Pogovor s Sebastijanom Vodlanom, organizatorjem festivala Master Dance Festival – Lukec Open, in Dušanom Vodlanom, sodnikom na festivalu in predsednikom plesne zveze Umetniško plesno združenje Slovenije, o minuli osmi ediciji festivala!
Dušan, bil si član žirije letošnjega festivala. Kako bi ocenil kakovost sodelujočih, kaj te je posebej navdušilo in kaj recimo bi plesalci in mentorji, koreografi še morali narediti do popolnosti?
Dušan: Mene vsako leto bolj navdušuje dejstvo, da naš festival, tekmovanje prinaša vedno večjo konkurenco, tako po številu sodelujočih kot tudi po številu posameznih točk v posameznih disciplinah, ter seveda vedno večja kakovost. Letos smo imeli sodniki res težko delo že v predtekmovanju. Na večernih Gala predstavah in Grand Gali pa še posebej. O popolnosti je v umetniškem plesu težko govoriti, saj je umetnost plesa brezgrajna in ni mej za ustvarjanje novih poti v telesu, v skladnosti, koreografiji … Vedno lahko, če iščeš, najdeš neko novo pot, nov izraz, gib. Pomembno je, da vsi tako plesalci kot koreografi in trenerji iščejo nove izzive, vsebine in ideje.
Sebastijan, si organizator edinega festivala, ki kljub koroni ni klonil. Letos se ti je angažma verjetno povrnil, s tem imam v mislih udeležbo. Koliko je bilo plesalcev, koliko klubov, zvrsti in katera je bila najštevilčnejša kategorija?
Sebastijan: Glede na vso situacijo smo bili z udeležbo na 8. Master Dance Festivalu – Lukec Open izredno zadovoljni, zaradi sproščenih ukrepov se je prestavitev iz prvotno načrtovanega februarskega termina izkazala za pravilno, saj je v novem terminu sodelovalo še več plesalcev. Na festivalu se je tokrat predstavilo več kot 1300 plesalcev različnih plesnih zvrsti iz 58 različnih plesnih klubov in šol iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Severne Makedonije, Bosne in Hercegovine, Madžarske in Črne gore. Na tridnevnem plesnem spektaklu smo si lahko ogledali kar 320 koreografij. Najštevilčnejša kategorija po številu točk je bila v kategoriji modern solo mladinci, če pa gledamo po številu plesalcev, pa gotovo članske urban formacije.
Imaš tudi enega najbolj naštudiranih ocenjevalnih sistemov in verjetno se je to pokazalo tudi letos. Kako tvoj sistem opravi delo, da so vsi zadovoljni?
Sebastijan: Sistem ni moj, izvorna ideja je Jadranova, jaz sem jo zgolj nekoliko modificiral in spravil v računalniško obliko. Drugič, pa saj veš, vsi niso nikoli zadovoljni z rezultati, se pa trudimo, da z drugačnostjo pošljemo trenerjem in plesalcem informacije, ki jih lahko uporabijo pri nadaljnjem treniranju. Šele zdaj po osmih izvedbah festivala počasi udeleženci začenjajo razumeti, kakšen je sodniški sistem. Sodniško oko je subjektivno in nerealno je pričakovati usklajenost sodniške ekipe. Zaradi tega se mi zdi takšen sistem izračuna rezultatov pravičen, saj pri vsakem parametru izloči najboljšo in najslabšo oceno.
Dušan, je ta množica udeležencev pokazatelj, da so festivali prava oblika tekmovanja?
Dušan: Trdno verjamem, da so tovrstni festivali bolj in bolj privlačni za vse sodelujoče v tej veliki plesni družini. Tu mislim na vse, ki z veseljem vlagamo čas in denar v to prelepo dejavnost, ki na nas zelo dobro in pozitivno vpliva. Ne smemo pozabiti tudi na starše, brez katerih bi težko kaj naredili, kot tudi trenerje, strokovnjake in nenazadnje otroke, mladostnike in tudi že odrasle. Vsi skupaj smo mozaik, ki ga zlagamo v končno obliko, da smo na koncu vsi zadovoljni. Razlika od že več deset let obstoječih tekmovanj pri nas in v svetu je predvsem v tem, da naš sodniški sistem deluje tako, da ne more priti do raznih pristranskosti. Še posebej smo pozorni, da na uradnih tekmovanjih, recimo državno prvenstvo kot tudi na naš festival, niso vabljeni v sodniško ekipo sodniki, trenerji ali drugi, ki so povezani z udeleženci tekmovanj.
Druga dobra stran naših tekmovanj je tudi, da poskušamo delovati na trenerje in plesalce, da prihajajo na tekmovanja brez pritiska, da morajo na vsak način biti najboljši oziroma prvi. Tudi trenerji so manj pod pritiskom rezultata in vse skupaj pripelje do sproščenosti. S tem je tudi manj možnosti za razne poškodbe, saj je prisoten hormon veselja in sreče. Da vzamejo tekmovanje kot srečanje s prijatelji in kot zabavo ter izmenjavo pozitivne energije. Da smo vsi povezani, tako plesalci med sabo, trenerji in tudi starši ter ostali gledalci. Ne smemo pozabiti na organizatorje. Zelo velik pomen pri takem dogodku so tudi povezovalci tekmovanj, festivala. Da znajo na primeren način držati ‘štimung’ med udeleženci in spremljevalci ter gledalci. Tu je tudi pravi DJ. Priprava scene v dvorani je tudi zelo pomembna, ta mora vsaj spominjati in dajati občutek kulturne dvorane in ne športne. Takšne kulturne dvorane so v Sloveniji redke in še te so predrage. Vse skupaj je en dober občutek povezanosti vseh prisotnih.
V maju organizirate drugo državno prvenstvo zveze UPZS. Kakšna so pričakovanja?
Dušan: Tako je. Vsi skupaj v UPZS pričakujemo kar enkrat več plesalcev kot lani kot tudi klubov in šol. Seveda pričakujemo še večjo kakovost in s tem konkurenco. Napredek je opazen v vseh pogledih, zato to tudi optimistično pričakujemo. Smo že v pogovorih s posameznimi športnimi dvoranami. Tam, kjer bomo dobili najboljše pogoje in finančno najugodnejšo ponudbo, jo bomo tudi sprejeli. Ker želimo slediti svetovnim trendom in nam bo WADF pomagala, bomo začeli z mednarodnim pokalom v solo plesih za vse starostne kategorije v nekaterih standardnih in latinskoameriških plesih kot tudi v treh karibskih plesih. To je tudi predvsem v Evropi že zelo dobro razvito. Prav tako že razmišljamo v PRO/AM tekmovanju.
Kakšna motivacija so festivali in tekme za plesalce in kakšna za koreografe oz. mentorje?
Dušan: Pomembno je tudi, da WADF ne pogojuje udeležbe na svetovnem in evropskem prvenstvu samo najboljšim z državnega prvenstva, temveč vsem, ki se želijo udeležiti prvenstev. To prav tako pripomore k sproščenosti in s tem daje vsak posameznik na odru svoj maksimum v izvedbo ter interpretacijo točke. Seveda pa ne moremo mimo denarnih nagrad, ki so tudi velika motivacija za vse. Nagrade so še vedno mamilo za udeležence, saj na uradnih tekmovanjih teh ni. Mislim, da je motivacija za koreografe in mentorje tudi zelo velik, saj vidijo, kako delajo drugi, se srečujejo v prijetnem vzdušju in si izmenjujejo izkušnje in drugačna mnenja, saj s tem vsi rastejo. Največja zgodba pri našem festivalu so tudi naše plesne delavnice s priznanimi trenerji in koreografi. Po mojem je tudi pomembno, da smo vsi odprti drug do drugega, ne glede na to, ali smo v vlogi plesalcev, trenerjev, predavateljev, sodnikov in staršev ter gledalcev. Vsi se o vsem lahko pogovarjamo in drug drugega podpiramo. Pri tem smo zelo odprti in nimamo drug pred drugim nobenih skrivnosti. Ta spontanost je dodana vrednost za plesalce in trenerje, saj se s sodniki lahko odprto pogovarjajo o svojih nastopih. Pri nas ni praksa, da so sodniki zase in nedostopni.
Sebastijan: Naši plesalci se udeležujejo festivalov zato, ker gre v prvi vrsti za precej bolj sproščeno vzdušje kot na klasičnih tekmovanjih, organizirani so na izredno visoki ravni, imajo dodatno ponudbo plesnih delavnic (na MDF Lukec Open so bile za vse udeležence brezplačne) in to prinaša veliko dodano vrednost ter na koncu zadovoljstvo vsem plesalcem. In ta sreča je na koncu najpomembnejša.
Hvala obema, čestitke za organizacijo, plesalcem za dosežke, koreografom in mentorjem za inventivnost prikazanega plesa. Se vidimo na državnem prvenstvu.
