V sklopu predstavitve armenske kulture letošnjo pomlad je v Cankarjevemu domu nastopilo erevansko NCA Malo gledališče, najavljeno kot eno novejših in inovativnejših gledališč iz Armenije. Bolj kot sama država in njena izvorna kultura so znani njeni izseljenci. Armenske korenine ima tako ruski komponist iz 19.stoletja Hačaturjan kot filmski režiser Paradžanov, šahovska prvaka Tigran Petrosjan in Gari Kasparov kot tudi razvpita pevka Cher. Kar dve tretjini od skupno deset milijonov Armencev namreč živi v diaspori po vsem svetu. Zgodovina Armenije je namreč zaznamovana z vojnami, pogromi in tudi genocidi nad tamkajšnjim prebivalstvom. Z jezikom, ki po pisnih zgodovinskih virih obstaja že vsaj tri tisočletja in ima eno najstarejših nacionalnih literatur od 5.stoletja zapisano v edinstveni pisavi, je armenska kultura prav gotovo vredna večjega zanimanja, predvsem pa upoštevanja tudi pri nas. Strah pred večjimi, močnejšimi, bogatejšimi in seveda agresivnejšimi narodi, s katerimi je prežet slovenski vsakdanjik na vseh družbenih ravneh, je vedno bolj prikladen izgovor zapiranja v vedno manjše vrtičke, za postavljanje vedno višjih plotov in vedno večje razlikovanje na "naše" in "tuje", ki tako hromi vsako možnost delovanja izven povprečnega. Soočenje z armensko kulturo je tako lahko tudi del prepotrebne streznitve na poti k aktivnemu sooblikovanju sedanjosti in načrtovanju smele prihodnosti.
Vagan Badajan je za predstavo Sedmi čut posegel po klasičnem armenskem tekstu – knjigi molitev Svetega Gregorja iz Nareka. Menih jih je zapisal konec 10. stoletja v zadnjih letih pred smrtjo in so še danes v vsakdanji uporabi v armenski apostolski cerkvi – samostojni krščanski cerkvi vzhodnega obredja. Nesporni literarni spomeniki so pri nas popolna neznanka, sodeč po prevodu v predstavi uporabljenih odlomkih pa bi si zaslužili tudi samostojne predstavitve. V predstavi so odlomki v zvočnem zapisu delovali zgolj kot zanimiva zvočna podoba, večini gledalcev pa je ušla vsebina povedanega. Že običajni nadnapisi tokrat niso bili v uporabi, kar je vsekakor velika škoda za celovito razumevanje predstave. Branje odlomkov po predstavi mi ni razjasnilo neposredne povezave s posameznimi izredno sugestivnimi odrskimi slikami, kar prav gotovo bistveno okrni potenco predstave. Predstava Sedmi čut tako ostane na ravni lepih, vizualno zanimivih, plesno tako tehnično kot tudi izrazno povprečnih prizorov. Izstopajo prizori, ko se molitvi plesalca z vsakim vzklikom pridružuje vedno številčnejši zbor dvojnikov na video posnetku ali na plesalčevo telo projiciran zapis molitve, pa tudi v Eisensteinovi paralelni montaži prikazan komentar Vatikana, srca katoliške cerkve.
.
