Spektakularen finale. Maroltovci čez tri gore, čez tri dole

Ob svojem 65. jubileju se zdi  AFS mlajša kot kdajkoli: je študiozna in hkrati odrsko zanimiva, poučna, ne da bi dolgočasila, ter nadvse všečna in zabavna, ne da bi prekršila strokovno korektnost ali prestopila meje dobrega okusa. Umetniški vodja in koreograf Tomaž Simetinger si je zamislil dogajanje na odru, razdeljenem na dve "prizorišči", na dveh ravneh, s prisotnostjo dveh skupin glasbenikov, salonskega orkestra za plesno zabavo meščanske gospode in ljudskih godcev za podžiganje kmečkih plesalcev. Prostor sta ob menjavah ene ali druge skupine plesalcev nemoteče dinamizirala in simbolično delila dvigajoča in spuščajoča se lika – ena okrogla in ena oglata ploskev.

Raznovrstne oblike plesa so nastajale skozi tisočletja. Kot svetovna plesna dediščina se zrcalijo v plesu prav do današnjega dne. Stroge meje med  ljudskim, aristokratskim, meščanskim in celo sodobnim urbanim plesom seveda ni, saj gre za družbeno-zgodovinsko evolucijo in s tem za obojestransko vplivanje, pravzaprav prepletanje, kar je bilo tudi izhodišče in vodilna misel predstave. Zgrajena je bila torej na  zgodovinskih dejstvih o prepletanju plesne kulture podeželskega in urbanega okolja. Prikaz se je omejil na 18. in 19. stoletje, kar je razumna odločitev, saj gre za neznansko obseženo gradivo. Evropski in z njim slovenski ljudski ples kljub mnogim sledovom davnine vsebujeta v veliki meri parni ples, ki je po nastanku sorazmerno mlad: nekje v srednjem veku se par izloči – sprva v odprti, pozneje v zaprti obliki iz skupinskih plesov (krog oz. kolo, niz parov, veriga, kača, "trden most", nasprotni vrsti …), ki jih je dvorni ples pobral iz ljudskega in jih v naslednjih stoletjih po svoje obrusil in ugladil.

Z vzponom buržoazije pa prefinjene navade plemstva izumirajo. Meščanstvo sicer prevzame aristokratske plesne oblike, a jih priredi po svoje in  jih prilagodi energiji novega družbenega razreda. Vendar – kako zanimivo – iz ljudskega plesa privzame vrtenja, obrate, skokce, poskoke, dvojne in trojne korake, pa še masikaj – in tako se rodi tudi favorit: valček, ki več kot sto let, tja do konca 19. stoletja kraljuje v plesnih dvoranah. Valček je bil nedvomno izraz nove dobe: v njem vidimo in začutimo osvobojenost, polet, izraznost, duh, strast in ekstatičnost, ki se niso izgubili vse do danes (veliki pesnik Goethe je v mladih letih takole užival v njem: "Nikoli se še nisem tako lahkotno gibal: kot bi ne bil zemeljsko bitje … ah, kako čudovito je držati v rokah najbolj občudovano in leteti z njo kakor veter, tako, da vse okrog naju izgine!") Seveda je proces ves čas potekal tudi v obratni smeri: ljudstvo se je kaj rado zgledovalo po gosposkem plesu, a si ga je prikrojevalo po svoje. Tok pa se je obrnil spet nazaj: plesni učitelji, ki so skrbeli za plesa željno plemstvo in kasneje meščanstvo, so znova predelovali ljudske prvine in jih prirejali za plesne zabave gospode. To zanimivo dinamiko so maroltovci odlično prikazali tako, da so ustvarjalci s koreografom na čelu ljudsko plesno in glasbeno izročilo prepletli z deli dveh znanih plesnih mojstrov, Georga Linka in Ivana Umeka, avtorjev plesnih priročnikov, izdanih na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Omenjena dela so močno vplivala na plesno kulturo tedanjega časa.

"Plesni red", kot so na elitnih plesih zapisali v program, torej  redosled plesov, je vseboval  plese kot polonezo, menuet, sotiš, valček "kraljica vrtnic", dancing, mazurko, kvadriljo (četvorko), dunajski valček, kotiljon in polko. Te plese je izvajala čudovito kostumirana skupina šestih parov salonskih plesalcev. Kostumografinji Katarina Šrimpf in Karmen Božnar sta se odločili za poenostavljen, a še vedno dovolj atraktiven tip mode iz druge polovice 19. stoletja – za dekoltirane plesne obleke – krinoline v pastelnih različicah. Gospode sta seveda oblekli v imenitne črne frake. Vsak od naštetih plesov je bil prikazan tudi v ljudskih različicah: Stu ledi, nevestin ples, šotiš, plesne igre (spretnostne – n.pr. balansiranje s steklenico na glavi in izbirne kot je znani "pouštertanc" ali koketiranje z ogledalcem), pa "denček", ki je očitno po domače izrečen "dancing", nadalje mazurka, francoska kvadrilja, trojke, seveda valček v več različicah, na koncu pa polka, ki je združila obe – gosposko in kmečko skupino.

Sicer je bilo težko analitično opazovati vse te preplete, saj je gledalec, kot je edino prav, doživljal ples na t.i. "prereflektivni ravni", pa vendar smo začutili razlike v energiji, izrazu in stilu obeh prepletanj, kar je bil seveda namen ustvarjalcev in vseskozi odličnih plesalcev. Tako so v bistvu enaki ali podobni elementi – različni koraki, poskokci, obrati, še posebej pa drža in izraznost dali plesom povsem drugačen značaj: na eni strani elegantna, pokončna drža zgornjega dela telesa, neslišno drsenje in očarljiva iluzija "prepeljavanja" dam zaradi tehnike drobljenja pod krinolinami, ki so se zdele kot narobe obrnjeni cvetovi, na drugi strani pa veseli in robustni udarci z nogami ob tla, vriskanje in vrtenje robato zgrabljenih plesalk .. .Posebno vznemirljivo je bilo spet videti rezijanski ples v izvedbi šestih pevk in plesalk, ki so sprva zapele v svojem nenavadnem, pradavnem narečju, nato pa po dve in dve zaplesale v prav tako nenavadni odprti formi ob temnem, udarjajočem ritmu.

Noše kmečke skupine so bile lepe, pokrajinsko prepoznavne in zagotovo korektne, vendar bi manj veščemu gledalcu koristila informacija, kateri regiji so posamezne noše  pripadale. Obe skupini glasbenikov sta dobro opravili svojo nalogo, saj živa glasba čisto drugače spodbuja ples kot posnetki. Prijeten predah je prispevala tamburaška skupina z ubranim žuborenjem svojih instrumentov.

Ples je že od pradavnine ljudi združeval. Ne glede na svojo ritualno in pozneje statusno funkcijo je bil od nekdaj tudi družabna zabava in  skoraj vedno prežet z radostno energijo. Takšna sta bila tudi valček in polka v sklepni skupni izvedbi obeh skupin. Kljub še vedno elegantni drži se je gospoda ob iskrivem in prvinskem vrtenju podeželanov spustila z vajeti. Finale je bil ustrezno spektakularen, v stilu "tutti". Nastopajoči so napolnili oder in skupaj zapeli v ritmičnem pozibavanju našo znano "Čez tri gore, čez tri dole …" in to skupaj z občinstvom, ki jih je nagradilo z večkratnim aplavzom in vzkliki.

View Gallery 8 Photos