Akademija za ples AMEU je zaključila svoje študijsko leto 2022/2 tako kot vseh teh šest let svojega delovanja s slavnostnim uprizoritvenim dogodkom: Gala plesnim večerom.
Gala večer je letos potekal 7. junija na Velikem odru Kulturnega centra (KC) Španski borci. Zaključni večer pa ne pomeni, da na plesni akademiji AMEU že zapirajo svoja akademska vrata tako v Ljubljani kot v Mariboru, saj so na vrsti še avdicije za nove vpise. Vsi, ki so opravili avdicije, se lahko vpišejo na plesne programe: za sodobni ples, džez, tekmovalni ples, družabni ples (standardni, latinskoameriški) in urbani hip-hop. Tistim, ki so zaključili srednješolsko baletno šolanje ali ustrezno baletno izobrazbo za balet, pa komisija na podlagi dokumentacije in intervjuja oceni njihove sposobnosti ter potenciale za študij baleta, ki poteka v njihovem središču v Mariboru.
Na Gala baletnem koncertu so nastopili njihovi študentje 1., 2. in 3. letnika skupaj s povabljenimi plesnimi umetniki. Bil je to sijoči Gala plesni večer presežnih energetskih virov in vzponov, koreografske gibke pripovedi, izpovedi v sozvočju z glasbeno podlago, tudi raznolikih poglavij plesnega slovarja. Tega večera je akademska mladost zanetila energetski vulkan, da se je na vse strani iskrilo, tudi ogrelo do navdušenja polno dvorano KC Španski borci.
Pred vhodom v poslopje KC Španski borci so bili postavljeni in nemudoma okupirani štirje stoli, urno pa jih zasedle štiri mladenke, odete v črno kostumsko mondenost: Jana Bungurova, Daša Janičijevič, Kristina Slapernik, Johanna Greiner in Daša Resnik. Ko se je na prostem začel koncert brez orkestra, vendar s koncertno glasbo v ‘offu’, in to veličastni violinski koncert Johanna Sebastiana Bacha: A minor I (Allegro moderato), BWV 1041. Pravzaprav se je začel plesni Koncert za pet na koncertno glasbo v koreografiji Rosane Hribar in v izvedbi študentk 3. letnika plesne akademije AMEU. Plesni koncert na štirih stolih poteka v njihovi medsebojni komunikaciji, dozdevno tudi asociira na vizijo ženskega kvarteta koncertnih dvoran, ki burno in aktivno sledi glasbenemu ritmu, poudarkom, tudi čutnim zvokom violin v estetiki in ritmu velikih gest, vzravnanih, dominantnih drž, tudi pogledov, ki vseskozi ‘skenirajo’ okolje … V tej koncertni plesni uverturi so vse štiri študentke osvojile prisotne s svojo perfekcijo in humorno artikulacijo plesnih ter gibkih oblik, nato pa jih popeljale v dvorano, kjer jih je pričakalo novo navdušenje, novo presenečenje in nov uverturni klic. Namreč na osvetljeni oder je vstopila umirjena mladost, zaplesali pa v koreografiji Jadrana Živkoviča: 1,58 od začetka, svoje začetne step korake in pozicije. Lahkotno, plesno neobremenjeno so se njihovi ritmični step koraki v športni obutvi pretakali kot rahlo valovanje, nekateri pa s tistimi ta pravimi čevlji podkovanih podplatov in pet, tudi z močjo udarcev odzvanjali ritmične poudarke; predvsem pa vsi skupaj uživali v plesu stepa, tudi očarali gledalce: Lija Mozetič, Maja Hojs, Jelena Radoičić, Margarita Šunjić, Paskal Vertačnik–Verbovšek, Rea Vogrin, Daniela Preskar, Saša Štrukelj, Sara Pucihar, Irina Anatonijevič, Nena Klinkon, Zarja Ferlinc.
Po plesni uverturi je sledil svečani pozdrav in nagovor doc. dr. Barbare Toplak Perovič, direktorice AMEU – Akademije za ples. Avditorij je nagovoril tudi dekan Akademije za ples AMEU, izr. prof. dr. Svebor Sečak, in predstavil dodiplomski študij akademije, tudi možen podiplomski študij, ob tem pa se dotaknil novih študijskih programov, ki se načrtujejo in so v pripravi. Program Gala plesnega večera sta napovedali vodja katedre za sodobni ples, doc. Rosana Hribar, mag. um. giba, in vodja katedre za jazz, Lucija Velkavrh, tudi poudarili, da se njihova letošnja izvedba Gala plesnega večera navdihuje s citatom največje likovne osebnosti 20. stoletja, Pabla Picassa (1881–1973): “Vse, kar si lahko predstavljamo, je lahko resnično.” Tudi se nizali citati slavnega slikarja skupaj s koreografijami, za povrh se še neposredno razlivale barvite oblike na video posnetkih; saj je letos minilo 50 let od umetnikove smrti. K sodelovanju so povabili še vrhunske umetnike, izvrstna tolkalista, Leticio Slapnik Yebuah in Vida Drašlerja, kot tudi solista ljubljanskega baletnega ansambla, Filippa Joria in Marin Ino.
Nadaljevanje je steklo v spominih na Kino Šiška, na njihovo peto obletnico Akademije za ples AMEU. Koreografija je nastala v skupnem procesu soustvarjanja mentorja in študentk, Kristine Slapernik, Johanne Greiner, Daše Janičijevič ob mentorici Rosani Hribar in na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega Hymn of the Cherubim, in tolkalistki mogočnih udarnih gest, Leticiji Slapnik Yebuah. Kreacijo pa še dodatno poglabljal film Gibajoče se telo v objektivu III v režiji Matjaža Mraka, snemalca, in DO: Rado Likon, ZFS, mentorstvo in koreografija Rosana Hribar ter montaža Urška Vavpotič. Dogajanje na plesni sceni se skladno povezuje in dopolnjuje s filmskim medijem; ko ples oplaja dve scenski različici, sceno odra in filmsko vizijo. Film je nastal v sklopu delavnice Gibajoče telo v objektivu na lokaciji Kina Šiška 21. 12. 2022. V filmu se sledi plesalki, ujeti na ozki poti med ograjo in notranjim ambientom, ko med črnimi postavami črnih kapuc išče svoj izhod iz zagrajene in utesnjene poti. Ona uporno sledi poti, tudi se prebija skozi zamejitve, da bi končno in zmagoslavno našla svoj izhod.
Koreografije se nižejo ena za drugo, tudi skoraj neopazno izmenjujejo vse do konca (njih 12) in prehodov ne spremljajo vmesni prazni hodi, ko se obe plesni skupini, ta v odhajanju in ona v prihajanju, neposredno ne izmenjujeta, saj sta v trenutku novega začetka ter odhajajočega zaključka združeni v skupni obliki celote.
V naslednji koreografiji Tamare Divjak Nevihta so se zgrinjali črni oblaki (na videu) ob glasbi Antonia Vivaldija Strom, kar v smislu ‘tako zgoraj kot spodaj’ je zadonelo nevihtno vzdušje na sceni odra ob donenju letečih korakov in energetskega prebliska: Sare Pucihar, Irine Antonijevič, Zarje Ferlinc, Daše Resnik, Jane Bungurove, Kristine Slapernik, Daše Janičijević; na koncu pa očitno in sočasno z glasbo tudi razblinile nastalo iluzijo nevihte.
Prvi letnik študentov: Lija Mozetič, Maja Hojs, Jelena Radoičić, Margarita Šunjić, Paskal Vertačnik-Verbovšek, Rea Vogrin, Saša Štrukelj, Danijela Preskar se v plesnih prepletih gibkega ritma in v duetu z glasbo Harmelogic, Kris Korat in Damir Mazrek, raziskovalno, z rahlim pridihom sončne afriške celine podaja po odru v koreografiji Skupaj z Mašo Kagao Knez in Uršo Rupnik, ko se hitrosti povezujejo in prelivajo v gibkih ritmih njih teles.
Tretji letnik se je z diplomantko Kajo Marion Ribnikar igrivo izpostavil s koreografijo oziroma odlomkom Igra pod mentorstvom Urše Rupnik in po motivih repertoarja predstave What the body does not Remember kultnega koreografa Wima Vandekeybusa ter njegove belgijske skupine Ultima Vez. Odlomek je nastal pod vodstvom soustanovitelja in člana te skupine Eduarda Torroje; ko pod njegovim budnim očesom nastane lahko le odlična udarna izvedba te znane koreografije.
Po udarnih plesnih vihrah se le prileže klasična baletna milina, ki sta jo zaplesali v svoji estetiki izvedbe in klasični drži Sara Pucihar in Irina Antonijević ob mentorskem vodstvu Tamare Divjak v baletni Variaciji Ocean in biseri iz baleta Konjiček grbavček , tudi na istovetno glasbo.
Po Konjičku grbavčku je bilo slišati ptičje petje v koreografiji Kaje Lin Jagodič, sledili pa glasbeni ritmi tolkalista Vida Drašlerja: Ko pojejo ptice, toda ptice tokrat v živo niso pele, ampak je prvi letnik moderno frfotal skupaj z Zarjo Ferlinc in Neno Klinkon ob glasbenem miksu Kaje Lin Jagodič.
Za vse prisotne sta Nena Klinkon in Zarja Ferlinc v koreografiji 2 za vas Jadrana Živkoviča ob glasbi Nine Simon Good Bait z navdihom zaplesali step podkovanih plesnih čevljev, ko so njih poudarki prelivajoče žuboreli, kot bi se potoček pretakal po odru; tudi zaplesali step v finesah tistih časov, ko je ta osvajal filmsko industrijo in ne le plesišča; seveda tudi nadvse navdušili.
V koreografiji Potovanje Lucije Romanove in Rosane Hribar doneči bobni Leticije Y. Slapnik in Vida Drašlerja na oder privabijo plesne popotnike 1. letnika, ki v plesu kompozicijskega skladja sledijo glasbeni podlagi The center will not hold (Solomon, Lena Willikens, remiks). Medtem ko svoje plesno popotovanje širijo po sodobni plesni ploskvi medsebojnih prijemov, kontaktov in zdrsov, se za njimi odpira perspektiva širokega cestišča in plesnega popotovanja ter raziskovanja.
Za plesnim potovanjem je na vrsti koreografija Takšen kot jaz Lucije Velkavrh, Anje Möderndorfer, Matevža Česna, ki se kompleksno povezuje s pesmijo Takšen kot jaz v plesni izvedbi Daniele Preskar, Nene Klinkon, Zarje Ferlinc, Sandre Antić in ob glasbi Alde Merini – Takšen kot jaz (prevod: Sara Bačič, Sandra Antić ), dogaja pa na dveh ravneh: na sceni odra in v filmu: Recitacija – Takšen kot jaz v režiji Lucije Veklavrh in Sandre Antić, snemalec in DDP David Janušič. V filmu se sledi pesmi v interpretaciji ženske, Sandre Antić, tudi soočanju akterke s samo seboj, medtem ko na odru sledijo solistični plesni utripi na temo pesmi in v kontrast meditativni filmski obliki.
In so se po programu že zvrstili novi glasbeni in plesni navdihi, čutni pridih jazza v iskrivi solo izvedbi Daniele Preskar: Želja; v koreografiji Lucije Velkavrh in Daniele Preskar in na glasbeno intimo With All My Love Melani de Biasio. Prvi letnik Akademije za ples AMEU je s svojimi plesnimi željami in potovanjem tudi uspešno zaključil svoje prvo preplesano študijsko leto, kar so tudi obiskovalci dobro nagradili in zaploskali njihovim osvojenim plesnim potovanjem.
Najbolj plesno in ustvarjalno zagrete študentke: Zarja Ferlinc, Jana Bungurova in Daša Resnik so se na novo, tudi z vso močjo usmerile v plesni ring, vsaj sodeč po kostumih ter neuničljivi energiji gibalnega ritma, skupaj z Rosano Hribar pa uprizorile koreografski Delirium ob glasbi Samurai´s dance, Wariors Mount Fuji-Cinematic Delirium, in seveda navdušeno vznemirile polno dvorano.
V predah in globok vdih po energetskih višajih plesnega delirija je sledila moderna baletna koreografija Filippa Joria Catch v baletnem duetu z Marin Ino, ob glasbi: Catch-Kangding Raj, ko sta v estetiki baletne izvedbe vihravo oblikovala duet podržk, piruet in letečih skokov, tudi se v duetu baletne estetike odlično ujela z elektronsko glasbeno formo, in sta baletnika za svojo plesno estetiko bila nagrajena z obilnim aplavzom.
V zadnjem, 15. vhodu na plesno sceno so znova nase opozorile študentke 2. in 3. letnika, ko so odigrale koreografijo Igorja Kirova Stil na glasbo Stil Acid Arab. Ko v koreografiji korakov in plesa sledijo poetiki ritma, se postavljajo v vrste, tudi sočasno zamenjujejo pozicije in smeri. Tudi tokrat se koreografija stilno dopolnjuje s filmskim posnetkom 13. 12. 2022 v gledališki dvorani SVŠGUGL in v koreografski priredbi za film Rosane Hribar, steče pa v režiji Petra Bratuše ob snemalcu in DDP Matjažu Mraku, ZFS; scenski tehnik je Matej Nikolavčič, lučni asistent pa Marko Levičnik. Sočasnost pomeni, da se istočasno zgodi, kar se mora, tako na odru kot v filmski sceni; preseneti pa takrat, ko na filmu (videu/fotografiji) niso vidni nikakršni zamiki v skupinskem gibanju, prav tako ne odstopanja. Odlična ilustracija filmsko sceno tudi sinhrono uglasi z odrskim dogajanjem, da se dobi občutek, kako oni s filma ravno skočijo na oder in nadaljujejo svoj ples na odru. Je trenutek, ko se na filmu zaključi gib, na odru in v scenski luči pa nadaljuje .
In so obiskovalci navdušujoče pospremili tudi 2. in 3. letnik Akademija za ples AMEU, vendar s koreografskim odrskim zatišjem ni bil še zaključen njihov 6. Gala plesni večer, saj so sledile še pohvale, ki so prvič javno bile izrečene tako študentkam kot mentorjem na lanskem 5. Gala plesnem večeru AMEU.
Prejemnici letošnje pohvale sta bili študentki Rea Vogrin in Zarja Ferlinc za svoje študijske uspehe kot tudi za delovanje izven obveznih študijskih nalog. Letos sta obe na državnem tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 v organizaciji JSKD RS prejeli zlato priznanje za avtorski solo ples, tudi bili edini zlati v svoji starostni skupini in se avtomatično uvrstili na mednarodno tekmovanje Opus 1; Rea Vogrin z avtorsko miniaturo Krog I Enso (mentor: Gašper Kunšek), Zarja Ferlinc pa z avtorsko miniaturo Umetnost nastajanja umetnosti, za katero je prejela nagrado generacijske komisije, tudi bila nominirana s strani mednarodne komisije s produkcijsko nagrado za realizacijo avtorskega projekta v letu 2024. Naše čestitke tako Rei Vogrin kot Zarji Ferlinc za izreden uspeh na obeh prestižnih tekmovanjih Opus 1, tudi jim želimo še veliko ustvarjalnih plesnih uspehov.
Zahvalo Akademije za ples AMEU so prejele pedagoginje in koreografinje za svoje delovanje, organizacijo in svetovanje v pomoč študentkam: Urša Rupnik, tudi za predloge in organizacijo vabljenih mednarodnih pedagogov; Lucija Velkavrh za dveletno vodenje in dosežene uspehe katedre jazz plesa; Maša Kagao Knez za svoj doprinos sončnih afriških ritmov, ki spodbujajo in bogatijo študijske procese.
Prejemnik zahvale je bil tudi pedagog in koreograf Milan Tomašik za svoje pedagoško delo, sicer je tudi študent magistrskega študija koreografije/AMEU. Tudi so vsi nagrajenci pripravili veliko presenečenje Rosani Hribar, ko so ji izkazali iskreno zahvalo, tudi izročili zahvalo za njen trud in delo, brez katerega ne bi bilo slovenske Akademije za ples/AMEU. Nagrade je svečano podelil prof. dr. Ludvik Toplak, predsednik Alma Mater Europaea.
Prav zares je to bil svečani Gala plesni večer slovenske Akademije za ples Alma Mater Europea. Menim pa, da je kar umanjkala pohvala in zahvala vsem ustvarjalcem, mentorjem in nastopajočim za odigrano večerno svežino koreografij v izvedbah mladostne vedrine, sijočih pogledov in celo smeha.
