem izhodu je svoj avtorski solo Dotik pogleda predstavila Naomi Uma Zorman (SVŠGUGL), mentorica: Andreja Kopač. Sledi se plesalki, ki vstopa v prostor v poskokih z noge na nogo, v prebujanju sočasnih premikov, gibov, ki odsevajo nevidna razmišljanja. Čas zanjo ni več omejitev, je dani prostor odmika, tudi iščočega pogleda navzgor, v neznano; njen ples pa realen in osvobojen.
Sledila pa plesna miniatura (OD) GOVOR(M)I, pravzaprav dramsko zasnovan avtorski solo Ajde Nine Škvarč (SVŠGUGL), mentorica: Jerca Rožnik Novak. Miniatura se izkaže za nenavaden duet besedne akcije in fizične reakcije, poglobljenih občutkov in begajoče tesnobe, vendar na novo osvetljene v akciji njenih plesnih poletov. Je miniatura, ki komunicira z odrom, prostorom in avditorijem, kot bi Ajda iskala pomoč, odrešilni odgovor; ko dojame, sledi njen tihi odhod s prizorišča.
Avtorsko miniaturo Od Padam je zavela Alja Jovan (KD Qulenium Kranj), mentorica: Ana Romih. Njej pa šepetaje sledila Lana Kariž Meško s svojim solom. Šepetajoči (KUD Qulenium Ljubljana; Pionirski center za kulturo mladih), mentorica: Saša Lončar. Alja Jovan stopa na oder, nato za nekaj trenutkov obstane in nenadno pade, zatem pa se upočasnjeno, lepljivo dviga. Ti padci in lepljivi dvigi se ponavljajo v različnih oblikah, kot bi telo padalo pod nevidno (notranjo) težo. V svoji miniaturi se Alja zrelo spopada z odpadki časa, svinjarijo, ki realno duši in teži, svoje občutke v gibalnem procesu tudi jasno izpove, sicer pa se teža tematike odgrinja že v samem naslovu. Lana Kariž Meško se je opredelila za temo Plešem, ker … Istočasno pa spraševala, zakaj sploh pleše. Ob vprašanju in iskanju odgovora pa se spletali verzi, z njimi tudi njeno poplesavanje. Iz verzov je izluščila besede, s katerimi je šepetaje bogatila svoj plesni ritem. Nato sta z mentorico posneli njene šepete, tudi glasbene improvizacije na klavirju; vse to pa zapisala v svojem besedilu, objavljenem ob 29. Opusu 1. Na sceni pa se sledilo zanimivo zasnovani, tudi celostno zaobjeti abstraktni kompoziciji glasbe, šepeta besed in gibkega popotovanja, ko plesalka zapolni prostor z nemirnim iskanjem, s pogledi, ki bežijo, silijo naprej, tudi se ozirajo nazaj … Njena ustvarjalna miniatura, s katero skuša poiskati tudi odgovor, zakaj sploh pleše, se izkaže kot njen vsestranski ustvarjalni potencial.
Dogajanje na sceni prvega dela je končala Hana Obreza z avtorskim solom Vincent (SVŠGUGL), mentorica: Aja Zupanec, s plesom v namišljenem prostoru ustvarjanja, neobremenjenega ozračja, ko njene roke zarišejo v prostor in se telo svobodno vrti, tudi sreča z domnevnim stvarnikom, umetnikom Vincentom, s samo seboj.
Plesna ustvarjalnost starostne skupine M ne samo zrelo, ampak večinoma tudi pretresljivo zareže v obstoječi čas; kot bi mladi ustvarjalci (pre)hitro dozorevali v minulih mesecih utesnjenega gibanja in jim to temačno gmoto časa uspe dodobra premisliti in predihati, tudi domišljeno izpovedati v določenih štirih scenskih minutah.
Po desetih minutah odmora je sledilo tekmovanje starostne skupine L. Že po prvih treh predstavitvah avtorskih solov skupine L (limit izvedbe sedem minut) je bilo jasno, da strokovno žirijo čaka težka naloga, izbira najboljših.
Prva se je na odru LGC predstavila Clemece Juglet (Francija) z avtorskim solom: Moram … (I Need to …) v video obliki na velikem platnu, tudi je nagrajena za najboljšo plesno izvedbo (400 evrov). Slediti njenem plesnem procesu pomeni doživljati jezo, strah, neartikulirane zvoke lomljenih padcev, polomljenih gibov, rušilno energijo, ki seva iz slikovitega posnetka, je kot izrisana karikatura različnih človekovih stanj, ob tem tudi trpka signatura časa; je tudi koncept gibanja v urjenju človekovih zmogljivosti.
Njej je sledila Patricia Crnkovič, nosilka zlatega priznanja 29. Opusa 1, s svojo miniaturo Lačni duhovi. Za njo pa se predstavila Tamaskὁ Helén Magdolna (Madžarska) z avtorskim solom Siren in bila izbrana za nagrado JSKD in Plesnega studia Intakt, za produkcijo novega projekta, ki bo doživel premiero na Opusu 2022. Drugi izbor za produkcijsko nagrado je bil dodeljen Chaerlotte Gergaud (Francija), njen avtorski solo pa Variations of What the Fuss. Patricija Crnkovič se v svoji miniaturi sooča z duhovi časa, strahovi, ki ji sledijo, tudi jim skuša uiti, tej iluziji, ki se poraja že ob senci, jo bega in ji sledi. V svoji plesni dorečenosti se slikovito, povsem berljivo potaplja v psihozo stanja, razmišlja, išče, in raziskuje svoj prostor ustvarjanja, tudi skuša izničiti senčno fikcijo, ko ji uspe, njeno telo pridobi novo preobleko; ona, plesalka, pa na novo osvobojena, tudi na novo zaživi v novi svobodi svojega plesnega diha. Tamaskὁ Helén Magdolna je edina gostja iz tujine, ki je tega večera zaplesala v živo. Je subtilna plesalka, ki v svoji izrazni lepoti in očarljivi ženskosti zrcali sireno nevidnih, lastnih globin. Na koncu pa si dovoli še hudomušni (ženski) ’relaks’ ob tonih glasbe, ki vabijo … V svoje neodkrite globine se zazre tudi Francozinja Chaerlotte Gergaud v avtorski miniaturi, zasnovani na teži in zvokih časa. V ospredju pa ona, ženska, ki kot mimoza širi svoje drobne liste, te minimalne vzgibe, ki valovijo njeno telo, tudi se počasi na visokih prstih točkasto napoti v prostor tišine, zvokov in intimnega raziskovanja, vse dokler iz notranjosti ne zagrmi krik jeze, bolečine in postane samosvoja bojevnica, ženska, ki si pribori mir očiščenja.
Po podobi (After Image) je kompozicija dueta: Stefanie Menestrina & Sofie Galvan (Italija) prejemnica nagrade za najboljšo miniaturo v celoti (800 evrov). Njunemu duet se sledi kot zrcalni simulaciji dveh vizualnih sfer, ko se v žaru (kostumske) oranžne barve zrcalita dve pojavi, se odmikata in približujeta v svojih nevidnih sferah, v določeni točki zrcalne opcije pa za trenutek celo združita; prostor njunega srečanja pa izzveni kot neke vrste laboratorij optičnih iluzij.
Generacijska komisija je z bonom za PPŠ nagradila avtorja plesne miniature Uspavanka Filipa Štepca (KD Qulenium), mentorica: Ana Romih. Uspavanka Filipa Štepca je le metafora za njegov osebni odmik od sedanjika časa, vendar pa v njem očitno prebudi nov gibki vzgon, s katerim na novo potencira svoj plesni izraz, novo ustvarjalno budnost. Sledil je še izbor dveh miniatur izraelskega gosta Irada Avnia za predstavitev Slovenije v Izraelu, in ti sta: Uspavanka Filipa Štepca in Phenomena Neže Dapčevič (Urbana scena Ljubljana), mentor: Gašper Kunšek. Naslov Nežine miniature opominja na fenomen časa, zaprtosti in ujetosti, ki ga avtorica zazna in nevrotično išče (svoj izhod), dokler ne obstane in usmerja v moč lastnega ravnotežja, ki se iz statične pozicije počasi širi v prostorske gibalne razsežnosti vse do konca, ki ga ni videti; ta se lahko zgodi le na odru, ko tema prekrije plesalkino vrtenje. Tako kot se bosta v Izraelu predstavila Filip in Neža, se je v znak medsebojnega sodelovanja predstavila tudi Izraelska predstavnica, avtorica miniature Protokol, Rotem Grigerg (BRIA and Machol Shalem Dance house; Izrael ), mentor: Irad Avri, uprizorila pa protokol urjenja in delovanja vojakinje, ki odlično operira in ustrahuje s plastično bojno igračko, žveči in napihuje balončke, vse dokler v sebi ne začuti klica ženskosti, takrat ji uspe osvoboditev, ko na novo zaživi v plesnem objemu.
Zvrstili sta se še dve plesni miniaturi slovenskih ustvarjalnih vrtincev; Ljubezen: v treh delih, avtorski solo Neže Kokalj, nosilke zlatega priznanja z državnega tekmovanja Opus 1, in Špele Jezovšek z avtorskim solom Kišta. Svojo ljubezen Neža Kokalj doživlja in členi na tri dele, izpiše in osvetli pa v svojih plesnih potencialih, ko se prvi del zazna kot čutna milina dajanja, ki se preliva ob sproščenem zvočnem posnetku klepeta (nje in njega). V drugem delu slišni klepet kar viša svoje frekvence smeha in diha, kar plesalka potencira v svojih plesnih širinah, nadgrajuje, tudi okuša ogenj strasti, ki pripelje do tretjega dela telesne izčrpnosti in želenega miru, tihožitja; je tudi večplastno zaobjeta (sinusoida) krivulja življenjskih trenutkov in tokov. Špela Jezovšek dobesedno privihra na oder s svojo kišto, domnevno prispodobo ujetosti pravokotnih bivalnih kletk. Obenem je kišta še njen edini predmet možnega dotika, predmet sproščanja bolečih stanj v utesnjenosti kletke, njenih burnih izpadov in sprostitev, ko udarci donijo in se sledi akrobatskim podvigom ter nemogočim padcem nje, te rjoveče bojevnice udarnih moči, ki tudi lahko omaga.
Svoj umetniški prostor in izraz na globalni sceni mreženja in splošne ujetosti gradi tudi duet glasbe in plesa, plesalke in saksofonista, Marion Plantey & Francois Heun (Francija, Nemčija), v avtorski kompoziciji Spoznaj me (Meet Me), kjer on in ona sočasno bivata, ustvarjata povsem osredotočena le na svoj ustvarjalni medij, ko izrecno vsak zase igra, pleše, improvizira vse do danega trenutka, ki ju združi in postaneta ustvarjalno eno, tudi drug drugemu tesna podpora.
Predstavitev tekmovalne skupine L se je zaključila z avtorskim solom Jona Aizpuna Garcie (Španija) Zavezano (Blindfolded). Avtor v svoji visoki stopnji plesne estetike fluidno razvija svoj plesni kontekst, v katerem uživa in improvizira v tesnem duetu z glasbo, ko v veliki baletni dvorani gledalca navdihuje z umetniško lepoto, ob tem tudi zvišuje možno stopnjo optimizma.
Na koncu tekmovalnega programa je sledila še skupinska improvizacija vseh nastopajočih, zatem pa odmor, zamenjava dvorane in ogled plesne premiere, tudi razglasitev rezultatov Opus 1 v PF Celje. Na koncu koncev pa je koreograf, režiser in umetniški vodja festivala sodobnega plesa Front@, Matjaž Farič, povabil avtorje desetih izbranih miniatur k nagradni predstavitvi 27. 8. na Odprtem odru Gledališča Park v Murski Soboti v okviru festivala sodobnega plesa Front@ (21.−27. 8.), in teh deset je: Potovalni vodnik 2021*; Ador’ Ador ’; Cilj; (OD) GOVOR(M)I, Moram … (I Need to …); Lačni duhovi, Uspavanka; Po podobi (After Image); Zavezano (Blindfolded).
Še pred končnim zaključkom razglasitve rezultatov tekmovanja mednarodnega Opusa 1 je po določenem odmoru v dvorani Plesnega Foruma stekla še premierna uprizoritev plesne predstave: Kam piha veter (Where DoesThe Wind Blow) Danielle Lamensdorf; mentorici: Nataša Tovirac in Nina Meško, produkcija JSKD in PS Intakt 2021.
V prosojni temi odra se uzre žareča rumena gmota, ko se tema začne rahljati, je vidno še ležeče telo, ki se počasi obrača, nato dremavo prebuja, svetloba pa rahlo širi (oblikovanje svetlobe: Dušan Erjavec), vendar povsem nikakor ne zavlada prostoru, ki daje vtis zatočišča jame ali votline. Oseba vstane, je ženska preprostega oblačila, ki razgrne rumeno gmoto, pod njo pa povleče mali štirikolesni nakladalnik, ki ji v njenih brezizhodnih trenutkih služi kot premično olajšanje, s katerim se potiska okoli svoje bivalne zaplate in vetri gostoto svojih občutkov, tudi ozračja. Rumeno prekrivalo je stisnjeno v gmoto, ki je njeno mehkejše zatočišče. V trenutku nemira je lahko tudi njena velika vlečka, kraljevsko ogrinjalo, s katerim rahlja misli in uživa v tem izhodu otroške zabave, se prepušča svoji umišljeni iluziji, vse dokler ne nastopi njen ne tako redek zlom, notranji prelomni stik. Votlina, pač zatočišče, je njen širni prostor samogovorov, boja s seboj, zgodovinskih spominov davnine in onih bolečih, ki izvirajo iz notranjih analov dramatične vsebine njenih temnih trenutkov duševnega loma, se izlivajo iz besed, medtem ko se ona v svoji plesni sintaksi jasno in svobodno giblje v širinah in višavah tako telesnih kot prostorskih linij, kar kaže na zdrav, popoln fizični (plesni) potencial, ki jo še drži pokonci; kaj pa jo potem cefra, lomi in zlomi, bi sledilo vprašanje. Odgovorov pa najmanj toliko, kolikor so jih v svojih miniaturah abstraktno izpisali, tudi realno osvetlili mladi ustvarjalci. Njen tok spominov gotovo poseže dlje, kot je realnost sedanjika, mogoče tudi zato obsesivno kliče junake in sprašuje po njih. Na koncu in pred novim mrakom ji ostane le še nekaj voženj z njenim štirikolesnim transporterjem. Naslov Kam piha veter večpomensko razpira možnosti izbire, smeri ali tokov; z vetrom ali pač ne.
Tega junija je veter očitno osvobojeno zapihal s prave strani, ko je napihal nešteto plesnih obzorij, ob koncu pa še premiero svojih sfernih tokov in človeških globinskih vpogledov; Kam piha veter (Where Does The Wind Blow),
