Minuli vikend se je na odru Kulturnega centra Španski borci v Ljubljani zbrala mladina in tekmovala na državnem jubilejnem 30. prvenstvu sodobnega plesa Opus 1 – plesna miniatura. Objavljamo izjavo oziroma razmišljanje pedagoginje in koreografinje Špele Medved iz Glasbene šole Laško-Radeče, ki je bila nadvse zadovoljna s plesnim izkupičkom svojih varovank.
Opus 1 je državno tekmovanje mladih plesnih ustvarjalcev, letošnji že 30. zapovrstjo. To je priložnost, da mladi plesalci, solo ali v duetu, ustvarjajo na podano temo. Gre za precej kompleksen ustvarjalni proces, saj je treba sprva najti ustrezno zanimivo idejo na temo, ki je predpisana, raziskati gibalne možnosti nanjo, konceptualno zasnovati svojo plesno miniaturo, poiskati ustrezno glasbo, zapisati svoje ideje in jih oddati v prilogi prijave, uspešno prestati regijski izbor, in če ti vse to uspe, lahko predstaviš svojo plesno stvaritev na zaključni prireditvi pred komisijo.
Kot gimnazijka Umetniške gimnazije – smer sodobni ples sem se prvič srečala s tem tekmovanjem. Takrat (že dolgo nazaj) je bilo nekoliko drugače zastavljeno in smo lahko tekmovali tudi v trojkah. Na te tekmovalne izkušnje me vežejo lepi spomini, predvsem zato, ker je bilo to precej drugačno od mojih dotedanjih šov plesnih tekmovanj, ni bilo zaznati nekega rivalstva ali neprivoščljivosti.
Zdaj sem že vrsto let na drugi strani, v vlogi mentorice plesalcem Glasbene šole Laško- Radeče in ob tem čutim veliko mero odgovornosti, ko spremljam vsako plesno miniaturo od začetnih idejnih zasnov do uprizoritve. Pa sploh ne gre za to, da bi jim jaz formirala plesne korake, ampak za usmerjanja z vprašanji, izpostavljanja dilem ob videnem, iskanja rešitev, koordiniranje med idejo in izvedbo, podajanje predlogov izboljšav itd.
Ko pridejo plesne miniature do finalnega trenutka uprizoritve pred komisijo državnega tekmovanja, gre za pomemben trenutek, saj je v vsaki plesni miniaturi veliko truda in osebne izpovedi, kar se morda v sami uprizoritvi niti ne zazna toliko. Mi mentorji pa zelo dobro vemo, kaj vse je bilo ob ustvarjalnem procesu doseženo, kaj je mladi plesalec/plesalka pridobil/-a in razvil/-a. Kar pomeni, da so za nas gotovo vsi zlati, karkoli že pač to zlato pomeni.
Nina Meško, koordinatorka za plesno dejavnost na JSKD in organizatorka tekmovanja, vsakič znova poudarja, da je Opus 1 tekmovanje, ki si ne želi biti tekmovanje, saj je plesno umetnost težko ocenjevati, in v tem pogledu se popolnoma strinjam z njo. Sama večkrat povem, da mi je Opus super do trenutka razglasitve, saj takrat občutim pritisk, stisko. Žal živimo v družbi, ki stremi k dosežkom in dokazovanju. Na tekmovanju si vsi plesalci želijo ‘zlato’ potrditev za svojo umetniško delo in zato jim je razumljivo hudo, če komisija presodi drugače. Hkrati tudi vem, da delo komisije ni lahko, saj sem se imela priložnost preizkusit v tej vlogi. Zdi se mi pomembno, da imajo člani komisije pedagoške izkušnje, in idealno bi bilo, da so izkušnje vezane na starost otrok, ki jih ocenjujejo, saj s tem bolje razumejo procese, ki se dogajajo v posameznem obdobju odraščanja.
Naj na tej točki poudarim, da so bile letos prav vse miniature, ki so se uvrstile na tekmovanje, zelo dobre, in kar se mi zdi najpomembneje – imele so dušo vsakega plesalca. Čudovito jih je bilo gledati na odru pred polno dvorano Španskih borcev, to smo zadnji dve leti res pogrešali. Najlepša nagrada pa je, ko prideš po nastopu k svojim in ti v objemu povedo, da so uživali in izpeljali svoj ples tako, kot so si želeli. To presega vsakršno priznanje in je spomin, ki jim ga ne more nihče vzeti. Člani komisije letošnjega tekmovanja so plesalke naše šole razvrstili takole:
Kategorija XXS
Špela Knez in Iza Jakopič: Jin jang – zlato priznanje
Kategorija XS
Eva in Zala Topole: Branje na lastno odgovornost – bronasto priznanje
Alja Kajtna in Sara Salobir: (Raz)magnetenje – srebrno priznanje
Mija Razboršek: KI= Krpasta Izpoved – zlato priznanje
Kategorija S
Neža Čepin in Kaja Teršek: Connection – bronasto priznanje
Veronika Padežnik in Neli Ela Guček: Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? – srebrno priznanje
Zala Ajdnik in Eva Senica: Izpod korenin – srebrno priznanje
Frida Benedek in Anja Jančič: Čutim te – zlato priznanje
Res sem ponosna na vsako posebej in neizmerno hvaležna, da sem imela priložnost deliti z njimi celoten ustvarjalni proces. Ampak tako kot mojim plesalcem vedno pravim – bistvo je očem skrito, saj je to, kar tekom plesno ustvarjalnega dela pridobijo zase, neprecenljiva popotnica na njihovi plesni/življenjski poti. Zato je vredno in jih bom kot plesna mentorica še naprej spodbujala k tovrstnim izzivom.
