Zgodilo se je na začetku leta in ob 20-letnici plesne skupine En-Knap, ko je Janez Janša (Emil Hrvatin) začel dregati v Iztoka Kovača, da obnovi svoj prvi, že 22-letni celovečerni solo Kako sem ujel sokola. Dogovor je bil sklenjen pod pogojem, da nastopi v duetu z Iztokom še Janez Janša. Dva generacijska Sokola sta se srečala petnajstega oktobra v Mali dvorani Španskih borcev, in zgodila se je enourna uprizoritev v koreografiji, izvedbi in tehnični izvedbi Iztoka Kovača in Janeza Janše, na glasbo Djivan Gasparyan, v produkciji Zavoda En-Knap in koprodukciji Maska Ljubljana.
Roke se širijo kot velika krila in Iztok jih vrti, zavrti toliko, da pomisliš na propeler, tudi navidezno leti oponašajoč ptiča v letu, vendar ne vzleti.
Iztokov petdesetletni sokol je eleganten v izvajanju dolgih drsnih, seveda plesnih korakov, je bolj upočasnjen, vendar kljubovalno gibčen, je sodoben in atraktiven, medtem ko ga njegov sokolji partner skuša tu in tam posnemati, skupaj pa ustvarita prijetno kompozicijo plesnega bivanja, vendar ne sobivanja, saj ostaneta vsak na svojem bregu odra, in če že menjata bregova, sta spet vsak na svoji polovici. V prvem delu steče retrospektiva plesnih segmentov, ki ogreje partnerstvo, in dve moški duši si kaj kmalu dasta duška v medsebojnem provociranju, ko odpirata teme o plesu in se izprašujeta v toliki meri, da odgovori priletijo tudi iz videoposnetkov, ki poglabljajo tematiko o plesalcu, o staranju in plesalčevi plesni aktivnosti, o možnostih umetniškega, predvsem atraktivno fizičnega izražanja z virtuoznimi strunami lastnega telesa. Tematska razglabljanja popestrita z aktivno komponento, središčem moške zasvojenosti z žogo, tudi aktivirata žonglerske prvine ter igrata in ilustrirata lastne potenciale. Domiselno s pomočjo videomanipulacij vključita v svojo sfero razmišljanj še posnetke izjav in mnenj koreografov ter plesalcev – Jonathana Burrowsa, Julyena Hamiltona, Mateje Rebolj, filozofinje Renate Seleci – in direktno odgovarjata na dobro komponiran video intervju z Nado Vodušek, ki z vprašanji vrta v proces nastajanja obstoječe predstave in v ciklus spominov pred 22 leti.
Gibalni sokol se torej potaplja v teoretične vode in se sprašujeta o telesu, ki se celo pohablja, da bi lahko ostalo v formi, o tem, kako ustvarjati še naprej, ko se z leti plesalčev material utrudi … Julyen Hamilton odgovarja iz posnetka, ko pravi, da je pri tridesetih bil vesel in užival v svojem telesu, pri 40. ni več hrepenel po gibanju in telesu, pri petdesetih pa že opazil spremembe … Medtem ko Renata Seleci poudari, da se z odraščanjem in staranjem odpirajo nova vrata ter nove možnosti… Tudi Janez Janša ob dihljaju Iztokovega premora in preoblačenja zapleše svojo solo improvizacijo, zadihan in prepoten tudi svoj segment pripelje do dobrega konca, tako kakor ga je pripravljala plesna pedagoginja Tanja Skok, in razkrije, da je tudi on imel plesne učitelje na AGRFT v času študijskih let, učila sta ga Metod Jeras in Lojzka Žerdin. Tu nekje se vrine Iztokovo vprašanje, če ve, kakšna je razlika med pliéjem in tendujem. Žogica s strani plesnega teoretika pa vrne udarec z vprašanjem: "Ali si se med plesom osvobajal?" In če koreograf Iztok ustvarja ples, potem režiser Janez ustvarja s plesalci, je priletela nova puščica v njuno pogovorno tarčo o plesni teoriji in praksi, o delu koreografa in režiserja.
Učitelj smučanja, inženir varstva pri delu, direktor Zavoda En-Knap in umetniški vodja Centra kulture Španski borci Iztok Kovač, koreograf in plesalec, je v teku sproščene igre in debate dejal, da je solo idealna odrska forma za obračun s samim s seboj, in ker se je pri njem ta obračun zgodil že pred 22 leti s celovečerno solo predstavo Kako sem ujel Sokola, ni videl neke potrebe, da bi ta isti solo še enkrat obnovil. Zato pa sta z Janezom širila obzorja spominov in luščila vprašanja, ki se nabirajo in zbirajo o plesni umetnosti, o sodobnem plesu danes, o statusu plesalcev in njihovi bodočnosti po preteku aktivnih plesnih let ter uprizorila duhovit performans plesa, igre in diskusij o teoriji ter praksi sodobnega plesa …
Koreografija spominov in spoznanj Iztoka Kovača in Janeza Janše je zgodba ter uprizoritev, ki se bo vsakič malce drugače spletala in razpletala, ko pa si avtorja puščata in še sproti odpirata nove prostore za še ne obnovljene spomine in spoznanja, saj je ob toliko izkušnjah ena ura odrskega sija gotovo premalo.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.