Sijajno ob dvajsetem rojstnem dnevu skupine Fourklor

Branko Potočan, režiser in koreograf predstave Sijaj, je svoj novi projekt posvetil dvajsetletnici delovanja skupine Fourklor, s katero je v prehojenih dveh desetletjih ustvarjal vratolomne plesne predstave, kjer so se iskala ravnotežja v višavah, v preletavanju odrov pripetih na žične kavlje, v hoji po stenah, se urilo v cirkuških in akrobatskih veščinah ter s posebnim čutom za sočloveka tudi posvečalo socialni problematiki. In tako se je pri nas rodilo fizično gledališče.

Ko se je 23. septembra razgrnila zavesa na premieri predstave Sijaj, so gledalci skozi razpotegnjeno veliko črno mrežo zrli v poltemo odra, kuliso v obliki mreže, nekje na sredini te je visel obešalnik in na njem siv moški suknjič, malo nižje pa še pripadajoče dolge hlače. Nato se je zgodilo v stilu napetih silnic Fourklora, ko so se iz suknjiča počasi izvile ženske noge, malo zatem pokukala še ženska glava iz odprtine suknjiča obrobljene z ovratnikom, in je nenadoma na obešalniku obvisela Tina Janežič, ki se je kot prva predstavila v skupini petih soustvarjalcev in plesalcev predstave, članov Fourklor skupine: Jana Menger, Dušan Teropšič, Sebastjan Starič in Branko Potočan. Po zazankanih pregibih te prve skice je steklo še spuščanje po steni, ko je vseh pet v kratkih sosledjih poletelo in steklo po zidu navzdol in v eni uri priredilo še nekaj  kratkih zabavno gibalnih skečev v smislu retrospektive ustvarjalnih pretečenih let ter vtisnilo rahlo nostalgijo za časom, ki je nepovratno minil. Ob leseni lutki dolgih nog pa so metaforično prehodili fazo svojih še ne povsem izklesanih začetnih korakov (avtor lutke Silvan Omerzu, video Petra Hrovatin).

Vsak od njih je v pogon spravil svoj solistični spomin, svojo lastno prehojeno pot in na novo obnovil nekatere odlomke skupnih predstav. Sebstjan je hudomušno vedril na poljih svojih gibalnih skečev, Dušan iskal ravnotežje v zraku in na palici, ki jo je vodil Branko, jo niveliral in se boril s svojo težo, tudi drseli so po površini odra kar v daljavo in brez spolzke vodene podlage. Plesalki Jana in Tina sta se predstavili v zahtevnih sodobnih in  akrobatskih vijugah, se premetavali z nasmeškom v zaplesanih duetih in še v tercetu, na koncu in še za povrh je neprepoznavna plesalka z masko na obrazu ter na obodu velikega visečega obroča in v sijaju osvetlitve iskrila svoje plesno akrobatske veščine. Njihovi rekviziti so bili vedno, kot tudi tokrat, slikoviti in logično vpeti v del uprizoritvenega zaporedja, torej ne le izpostavljeni rekvizit namenjen cirkuški izvedbi (dramaturgija Andreja Kopač, stilistka Barbara Stupica). Čeprav gre za akrobatska in cirkuška sosledja in veščine, njihove predstave izžarevajo več kot le umetelnost dobre izvedbe, ki je v velikih cirkusih seveda postavljena veliko višje na lestvici zmožnega in dosegljivega. Veličina in pomen skupine Fouklor je  njihova izvirna poslikava vsakdanjih ljudi in življenja izpolnjenega z vedoželjnim človeškim duhom, ko zabavajo, se zabavajo in spontano posegajo v odrski prostor. Teh dvajset let niso samo plesalci skupaj s Potočanom&Fourklor merili svoje korake po odrih, ampak so skoraj vedno bili prisotni še drugi umetniki drugih umetniških zvrsti. Tokrat sta zabavno in v živo zaigrala glasbenika Marko Brdnik in Marko Lasič v glasbi Marka Brdnika in pod odrom Linhartove dvorane.

Branko Potočan uspešno sodeluje tudi z otroki in mladostniki, v njihove vrste pa je privabil tokrat še plesalke nove generacije: Veroniko Valdés, Tino Rozman, Enyo Belak, Tamaro Polanc, in jih spodbudno prežel z delovnim duhom skupine Fourklor, ko so ubrano in energetsko polno  odslikavale koreografske segmente in se pohvalno pomešale med ostalo ekipo. V svojih vihravih vhodih pa presekale nadvlado cirkuške melanholije in v prostor vnesle razigrano mladost ter energijo novega. Zaplesale so še plesalke na tkanini, v plesni skici povzpenjanja, vrtenja, opletanja in zapletanja okoli visečega traku tkanine in tako v stilnih izvedbah scenske barvitosti dodale še svoj prispevek k estetiki cirkuške melanholije: Lucija Adamič, Kristina Martinc, Rebeka Vegelj, Katja Pavlovič, Nina Grguraš, Lana Mihelčič in Nina Bučuk. Naslov predstave je mišljen kot dosežek sijaja, ki se je po tolikih letih izvajanja brusil in ostril, da so na koncu in po dvajsetih letih akterji lahko zablesteli v sijaju lastnih izvedb. Gotovo so se tokrat fourkloristi, in to  vsi po vrsti, izkazali v uglašenih višinah profesionalnih poljan, vendar žal tistega pričakovanega in nekoč inovativnega presežka, pa čeprav tudi kdaj bolj blede plesne prezence, tokrat ni bilo. Tudi zato in zavoljo temačnosti, ki je vladala sceni, kot bi bilo premalo vključenih reflektorjev, menim, da naslov z uporabo besede sijaj ni bil ravno posrečen, mogoče bi ob besedi melanholija bolj bleščeče zasijal. V smislu slikovite poslikave njihovih večnih popotovanj, dvajsetletnih selitev iz predstave v predstavo so sceno za kak trenutek popestrili še veliki stari kovčki, spremljajoča prtljaga plesnih nomadov. Žal so te kratke scene prihodov in odhodov s kovčki v rokah največkrat izzvenele kot vmesno mašilo ali napotek k drugi skici. No, tu in tam se je kak lastnik s svojim kovčkom le izvil iz povprečja shajališč in postajališč, v glavnem so atraktivni kovčki ostali neizkoriščeni in se največkrat le ročno prenašali.

Svoja razmišljanja o teh ustvarjalnih dvajsetih letih Branko Potočan primerja s Kafkovim delom Amerika, kjer pisatelj o vsebini kovčka potnika in na poti v Ameriko, obljubljeno deželo kruha, zapiše, "da se najde nekaj denarja, dežnik, žepna biblija, pisemski papir in fotografije staršev …" V gledališkem listu Potočan razgrne tudi svoje videnja sveta, ki je sto let po Kafkovi Ameriki še veliko bolj kafkovski, kot bi se ujel v mrežo, iz katere ni rešitve…, in zaključi: "A gledališče še vedno obstaja?"  In tako sta Branko Potočan&Fourklor svoj Sijaj minulih ustvarjalnih let zaobjela v mreži spominov in s kovčki plesnih popotnikov prenesla v nov gledališki čas; glede na finančna blagostanja slovenskih umetnikov lahko domnevamo, da so na videz veliki težki kovčki v predstavi Sijaj bili bolj obloženi s spomini kot s konkretnim finančnim sijajem.  

View Gallery 5 Photos