V Ljubljano prihaja sloviti balet Bejart iz Lozane, ki bo v sredo in četrtek, 6. in 7. julija 2011, ob 20. uri v Cankarjevem domu občinstvu na ogled postavil baletne predstave Kaj mi pripoveduje ljubezen, Ognjeni ptič in Bolero. Baletni triptih koreografij Mauricea Béjarta na Festivalu Ljubljana zaokroža izvirna glasba Gustava Mahlerja in tako še v plesni upodobitvi podčrtuje 100. obletnico skladateljeve smrti.
Umetniški vodja je: Gil Roman, sodelujejo Simfonični orkester in plesalci SNG Opere in baleta Ljubljana, Ženski zbor Slovenskega komornega zbora ter Mladinski zbor RTV Slovenija, dirigiral bo Luis Gorelik
Balet Kaj mi pripoveduje ljubezen je koreografiral in režiral Maurice Béjart na glasbo Gustav Mahlerja (Simfonija št. 3 v d-molu: 4., 5. in 6. stavek), kostumografija: Judit Gombar.
Zasedba vlog: On / Julien Favreau,Ona / Elisabet Ros, Otrok / Masayoshi Onuki, Otroci / Laurence Rigg, Kwinten Guilliams, Heberth Riascos, Daniel Sarabia, Hector Navarro, Adrian Cicerone, Oana Cojocaru, Florence Leroux, Chiara Paperini, Jasmine Cammarota, Cosima Munoz. 12 glavnih vlog: Ženska / Daria Ivanova, Moški / Gabriel Arenas, Dva moška / Valentin Levalin, Marco Merenda, Ženska / Kathleen Thielhelm, Moški / Keisuke Nasuno ali Juan Pulido, Moški / Dawid Kupinski, Ženska / Kateryna Shalkina, Dva moška / Paul Knobloch, Thierry Deballe, Ženska / Pauline Voisard, Moški / Oscar Chacon.
O svoji koreografiji je Maurice Béjart leta 1974 zapisal: "Mahler je svojo genialno 3. simfonijo zložil okoli leta 1895. V tistem času ga je navdihoval Nietzsche s svojimi idejami in knjigami, to pa se je jasno izražalo v njegovih delih. To simfonijo je sprva poimenoval Vesela znanost po Nietzschejevi knjigi. Tudi stavkom simfonije je pogosto spreminjal naslove, dokler se ni odločil za dokončno različico. Ta balet uprizarja tri zadnje stavke. Četrti stavek, Kaj mi pripoveduje človek, je pesem o Zaratustri. Peti stavek, Kaj mi pripovedujejo angeli, je iz Mahlerjevega cikla pesmi Dečkov čudežni rog. Zadnji stavek, veliki Adagio, ki zaokroži simfonijo, pa je skladatelj poimenoval: Kaj mi pripoveduje ljubezen. Neverjetno, vendar je prav v tem času Richard Strauss skladal svojo simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra."
O novi različici baleta na glasbo Igorja Stravinskega Ognjeni ptič je Béjart razmišljal tako: "Ognjeni ptič je feniks, ki vstane iz pepela. Žar in moč tega ptiča življenja in radosti ostajata neuničljiva in neomadeževana. Igor Stravinski v intervjujih z Robertom Craftom pojasnjuje, zakaj za Ognjenega ptiča raje uporablja orkestralno suito in ne celotne različice baleta, ki jo sicer prezira in tega ne skriva. V tem času bi bila izbira baleta, ki natančno sledi izvirni partituri, staromodna. Tako ostane le čista glasba, ki sicer ima določeno koreografsko vizijo, vendar ni zmožna slediti zapletenemu scenariju. Namesto da bi zgodbo zamenjali ali preoblikovali, raje poskusimo sprostiti čustva, ki se pretakajo skozi zaporedje »točk« okrnjene partiture in osrednjo pozornost nameniti dvema prepoznavnima elementoma: Stravinskemu kot ruskemu glasbeniku in Stravinskemu kot revolucionarnemu glasbeniku. Naj bo ples abstraktni izraz teh dveh elementov, ki sta ves čas v glasbi. Globoka ruska čustvenost in določen odmik od glasbene tradicije se izražata skozi nepričakovano ritmično nasilje, zato pa je balet v času svojega nastanka dobival negativne odzive. Ognjeni ptič je feniks, ki vstane iz pepela. Ognjeni ptič je Poet kot tudi Revolucionar ."
ritem / Vsi mladeniči / All the boys
Ta balet ne potrebuje uvoda. Recimo samo, da se Maurice Béjart vrača k duhu Posvetitve pomladi v popolnoma drugačnem slogu. Drugi koreografi Bolera so uporabili pisano zunanjost, Béjart pa se je odločil, da bo preprosto, a na vso moč izrazil le, kar je bistveno.
Maurice Béjart je glavno vlogo (Melodija) najprej zaupal ženski (leta 1961 jo je plesala srbska baletna plesalka Duška Sifnios), nato pa moškemu plesalcu (leta 1979 je v njej blestel Jorge Donn). Ritem uprizarja skupina plesalcev. Tej različici je sledila verzija moških plesalcev, danes pa v baletu plešejo tako moški kot ženske. Maurice Béjart takole opisuje Ravelovo stvaritev: "Glasba je dobro znana, a obenem ostaja sveža zaradi svoje preprostosti. Melodija (v izvoru orientalska in ne španska) se ovija sama vase, narašča v glasnosti in intenzivnosti, požira zvočni prostor in ga na koncu pogoltne."
Legendarni koreograf in plesalec Maurice Béjart (1927–2007) je balet študiral v Marseillu, Parizu in Londonu. Plesal je pri številnih plesnih skupinah (Mednarodni balet Mone Inglesby , Kraljevi švedski balet in Ansambel Birgit Culleberg Ensemble) preden je leta 1953 skupaj s publicistom Jeanom Laurentom v Parizu ustanovil Ballets de l’ Etoile, iz tega pa je pozneje, leta 1957, izšel Balet Pariškega gledališča (Ballet-Théâtre de Paris). Med 1960 in 1987 je vodil ansambel Bejartev balet XX. stol (Béjart Ballet du XX Siècle), ki je domoval v Bruslju. Pozneje se je umetnik preselil v Lozano, kjer je do smrti vodil Béjart Ballet iz Lozane. Béjart je svoj prvi veliki uspeh kot koreograf doživel leta 1959, ko je ustvaril koreografijo na glasbo Igorja Stravinskega Pomladno obredje za gledališče Monnaie v Bruslju. Sledila je njegova slovita koreografija na Ravelov Bolero (1961), devet let pozneje še Ognjeni ptič. Nedvomno so to veličastne koreografije, ki so se v zgodovino baleta in njegovih ustvarjalcev že zapisale kot najpomembnejše. Vse do smrti 22. novembra 2007 je ustvarjal koreografije, ki jih je njegova skupina vselej z velikim uspehom izvajala po vsem svetu. Bejartevo izročilo nadaljuje njegov naslednik Gil Roman, ki ga je izbral karizmatični Béjart sam, pod njegovim vodstvom bo Béjart Ballet iz Lozane plesal tudi v Ljubljani. Bejart je leta 1996 o Romanu dejal: "Je edina oseba, ki lahko nadaljuje ter ohrani moje stvaritve in balete … in nihče drug.
