Silhueta Tine Dobaj je umetniški dogodek, ki vliva upanje in optimizem!

Plesalka, koreografinja in pedagoginja sodobnega plesa Tina Dobaj je svoja plesna obzorja širila in jih še širi po Sloveniji pa vse tja do Bruslja, kjer je na plesni akademiji P.A.R.T.S tudi diplomirala, plesala v znani skupini ROSAS, Anna Teresa de Keersmaeker, sodelovala tudi z  mednarodnim koreografom Williamom Forsytheom, s predstavo Kapital, ki sta jo zasnovala in izvedla z Gregorjem Kamnikarjem, pa je pristala na Brisbanskem festivalu v Avstraliji, kjer je učila na Queenslandski Univerzi, še vedno pa poučuje tako v Bruslju kot v Nemčiji, Avstriji ter na SVŠGL– Umetniški gimnaziji, plesna smer. Njena kreativna moč jo je popeljala tudi do New Yorka in z Majo Milenovič Workman je uprizorila projekt Namišljena resnica (SMEEL 1913), sodelovala v improvizacijskih projektih legendarnih glasbenikov jazza, kot sta Reaggie Workman in Ken Vandremark …  Tino, največkrat nasmejano, iskrivih oči in polno novih idej, ne more nič zaustaviti, niti ne izničiti njenega koreografskega potenciala, ki ima večje umetniške odmeve v tujini, seveda tudi v Ljubljani, kot v njenem rodnem Mariboru, kjer danes živi in deluje.

Ideja o Silhueti se je porodila, Tina pa je že oktobra svojo Sihueto predstavila na odru Velike dvorane CK Španski borci na VIII. Plesni nacionali. Zamislila si je plesni duet z lastno senco, ki se je kot animirana risba širila ter gibala po razpotegnjeni beli površini nosilne konstrukcije, ki je spominjala na slikarsko stojalo. Gibanje plesalke se je zlivalo s premiki silhuete na beli površini, tako da sta bili vidni dve plešoči telesi, ki se v scensko celoto združujeta z nevidnimi nitmi. Žal je tehnika odpovedala in je Tina morala svojo plesno epizodo nadaljevati ter zaključiti brez svoje silhuete. No, ideja o silhueti ni usahnila, ampak se je zgodil novi projekt, nova plesna predstava Silhueta s premiero 25. novembra v Minoritski cerkvi v Mariboru in v koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor / Minoritska cerkev ter v sodelovanju z Galerijo plesa Maribor. Koncept je zasnovala, tudi koreografirala in odplesala Tina Dobaj ob avtorski glasbi in izvedbi Andreja Hrvatina, ob zvokih violine Sausane Hussein in kontrabasa Žige Goloba, luč pa je oblikovala Urška Vohar.

Prihod v posvečeni prostor Minoritske cerkve je potekal po poteh, kjer se staro povezuje z novim in kjer je vzniknila nova stavba Lutkovnega gledališča Maribor, tudi neposredno med zgodovinskimi kamninami starega zidovja, kjer je svoj čas stal Minoritski oder in so se mariborska poletja preplesala v organizaciji JSKD OI Maribor in pod usklajeno roko Minke Veselič Kološe. Vhod v to arhitekturno mistiko je deloval mogočno, kar malo skrivnostno, občutki neznanega in nepričakovanega so polnili cerkveno vsebino ter veliko prostorsko praznino. Sedežna konstrukcija je bila že postavljena, in to tako, da je gledalčev pogled lahko zaobjemal kar več kot polovico prostora: naravnost usmerjen do stranske stene z osvetljenimi oboki, tudi po dvorani naprej, kjer so se po tleh širila bela plesna tla; za plesalko pa kar težka preizkušnja, kajti prekrivala so kamnito površino, ki ni najbolj prijazna za plesalčevo telo, zlasti ne za kolena.

Pod osvetljenim obokom in ob gladki stranski steni se Tina postavi v eno od svojih razpotegnjenih poz s pogledom v gledišče, je živa freska na prazni steni, kip človeške lepote in upanja. Kaj kmalu pa se iz te estetske oblike izoblikuje kip pradavnine, metaforični prehod enega od človeških oblik ali ena od levitev možnega arhetipa na poti do človeške preobrazbe. Kot bi se s pogledi sprehajali po nevidni zgodovini Minoritske cerkve, ko Tina ob glasbeni spremljavi oblikuje nove plastične forme, ki se pretakajo v senčnem ozadju. Silhuete se množijo ob njenih umetniških izlivih, se sprehajajo pod oboki, ponavljajo, spreminjajo in so ujeti likovni trenutki plesalkinih nemirnih senc, ki z novo tehnologijo senčijo ter polnijo stene z novim umetniškim optimizmom. Dobi se vtis dveh ravni, dveh odrskih postavitev, oprijemljive, te tukaj in zdaj z likovnimi zasnovami plesalkinih statičnih podob, in one onstran živega s tistimi črnimi formami, ki kot dvodimenzionalni portreti potujejo ter se lepijo na gladke površine sten, dajo vtis neslišnega klica pradavnine vseh tistih, ki so hodili po teh kamnitih cerkvenih tleh in so možni izrisani pogledi upanja ter pričakovanja njih davnin.

Potem nastopi veliki preobrat, ko se plesalka napoti na plesna tla in obrača nove liste novih plesnih oblik, zapleše z vso zanjo značilno  ustvarjalno intenziteto, razbija mistiko ter praspomine, je ženska, je plesalka, ki živi tu in zdaj in se prebija skozi  sedanjik. Je poetična, vendar povsem prizemljena v tej svoji sodobni koreografski ter sakralni poemi v neslišnem glasu, vendar v tonih in tenzijah svojega izvrstno uglašenega gibalnega instrumenta, s tem svojim telesom, izpolnjenim tudi z njej lastno umetniško substanco. In je silhueta igra svetlobe ter senc, tudi nevednega in ustrahovanega v tokovih človeške zgodovine. V urbanih cerkvenih višinah in konturah po Tininem konceptu pa je silhueta likovno preigravanje svetlobe okoli predmeta, je osenčenje materialnih pozicij, ko senca  dobi svoje konture ali senčno obliko v ozadju osvetljenega predmeta in sta tako njena oblika kot senčenja odvisna od kota, pod katerim se svetloba razprši po danih konturah osvetljenega  predmeta.
Silhueta Tine Dobaj je umetniški dogodek koreografsko zasnovanih plesnih ter likovnih oblik, ki vnašajo v človekovo vidno polje optimizem in upanje, ki jo imenujemo plesna umetnost.

View Gallery 5 Photos