Pesniška poetika Svetlane Makarovič o malih slovenskih dušicah je na odru SMG zaživela v radoživosti njenega pravljičnega sveta o Škratu Kuzmi in v dinamični odrski animaciji režiserja Matjaža Fariča. Svetlana Makarovič s svojim bogatim in sočnim pesniškim jezikom živo obarva podobe in karakterje odraslih, ki jih hudomušno obda s pravljično kopreno, ob tem pa poučno razgibava miselni svet otrok, po možnosti pa razsvetli še kako odraslo osebo, ki se prepozna v tako nastavljenem pravljičnem zrcalu. Tako se berejo tudi njene zgodbe o Škratu Kuzmi namenjene malim in velikim obiskovalcem.
Matjaž Farič je škratovsko zgodbo ne le približal malim in velikim gledalcem, ampak jo je celo širil čez meje odra vse do vrha avditorija, tako kot so pač škratje vsepovsod prikrito prisotni. Že ob samem vhodu v dvorano je gledalce pričakala namrščena Sraka/Maruša Geymayer-Oblak, ki se je gugala na velikem visečem obroču in ves čas nejevoljno obtoževala Kuzmo, ker ji je v njeno sračje gnezdo podtaknil jajčece krokarja. Na odru pa se je še posebej pravljično razprla velika knjiga, iz katere so priskakljali škratje in so se leporečile njihove zgodbe. Scena v obliki knjige (scenografija Irena Pivka) je ne samo domiseln odrski okras, ampak je istočasno tudi enkratno poučno in dobrodošlo reklamno bodrenje k branju knjig današnjih otrok ekranske elektronike. Ker pa je odrska knjiga velika in težkih listov, je v pomoč priskočila mladostna vila uglajenih skoraj baletnih vzgibov in milega pogleda, pripovedovalka Marinka Štern. Marinka Štern je igralka neverjetnih igralskih zmožnosti transformacije, ko se povsem poistoveti s svojim gledališkim likom in temu primerno izoblikuje svojo novo celovito preobleko – podobo, tokrat je to bilo milo vilinsko obličje. Nič manj mladostni niso bili ostali škratje, kot bi se v čarobni knjigi raztopila njihova odrasla leta, ko so se pod Faričevo režijsko roko in koreografsko poslikavo dinamične igre ter razločnega škratovskega jezika mladostno podali hitrih nog naokrog v svet škratovske veseloigre.
Škratovska zgodba o nagajivih in nič kaj prijetnih dejanjih ter njih posledicah se odvija v pestro razgibani dramaturgiji in ob petju melodičnih škratovskih songov (glasba Sergej Randjelović). Predstavijo se škratje vseh možnih škratovskih opravil. Tu je Frizerski škrat gosto in visoko natupiranih las, ki strankam lepi frizure, je elegantne drže in finih besed, sila gibčen plesalec Daniel Petkovič, nadvse poreden pa je bil Kuharski škrat, ki je za trenutke lastnega miru celo zastrupil lačne goste, da so morali leteti tam, kamor gre cesar peš. Njega pa je sočno zaigral Ivan Godnič, ob tem pa veselo nasmejal najmlajše, predvsem ko je tekla beseda o zadnji plati … Površnega Radijskega škrata je upodobil Blaž Šef, Tiskarskega škrata, s kompozicijo napak pa Gregor Zorc (v izmenjavi Uroš Kaurin). Čudna slika in prilika pa je bil Zidarski škrat/Primož Bezjak, ko se je vlekel tudi po tleh, kot bi mu opeka padla na glavo in bil bolj trde glave, povrh še redkobeseden, zato pa se je kar naprej čudil in čudil. Poskočna (mladostna) škratica, ki ob koncu bradatega samotarja Kuzmo celo priveže nase, je bila Neda R. Bric. Nastopali, veselo zaplesali in peli so tudi prijateljčki škratov: Veverica maščevalno nabrita in Najmlajša škratica: Daša Doberšek, Jež, občasno tudi Škrat: plesalec Dušan Teropšič, ter Medved, ki zgodbo pravično pravljično zaključi: Robert Prebil.
View Gallery
6 Photos