Šempetrska super plesalca končno na odru Cankarjevega doma

V Linhartovi dvorani CD je 12. januarja Nastja Bremec skupaj s svojim plesnim in življenjskim partnerjem Poljakom Mychalom Rynio  obogatila slovensko umetniško sceno z novo plesno premiero MIT. Svoj plesni MIT sta svetu in izven naših meja Nastja in Michal predstavila že na premieri 24. novembra v Rotterdamu, Da Gouvernestraat Rotterdam. Mesec dni pred ljubljansko uprizoritvijo 12. decembra pa sta MIT premierno predstavila še slovenskim gledalcem v Nastjinem domačem logu v SNG Nova Gorica, kjer je Nastja nastopala že kot dekletce, kot mlada balerina in malce pozneje tudi s svojo plesno skupino zaplesala v svojih prvih koreografskih postavitvah na državni reviji JSKD RS/Sredi prostora.

Nastja je zaključila vsa možna baletna in plesna šolanja, ki ji je takrat nudil naš umetniški gimnazijski učni sistem (tako baletni kot sodobni plesni modul), skušala pa se je tudi v gledališki ponudbi tovrstnega šolanja v Novi Gorici, vendar se je le odločila za ples. Plesala je doma in v tujini, bila deležna nagrad in pohval, se dodatno izobraževala na plesnih seminarjih in končno odjadrala na Rotterdamsko plesno akademijo, kjer so jo po preizkusu sprejeli takoj v tretji letnik. Skupaj z Mychalom sta diplomirala na tej priznani akademiji, in po opravljeni diplomi postala tudi plesalca  nizozemskega plesnega ansambla Scapino Balellet Rotterdam, no, odločila sta se za lastno pot in tako prispela v Slovenijo. Z nizozemsko plesno sceno sta še tesno povezana, zato je sledila tudi premiera na tem koncu Evrope, kjer delujeta tudi kot gostujoča plesna pedagoga na plesni akademiji v Rotterdamu, tudi v Amsterdam Dance Center in še na Hamburg Institute of Dance.

Nastja in Mychal se nista lotila svojega velikopoteznega projekta čez noč. S svojo desetminutno koreografijo Chained, koreografijo, ki je izpostavila njun mladostni in dinamični partnerski odnos, sta zaorala ledino svojega plesnega ustvarjanja in jo predstavila julija lani na 20. Odprti plesni sceni v Mariboru. Ta kratka koreografija se je izkazala kot prava plesna poslastica prepolna gibalnih domislic in zanimivih plesnih prepletov, s pomočjo katerih sta vela svoj mladostni žar in zarezala v trenutke partnerskih razhajanj. Drugo koreografijo, na kateri sta tudi gradila svoj celovečerni MIT, The Story We Tell, sta predstavila na lanskem Gala baletnem večeru v organizaciji Društva baletnih umetnikov Slovenije in z njo prispela do finala prestižnega evropskega festivala International Choreography Competition Hannover ter tako nastopila na finalnem Gala večeru v operni hiši tega mesta.

Tako Mychal kot Nastja v svojem plesnem izražanju združujeta celo plejado plesnih zvrsti, saj sta oba vsa ta leta gradila svoj bogat gibalni slovar na nizu plesnih usmeritev – na modernih, popularnih plesnih in glasbenih tendencah, na klasičnih baletnih (še posebej Nastja) ter sodobni plesnih  oblikah, tudi na borilnih veščinah, ki so zaznamovale predvsem Mychalov gibalni ciklus. 
Predstava MIT je lirično barvana na mitološki lepoti ljubezni, na starogrškem mitu o Orfeju in Evridiki. Prvi del predstave se poklanja klasični plesni eleganci in subtilni lepoti čutnega gibanja, tako kot se lahko doživljajo prvi ljubezenski trenutki, ko so občutki čisti in povsem predani. Iz lepote in nežnosti se porodijo strasti, plesno valovanje pa vzplamti v zahtevnih in vihravih dvigih ter skokih, ki sta jih oba plesalca postavljala in oblikovala, vidi se, da sta z veliko mero razmišljanja snovala kontinuiteto in obliko svojih plesnih procesov ter tako ustvarila lasten plesni izraz.

Njuni gibi se prepletajo in oblikujejo, tako kot bi tekla pripoved ali kot lahkotni slikarski čopič, ki na platno zariše prvo linijo in jo povezuje v novo podobo. Plesna zgodba, ki sloni na starem mitu in tragediji ljubezenske izgube po idiličnem začetku barvanem z nežno scensko svetlobo, se po pavzi prevesi v realizem stanja in naš čas; nastopi faza verige –  oklepanja in izgube.
Tudi scena dobi novo preobleko. Na odru stoji drevo, sestavljeno iz niza malih členkov, verig, kot simbolična zgradba razvejanih želja, ki iščejo svojo pot realizacije. V danem trenutku predstavljene partnerske odtujenosti se drevo razveže in iz stebla povezav se izoblikuje zavesa razmejitve, partnerja pa obstaneta vsak na svoji strani zavese. Želja po objemu, ki pretresljivo in simbolično predstavlja sklenjeni lok rok, prispodoba členka verige je ostala pri njem, torej tako, kot je to izpovedano v mitološki zgodbi o Orfeju, ki je svojo izgubljeno Evridiko iskal tudi v deželi onstran meja življenja.
Predstava MIT je prav lepa plesna zgradba mladostnega žara in je obenem lirična ter življenjska, predvsem pa je prepolna odličnega plesno gibalnega izkaza, novih plesnih snovanj in oblik. Mladostni zagon in želje po ustvarjanju so dale navdih obema ustvarjalcema, Nastji Bremec in Michalu Rynii, mogoče tudi nekoliko preveč, kajti nekaj krajših časovnih rezov bi bilo gotovo zaželeno v smislu bolj kompaktne predstavitve in  izpovedne strukture.

K realizaciji te vsekakor dobre plesne predstave v produkciji Umetniškega društva M&N Dnace Company, ki se je odvijala v spremstvu avtorske glasbe, Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), Zoe Keating, Luka Šulić in Stjepan Hauser, so pripomogli še dramaturg Dave Schwab, oblikovalec luči Dennis Vooren, kostumografinja Bojana Koncut, scenograf Staško Marinič in fotograf Wiktor Bernatowicz.
Polna dvorana obiskovalcev, še zlasti mladih, pa nazorno govori o popularnosti obeh ustvarjalcev, in gotovo bi bila dobrodošla še kakšna naša ponovitev predstave MIT.

View Gallery 6 Photos