Letos so maturanti Umetniške gimnazije sodobnega plesa Ljubljana že drugič javno predstavili svoje 4-6-minutne kratke solistične koreografije na Velikem odru Kulturnega centra Španski borci. To je njihova druga javna plesna predstavitev v tem spomladanskem času poleg Pred-premiere, zaključne predstave vseh štirih letnikov, ki teče že od leta 2003 v produkciji Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, umetniška gimnazija smer sodobni ples in Zavoda Emanat.
Devetnajst letošnjih maturantov te sodobne plesne smeri se je predstavilo v koreografskih vodah lastne ustvarjalnosti. Tema njihovega letošnjega poglabljanja in koreografskega raziskovanja je bila vezana na delo in življenje slovenske plesalke, pedagoginje in koreografinje Ksenije Hribar (1938-1999).
Za vsebinsko bogato in profesionalno oblikovano uprizoritev je zaslužna njihova mentorica in umetniška vodja te plesne pestrosti Petra Pikalo; v pomoč pa so ji bili še: za oblikovanje in vodenje luči Zoran Grabarac/Španski borci; tonski tehnik Omar Ismail in tehnična ekipa Španskih borcev.
Balet in sodobnost
Urša Kajtna se je posvetila plesni estetiki prelivanja baletne in sodobne tehnike v miniaturi Prelivanje. Čeprav je bilo delo plesno nadgrajeno, pa je pri monologu zmanjkalo sape … ko glas postane neslišen za širni avditorij. Za njen glasbeni mix pa se je avtorsko potrudil tudi njen sošolec Beno Novak.
O pomembnosti baletne tehnike kot osnove za uspešno plesno kariero se je spraševala Sara Medja: Balet-ovira ali pot?, v svojem dovršenem plesu s palicami, ko zajeta v kvadratu paličja išče izhod.
Sodobno in plesno ekspresivno skuša Špela Kralj v svoji miniaturi 1:7 zdramiti in ozavestiti 7 milijard človeštva o času, ki se izteka; ko med drugim simbolizira in izpostavlja tudi rdečo barvo … salonarji, krilce in cvetni listki, ki padajo z višine.
Goran Kusić, maturant in hkrati tudi učenec drugega letnika Konservatorija za glasbo in balet, je v svoji koreografiji Slave prekosil samega sebe. Predstavil je prostorsko razgiban, tudi lirično poglobljen in ponotranjen ples, ki bi ga bili veseli mnogi plesni odri, nič manj tudi Gorana kot plesalca. V svojem plesu se je dotaknil malega človeka, Ksenijinega "slovenceljna", ko se sprašuje, ali je še sploh kaj pristnega, neobremenjenega ostalo v naši zavrti družbi. Odgovor je v nas samih, samo pobrskati je treba globoko po sebi … In očitno se je Goran poglobil v čutne sfere lastnih globin in zaplesal svoj najboljši ples.
Ljubezen, nostalgija, čas sprememb
Enyo Belak so se dotaknile Ksenijine besede o ljubezni …, ko bridke solze v spominih obarva v humorne barve. Svojo koreografijo XY Solze je likovno bogatila tudi z estetsko kostumsko formo (kostumografija Katja Rosa) in v barvitosti scene milnih balončkov.
Ksenijinega nostalgičnega barvanja se je prav zanimivo lotil Daniel Petković v koreografiji Reminiscence, ko je strnjeno zaplesal v kvadratu barvnih spominov in so na koncu njegove tople roke barvale lastno telo.
Faze spreminjanja in sprememb se kar vrstijo v človeškem življenju, in pri maturantkah so to ženske faza spreminjanja, ki jih Lea Stroj v koreografiji Meleonke v spirali identitete oznanja kot žensko kameleon!?
Kaj je v fazah spreminjanja estetsko in kaj ni, se je spraševala še Maša Nered in svoje vprašanje skušala izoblikovati v plesni miniaturi Spreminjanje.
Kritika družbe in navad
Družbenokritično je izzvenela koreografija Špele Pogačnik Ukradena nedolžnost, ko v našem svetu sladkobnosti in ob video posnetkih nesrečnih otrok kliče: STOP otroški porno!
Prepustiti se skušnjavi ja ali ne, se lahko sprašuješ ali celo v plesu izplešeš, ko pa skušnjava prevlada, potem ni več spraševanja, in tako je Vesna Čebulj v koreografiji Skušnjava na koncu le ugriznila v kos torte, ki jo je vabil na stolu, na sredi scene.
Skušnjave žele bombonov znamke Šumi (poezija Matjaž Pikalo: Šumi čigumi) in porajajoči pritisk želje po sladkobi je slikovito in v tišini izpovedala Maja Razboršek: Pritisk.
Tišina, glasba
V tišini se začne plesno razmišljanje Nine Semprimožnik o plesu brez glasbe ali glasbi brez plesa; sta glasba in ples res povezana in se neizogibno dopolnjujeta, se Nina sprašuje v svoji plesni miniaturi: Glaplesba.
Beno Novak je v plesu tišine in v akrobatskih oblikah padcev ter dvigov zasnoval svojo plesno zgibanko: Cifra:mož, v kateri je simbolično začrtal realnost eksistence in propad pretvarjanja.
Redko noto optimizma je zavela Aja Franca v svojem plesu oscilacij Odkrito ostane ob veliki svetleči žogi na video ozadju, medtem ko razgalja željo za odkrivanjem novega in neznanega.
Gib, ples, odrska scena
Jerca Rožnik Novak in Nik Rajšek sta poleg zelo dobro izoblikovanih plesnih vsebin svojo večplastno koreografsko izpovednost poglabljala še z instrumenti scene; ko skušata notranje vzdraženosti, občutke in zastavljena vprašanja v zvezi z izbrano tematiko o Kseniji Hribar vsebinsko izpisati na sceni odra. Jerca se je poglobila v osamljenost posameznika, ki se nenadoma porodi, pa čeprav je še nedavno s partnerjem plesal svoj duet. Tako je v plesnih obrisih argentinskega tanga odlično zastavila svoj namišljeni sodobni duet Op.14. N°5, škoda, ker se je na koncu le nekam prehitro sesedla v temo osame. Nik se je lotil kompleksne tematike o zasvojenosti in o vampirskem naboju krvi, ki v obliki infuzije hrani, pomirja in zdravi, v zasvojeni obliki pa ustvarja vampirska straho bitja ….in v koreografijah Ksenije Hribar so bili prisotni liki vampirjev.
Veronika Valdes se je gibalno lotila zastrašujoče preobrazbe v zombija, zlovešče bitje, ki se poraja ob tresljajih in vibracijah, ko ob njih zavibrira tudi njegovo telo in se zgodijo čudne preobrazbe (kontrastno belo oko, v ramo zasajen čip ali tretje oko). Na odru se torej sledi domišljijski Veroniki in ženski podobi zombija v njenem gibalnem performansu Krik Telesa.
