Sedem zgodb perzijskih plesov

Članice plesne skupine Salam Ghazeea so 8. aprila v dvorani 28 a – SVŠGL uprizorile novo plesno predstavo Sedem zgodb, posvečeno dvornim časom Perzije. Predstava je nastala po navdihu perzijske epske pesnitve iz 12. stoletja Haft Paykar, romantičnega muslimanskega  pesnika Nizamija Ganjavija, rojenega okoli 1140 v mestu Gandža (območje današnjega Azerbajdžana), kjer je leta 1204 tudi preminil.

Pesnitev pripoveduje o princu, ki je vstopil v zaklenjeno sobo graščine ter odkril sedem portretov lepotic različnih kultur, med njimi je visel tudi njegov portret. Ko je pozneje postal kralj, je sledil nepozabnemu znamenju usode ter poiskal portretirane lepotice, jih vzel za svoje žene in jim zgradi palačo s sedmimi kupolami različnih barv. V vsaki kupoli je prebivala ena od lepotic, kralj je vsak dan v tednu obiskal eno od njih in se ji popolnoma posvečal. Sedem barvitih lepotic se lahko razume tudi kot sedem dni v tednu, ko je vsak dan posvečen enemu od planetov našega Sončevega ozvezdja. Idejo za zgodbo Haft Paykar je prispevala iranska igralka, filmska režiserka ter učiteljica perzijskih plesov Farzaneh Farshad, ki je svoj zadnji kratki film ‘Migration of Violets’ posnela v Sloveniji. Pred dvema letoma so plesalke plesne skupine Salam Ghaezeea, ki jo je ustanovila in jo vodi Vesna Jevšenak, začele vaditi na delavnicah F. Farshad, prej tudi na delavnicah Shahrzad Khorsandi, ki jo bodo letos znova gostili v Ljubljani. 

V svoji predstavitvi perzijskih plesov so soustvarjalke tega večera: Vesna Jevšenak, Alenka Lapanja, Linda Mahnič, Barbara Potočnik, Marjanca Sonc, Naja Zapušek, Darja Jenko, ki so dobile navdih za predstavo v pesnitvi 12. stoletja, vendar so svoj plesni večer premaknile v čase dinastije Safavid, ki je Perziji vladala od 1501. do 1722. leta, takrat ko so vladali potomci reda sufijev. Osredotočile so se tudi na čase dinastije Qajar, ki je vladala v novejši dobi od 1795. do 1925. leta, ki tudi zaznamuje čas klasičnih perzijskih plesov, njihovih dvornih plesov, ko so se plesali za zabavo, ob kronanjih in porokah. Glasba, na katero so plesi postavljeni, je deloma tradicionalna, deloma pa modernejša interpretacija tradicionalnih skladb in pesmi: Hamzas / lahkotna, Ey del / hrepenenje, Mashdi ebad / živahna, Rabaabi sugi trans / duhovna, Navaee / romantična, Parting ways with the soul, Naaz / poroka (pesmi je posredovala  F. Farshad, plesalke pa jih izbirale za izvedbo svojih perzijski plesov).

Danes je že težko govoriti o pristnem perzijskem plesu, kajti ta je lahko le rekonstrukcija safavid in qajar klasičnega perzijskega plesa, ki se je obnavljal na podlagi zapisov, slik in današnjih plesov Irana, v novih časih pa se prepletal tudi z baletno klasiko. Znan je tudi sufi – spiritualni derviški ples, ki se je plesal in se še pleše ter je prepoznaven iranski ples. Derviš je perzijska beseda, ki v prevodu pomeni berač, vendar tisti, ki prizna svojo revnost v odnosu do božjega bogastva. Sufizem je uvedel modrec Hasan el Basri (643-728), znan je njegov rek: ‘Kdor pozna boga, ga ljubi, kdor pozna svet, se mu odpove.’ Tudi sufi je perzijska beseda, ki v prevodu pomeni volno. Sufiji, muslimanski misleci in asketi, so dobili ime v 8. stoletju, ko so skušali preprečiti propadanje verskih vrednost, zato so se spokorno oblačili v volnena oblačila, tudi verjeli, da je ples rojen takrat, ko kozmos vstopi v bitje, ko se ples, glasba ter duhovno izkustvo združijo v plesu dervišev. V vrtečem plesu so se derviši predajali večminutni molitveni ekstazi; je stanje, ki človeka lahko čisti, saj se telo prepusti sredobežni sili, ki iz telesa lahko odplavi kako težavo, blokado, tudi prazni misli … Plesi dervišev v belih oblačilih širokih kril, ki se danes največkrat izvajajo na odrskih deskah, pa izhajajo iz časa turške vladavine, ko so se sultanovi sinovi vrteli ob verskem ritualu; danes izvajajo plese dervišev na odrih tudi ženske.

Ples sufi dervišev je bila tudi tema ene od sedmih plesnih zgodb predstave društva Saalam Ghazeea, ki jo je zaplesala Barbara Potočnik v sončni energiji rumene in na duhovno pesem Rabaabi, ki se začne v svetlobnem krogu ob upočasnjenih gibih prekrižanih rok. Roke se ob glasbi počasi razpirajo v vrtečih korakih, vse dokler se ne povzdignejo v višave in se krožno gibanje plesalke pospešuje ter širi po odru, ko pa se lok počasi zapira, se njenemu sijočemu vrtenju ter v upočasnjenemu kroženju pridružita še Darja Jenko in Alenka Lapanja. Rumena Barbara se vseskozi pospešeno vrti in vrteče preliva po odru, vse dokler ne obleži (koreografija Barbara Potočnik in Kristen Sague). 

Povsem drugačen navdih je imel že bolj moderno zasnovan vrteči se ples črne Naje Zapušek pod Saturnovo kupolo v svetlobi noči tik pred zoro, bil je to ples slovesa (smrti), ki simbolizira preporod, odhod starega v pričakovanju novega. Njen ples je ples premisleka v krivuljah velikih gibov, ki se upogibajo in dvigajo, ko v širokem loku vije svoje vrteče krožne linije ob spremljavi plesalk Marjance Sonc, Vesne Jevšenak, Alenke Lapanja, Linde Mahnič in Barbare Potočnik, ki ji s svečko v vsaki roki jasnijo poti temačne noči (koreografija Naja Zapušek, Shahrzad Khorsandi, Marjanca Sonc in Vesna Jevšenak).

Na odprtem odru je postavljen in osvetljen intimni kotiček sobe, prekrite s preprogami in blazinami, ki spominjajo na domači milje bližnjega vzhoda, tu sta še ogledalo in mizica. Ko ena za drugo vstopijo ženske v sobo, prinesejo še obvezni bakreni podstavek s skodelicami za kavo.  Prišle so na ženski večer, na predvečer poročnega dne, ko se ena med njimi poroči, da bi se posvečale prijateljevanju, klepetu, spominom in zgodbam, odete v elegantna svečana ženska oblačila v sedmih barvnih odtenkih, ko jim tu in tam lase krasijo mali klobučki, kak šal in pajčolan. Obleke so si dale ukrojiti in sešiti po starih poslikavah in filmskih predlogah, kjer so dobile tudi inspiracijo za izbrana ženska dvorna oblačila Perzije, ta zahtevni projekt pa uresničile s podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in Mestne občine Ljubljana.

Prva je na plesno prizorišče stopila turkizna, plesalka Merkurjeve kupole Vesna Jevšenak, ki v lahkotnosti korakov in v plesu mladostne  vedrine opeva ljubezen tako nežno in čisto kot nebeška modrina, ko se ji v koreografiji Vesne Cestnik pridružijo še Darja Jenko, Linda Mahnič, Marjanca Sonc, Naja Zapušek). Za Vesno in opevano ljubeznijo pa takoj sledi prva izkušnja, hrepenenje in želja po svobodi, ko zelena Alenka Lapanja, prebivalka Mesečeve kupole, zapleše svoj vihravi ples nemirnega pričakovanja v spremstvu Darje, Barbare, Marjance, Naje (koreografija Shahrzad Khorsandi, Alenka Lapanja in Vesna Jevšenak). Radoživa, nasmejana in polna energije prihaja na oder tudi plesalka Marsove kupole, rdeča Linda Mahnič s svojim poskočnim poplesavanjem ob spremljavi pesmi Mashdi ebad. Sredi svetlobnega kroga v obleki barve sandalovine sedi prebivalka Jupitrove kupole Marjanca Sonc, ko se v delavnih gibih prepletajo njene  lirične roke in  deli poglede ter nasmehe sreče, saj vonj po sandalovini odvzame boleče trpljenje, zato lahnih korakov poleti po odru, njene  roke pa valovijo kot  zračna krila, ki jo popeljejo k svobodi. Zadnji ples je zaplesala nevesta v belem, Darja Jenko, s tamburinom v roki, prebivalka Venerine kupole, ki ob spevnem vokalu in pesmi Naaz  opeva svojo ljubezen, sonce sveta in vonj jasmina, poplesuje ter ponazarja nevestine priprave, je prešerna in radovedna, vsekakor enkratna v svoji čisti belini in se njeni plesni radosti pridružijo še preostale prijateljice. Ob zaključku se še enkrat posedejo ob mizici v značilnem ženskem klepetu, nasmejane in izpolnjene z vedrino (koreografija Darja Jenko, Vesna Jevšenak, Apsara Afsanesara in Helene Eriksen).

Teh 45 minut uprizoritve je tako hitro minilo, da smo v tišini obsedeli in si želeli še enkrat uživati v opojnostih njihovega subtilnega ženskega gibanja, te prefinjene elegance prelepih čutnih rok, preden smo dojeli, da je res konec in plesalke z aplavzom obilno nagradili.
Vesna Jevšenak je dejala, da se je s klasičnimi perzijskimi plesi srečala pred leti na delavnicah Helene Eriksen, ki je več let prihajala v Slovenijo, ji tudi redno sledila v sosednji Hrvaški. Perzijski ples jo je navdušil prav zavoljo svoje miline in elegance, saj je tako nežen in ženstven ter ima podrobno razdelan gibalni spekter rok, dlani, tudi natančno in subtilno gibanje telesa ter premikov glave in pogledov. Vse to in še več se je dalo zaslediti v perzijskem plesnem večeru Sedem zgodb, tisto več pa sta dodala vedenje in  zrelost plesalk, ko so bili njihovi gibi in plesi izpolnjeni z vsebino, idejo, ko pridobijo voluminozno strukturo in čutne razsežnosti.

Vesna Jevšenak nas v svojih raziskavah ženske plesne subtilnosti vse bolj spoznava s plesi Daljnega in Bližnjega vzhoda, tudi vedno znova  oplaja s plesno umetnostjo raznovrstnih kultur v prefinjeni izvedbi svoje plesne skupine Salam Ghazeea, plesalk z bogatimi plesnimi izkušnjami, ki se ob svojih družinskih obveznostih, zahtevnih študijah in profesionalnemu delu srčno predajajo plesu, ko resno vadijo in nastopajo ter nekatere med njimi tudi že profesionalno posegajo po domačih in mednarodnih odrih.

View Gallery 10 Photos